»Prireditev ni nova,« je v uvodu v pogovorni večer, v torek, 7. januarja, dejal Milan Knep in spomnil na osem dvodnevnih forumov v Lovranu v obdobju 2005–2012. Po enoletnem zastoju je vzniknil prenovljeni Forum, z novim odborom, z novim konceptom in na novi lokaciji. Prvi večer, ki so ga naslovili Cerkev brez glave, sta uvedla p. Miran Špelič in Tone Hočevar, moderiral pa ga je Igor Škamperle. Po uvodni uri so se v polnem atriju SAZU-ja v pogovor med drugim vključili tudi Janko Kos, Pavle Rak, Gorazd Kocijančič, Igor Bahovec in drugi ter gostoma postavljali provokativna vprašanja ...

Milan Knep: »Forum pomeni javni prostor«

»Forum, kot vemo, pomeni javni prostor. Odbor ima predvsem eno veliko željo, da bi s pogovornimi večeri v slovenski javni prostor prinesli novo spodbudo za več dialoga med nami. Sliši se preprosto, a če pomislimo najprej nase, kako nas bolj zanimajo zmage nad drugimi kot pogovor z njimi, hitro pridemo do streznjenja,« je v uvodu dejal Knep in dodal, da je naš javni prostor, vsaj tako pogosto čutimo, »nasičen s tekmovalnostjo in srditim medsebojnim obračunavanjem, ko se zaradi partikularnih interesov oblikujejo vedno nove nenačelne koalicije in nas pozivajo na boj vsakega z vsakim«.

S pogovornimi večeri želijo po besedah Knepa na eni strani mehčati ostrino vedno novih pojavov kulturnega boja in neproduktivne polarizacije, na drugi strani pa z zanimanjem za poglede drugega in drugačnega krepiti medsebojno zaupanje in ustvarjati ozračje sodelovanja. »Ti večeri naj bi nam pomagali krotiti strasti, ki nas ženejo v izumljanje ovir, na katerih naj bi se drugi spotaknili in padli. Potrpežljivo poslušanje naj bi nam pomagalo začutiti dobrohotne name drugega, da bi ga vsaj kdaj podprli in opogumili.«

Preambula nas vabi, da bi se tudi v prihodnje udeleževali pogovorov o bistvenih zadregah našega časa. Ena takih zadreg, namreč Cerkev na Slovenskem, ki je brez vidnega vodstva, brez vidne glave, je tema prvega pogovornega večera.

Igor Škamperle: »Smo zbor razmišljujočih ljudi«

Da namen foruma ni reševanje problemov v družbi na Slovenskem, je v uvodu dejal moderator večera Igor Škamperle. »Smo bolj zbor razmišljujočih ljudi in naš namen je, da pripravimo pogoje, pomagamo ustvariti pogoje, duhovne, kulturne, mišljenjske, psihološke, za lažje reševanje nekaterih problemov.« Škamperle je dejal, da je naslov večera Cerkev brez glave v prispodobi: »Cerkev seveda ima glavo, naslov je mišljen v navezavi na zadnje dogodke v Cerkvi na Slovenskem in odstopom dveh nadškofov. Predvsem pa razmisleku o vlogi škofa v sodobni družbi in pri nas v luči zadnjih dogodkov.«

P. Miran Špelič: »Hudo je, kadar se človeškim rečem pripisujejo božje in božje človeškim«

»Ni Cerkve brez škofa in ni škofa brez Cerkve,« je začel p. Miran Špelič, zato po njegovem o škofu ne moremo razmišljati brez pogleda na Cerkev in ne moremo imeti izdelanega mnenja o škofovski službi, če nimamo izdelanega jasnega pogleda tudi o Cerkvi. »Seveda govorim iz Cerkve, ker sem v Cerkvi. In Cerkev razumem kot Kristusovo skrivnostno telo. Zato Cerkev lahko v marsičem razumem ravno prek analogij s Kristusom,« je dejal p. Špelič. Razložil je, da ima Kristus dve naravi v eni osebi. »Če je Cerkev analogna s Kristusom, potem tudi v Cerkvi obstajata dvojnost in hkrati tudi enost. Cerkev ima izvor v Bogu samem, hkrati pa je to tudi povsem človeška ustanova. Kadar se vzame samo eno ali drugo, takrat smo na meji herezije. Če pozabimo in gledamo samo na enost ali dvojnost, spet zgrešimo. Kot moramo na Kristusa gledati z obeh narav in hkrati videti enost, ne pa razdeljenost dveh narav, tako je tudi pri Cerkvi: treba je videti njen božanski božji izvor, pa tudi človeško realnost, hkrati pa pri vsem tem enovitost,« je dejal p. Špelič in pristavil, da je hudo, kadar se stvari med seboj mešajo in se človeške reči obravnavajo kot božje in božje kot človeške.

»Tudi škofovska služba je božjega izvora,« je p. Miran pojasnil, zakaj takšen uvod. »Ni nujno, da bi Bog poslal posebno naročilo, da je zdaj treba tega in tega postaviti za škofa. Mi verujemo, da Cerkev vodi Sveti Duh. In tako jo vodi tudi pri vzpostavitvi škofovske službe in izvajanju škofovske službe. Hkrati je v njej videti človeško slabotnost, tudi pri tem, kako se škofovska služba izvaja. Predvsem pa moramo nujno gledati z obeh vidikov in ohranjati enovitost Cerkve in tudi škofovstva.«

Pregled oblikovanja škofovske službe od prvih stoletij do pozne antike

V nadaljevanju je p. Miran pogledal v zgodovino, kako se je škofovska služba izvajala od prvih stoletij do pozne antike. »Začetki so že v Svetem pismu. Pavel naslavlja v svojih pastoralnih pismih dva človeka, ki sta bila voditelja skupnosti: to sta Tit in Timotej. Malo pred tem je v Apostolskih delih videti strukturo, ki je vzporedna s tisto v judovskih sinagogah, kjer je bila vodilna skupnost starešin.« Špelič je dejal, da se v Cerkvi že na začetku pojavi monarhična struktura – monarhična ne v smislu kraljevine, monarhije, ampak enoosebna. To je videti že v najstarejšem krščanskem spisu Didahe, kjer so omenjeni samo škofje in diakoni, poleg njih pa so pomembni še apostoli in preroki – a slednji hodijo okoli iz kraja v kraj - škof, nasprotno, je odgovoren za skupnost v določenem kraju, pomagajo pa mu diakoni.

»Še pred koncem prvega stoletja nam v svojih pismih svojo službo opisuje škof Ignacij Antiohijski, ki je, ko so ga odvedli v mučeništvo, zapustil svojo skupnost in jo prepustil Kristusu, naj bo on zdaj njen pravi pastir,« je kot prvega škofa z imenom naštel Špelič in izpostavil, da v njegovih spisih razberemo, kako pomembna je vloga škofa za življenje v skupnosti in kako se nič ne sme dogajati mimo škofa, ki je namestnik Kristusa. Vzporedno z Ignacijem srečamo v Rimu Klemena. »Z avtoriteto posega tudi v drugo skupnost, kjer nastane problem. V Korintu pride do krize ravno zaradi sporov glede avtoritete, tam Klemen spodbuja k edinosti,« je našteval Špelič naprej: »Irenej Lyonski – v Lyonu je bil je priseljenec, izbrali so ga kot tujca, njegova skrb so bili preganjani kristjani in skrb za pravo vero. Irenej je pokazal, da ni dovolj samo materialna skrb, svoj ugled in sposobnosti je zastavil za to, da pokaže, kaj je prava vera in postane veliki učitelj in razločevalec med tem, kar je prav, in tem, kar je zavajajoče.«

Iz začetka 3. stoletja je p. Miran izpostavil Ciprijana. Pri 40 letih se je spreobrnil, postal škof, njegova skrb je bila tako duhovna kot tudi telesna. »Ko je začela razsajati kuga v Severni Afriki, je bil on eden redkih, ki se je ukvarjal z vsemi bolniki, ne le tistimi iz njegove skupnosti. V času preganjanja kristjanov pa skupnost vodi prek pisem.« Da je bilo 4. stoletje stoletje škofov, je še dejal Špelič, takrat se krščanske skupnosti razvijejo in se struktura Cerkve okrepi, škof je glavna osebnost. Ambrozij, Avguštin, Bazilij, Janez Krizostom – »to so ljudje, ki so morali nastopati v javnosti, da so po eni strani poučevali vernike, ki so prihajali v večjem številu v cerkev, po drugi pa so vzpostavljali stik z oblastmi.« P. Miran je za nekatere med njimi povedal, kako so prišli do škofovstva. »Ambrozij Milanski je katehumen, na zelo visokem mestu v državni upravi. Ko je potrebno dobiti novega škofa, se zberejo ljudje, bila je nevarnost nemirov in Ambrozij s svojo avtoriteto pride delat mir. Izvolijo ga za škofa. Sede za krmilo Cerkve in je eden najboljših škofov tistega časa.«

Viktorin Ptujski – lahko je vzornik škofom, ne le slovenskim

Da niso bile redke niti ugrabitve za škofa in prisilne posvetitve, je dejal Špelič. Tako so ugrabili Janeza Krizostoma iz Antiohije in ga pripeljali v Carigrad, ker so vedeli, da je dober govornik in ker je prestolnica pričakovala učenega in sladko govorečega škofa. Pogosto so ugrabili kakega meniha. Menihe so imeli za svete in pobožne može, domnevali so, da bodo boljši škofje. Menihi pa so pred škofi bežali. Špelič je povedal anekdoto iz tistega časa: »Če vidiš, da prihajata ženska in škof, pred škofom bolj beži kot pred žensko.«

Ob sklepu je p. Miran razložil pojem apostolskega nasledstva, pojem, ki ga je izdelal že Irenej Lyonski. »Gre za neprekinjeni stik posvečevanja s polaganjem rok od apostolov dalje. Irenej je prvi napisal listo rimskih škofov, prek polaganja rok smo pravzaprav povezani vsi duhovniki, kar nas je v Cerkvi.« Tudi obred posvečevanja škofov se po besedah p. Špeliča od 2. stoletja oziroma začetka 3. stoletja praktično ni spremenil.

Iz pozne antike je p. Miran omenil pojav majanja državnih struktur, ko oblast nima vzvodov za vzdrževanje in škofje vodijo tudi družbeno življenje – tako politično kot tudi gospodarsko, ne le cerkveno. Špelič je navedel primer Gregorija Velikega v Rimu okoli leta 600. »On poskrbi, da Rim ne trpi lakote. On, ki bi rad mirno živel v samostanu, se mora ukvarjati s političnimi in gospodarskimi vprašanji. V taki situaciji je prišel srednji vek,« je dejal Špelič in s tem sklenil svoj zgodovinski prikaz. Omenil je le še našega Viktorina Ptujskega, škofa s konca 3. stoletja, ki je deloval na področju današnjega Ptuja. »Bil je prvi latinski ekseget. Ko je razlagal Sveto pismo, je to počel kot prerok, kot voditelj skupnosti. Škofje, ne le slovenski, lahko v njem vidijo vzornika.«

Večer so oblikovali frančiškan p. Miran Špelič, moderator Igor Škamperle in novinar Tone Hočevar (foto: Primož Lavre/Reporter)

Hočevar: »Kar se dogaja v Sloveniji je le pljusk iz Rima«

Tone Hočevar je kot novinar spremljal dogajanje v Vatikanu in Rimu skoraj tri desetletja. »Spremljal sem papeža Wojtylo od njegovega potovanja v Madrid, spremljal sem pontifikat papeža Ratzingerja, sedanjega papeža Bergoglija spremljam od tukaj,« je dejal Hočevar in pristavil, da vse, kar se dogaja, tudi v Sloveniji, je le pljusk iz Rima. »Rim je vendarle središče Cerkve, o vsem odločajo tam. Tudi to, da se v Sloveniji pogovarjamo o naslovu, ki je provokativen in ne vem, ali mi je všeč ali ne – namreč Cerkev ni brez glave – se dogaja v Rimu. . Vse, kar se vidi, kar se dogaja, se dogaja v Rimu. Kar se dogaja pri nas, je odmev rimskega dogajanja, pljusk vala iz Rima. Mi stvar gledamo tragično, ker se čutimo odrinjene, da nas iz Rima grdo gledajo. Ne glede na to, da nas ne poznajo,« je nadaljeval Hočevar in pristavil, da je zelo malo ljudi iz kurije, ki vedo, kje je Slovenija, kakšna je Slovenija, kakšna je slovenska Cerkev. »K temu pa veliko prispevamo tudi Slovenci sami. To vemo. Slovenci so v Rimu za obzidjem ravno tako sprti kot smo Slovenci kjerkoli, zato tako rabimo dialog. Dva Slovenca sta se pripravljena potolči po 50 letih dela za rimskim obzidjem. Da na koncu nekdo reče, saj tega je tako UDBA poslala v Vatikan. Govorim o dogodku, ki se je zgodil. Si predstavljate dva stara gospoda, ki se po 50 letih pobijata z besedami? To Slovencem škodi.« Hočevar je pristavil, da si Slovenci znamo škodit zunaj tako kot si znamo doma: »Raje se potolčemo ob izidu nogometne tekme, kot bi se pogovorili o nečem pomembnem za Slovenijo.« Da se to, kar se dogaja zdaj v Sloveniji, da teoretično vse razložiti, a da se ne dogaja na teoloških temeljev, o katerih je pred njim govoril p. Špelič. »Kar se zdaj dogaja, kar rešuje papež Frančišek, je zelo zemeljsko, zelo tuzemsko, zelo banalno. Nismo Slovenci povzročili vseh zdrah, niti resničnih velikih gmotnih škandalov, v primerjavi s katerimi je mariborski majhen – je pa velik, glede na to, da smo mi majhni. O teh rečeh je bilo za Slovenijo težje pisat, kot se je bilo pogovarjati z Italijani.« Hočevar je dodal, da je veliko sodeloval z radijem Vatikan. »Vendar samo z italijanskim, v slovensko oddajo me nikoli niso povabili, čeprav smo se družili, s p. Srako sva se dobro poznala. Ampak taki smo pač Slovenci, to smo dobili na pladnju."

Zanimanje za prvi Forum za dialog med vero in kulturo je bilo izjemno (foto: Primož Lavre/Reporter)

Na vprašanje Škamperleta, kako naj slovenski kristjani razumno pristopimo do »kompliciranih zadev«, ko ob zadnjih dogodkih po eni strani čutimo kritiko nad vodstvom Cerkve, po drugi strani pa sočustvujemo, trpimo s težavami Cerkve »Kako razumeti vlogo cerkve in škofa danes in kakšna naj bodo naša pričakovanja?« je vprašal Škamperle.

P. Miran Špelič je po v uvodu, ki je po njegovem izgledal kot nekakšna preprosta šolska ura o tem, kako je bilo s škofi nekoč, v davnih časih, odgovoril, da »ne moremo gledati samo na današnji dan, na to sekundo, ki jo zdaj živimo, ampak je prav, da nismo omejeni v naš mali varni kotiček in naš mali čas, ampak da gledamo v preteklost in da se znamo ozreti tudi naprej. Da imamo neko zdravo upanje, utemeljeno na preteklih izkustvih. Na osnovi tega smo poklicani, da danes in tukaj naredimo, kar zmoremo in je potrebno.« Špelič je opomnil, naj se slovenski kristjan ne čuti »revčka«, naj ga ne zajame »Kalimerov sindrom«, češ, kaj vse so nam drugi naredili hudega. Tudi megalomanstvo, češ, mi jim bomo že pokazali, še zdaleč ni zdravo. »Z realizmom delajmo, kar Cerkev dela že tisočletja. Poslanstvo Cerkve je, da dela za odrešenje tega sveta, ki potuje na poti v božje kraljestvo. To lahko naredimo zdaj s šestimi ali s tremi škofi. Z apostolskim administratorjem ali rezidencialnim nadškofom. Najslabše je, če se samo zapletamo z vprašanji, kaj bi bilo, če bi bilo … in s čakanjem s prekrižanimi rokami. Ne, z realnostjo se soočimo, poglejmo v oči in delajmo, kar je naše poslanstvo.«

Hočevar je k Špeličevemu odgovoru dodal, da Cerkve ni manj, ker so obglavili štiri nadškofe, vse gre naprej. »Ta trenutek je pomemben in usoden. Tudi papeža si niso zmislili, niso ga kar od nekod pripeljali. Že pred desetletjem je razlagal, kar zdaj dela. Da se je pojavil Frančišek, ki je čudež za ta trenutek, daje veliko upanje, da se tudi v Sloveniji da marsikaj rešiti.«

Špelič je še pristavil, da se »naše slovenske situacije ne bo rešilo s prevladujočo oblastnostjo, z nekakšnim polaganjem laktov, kdo bo močnejši, ampak bo zmagal tisti, ki se bo znal pogovarjati z večimi sogovorniki.«

Več o nadaljevanju pogovornega večera, ko so se v dialog iz občinstva vključili Pavle Rak, Janko Kos, Gorazd Kocijančič, Igor Bahovec in drugi, pa v tiskani izdaji Družine.