Uredništvo revije Cerkev danes – CD (prej Cerkev v sedanjem svetu – CSS) je ob 50. obletnici revije v četrtek, 18. maja, pripravilo celodnevni program z gostom, avstrijskim teologom Paulom Zulehnerjem. Vabljeni na njegovo predavanje z naslovom »Prihodnost krščanstva v Srednji Evropi«, ki bo danes, v četrtek,18. maja, ob 19. uri v Galeriji Družina.

Najprej so se ustvarjalci in bralci revije Bogu zahvalili za dolgoletno izhajanje revije pri maši, ki jo je daroval ljubljanski nadškof, metropolit in predsednikom SŠK Stanislav Zore.

Revija Cerkev danes je bila ustanovljena leta 1967 pod imenom Cerkev v sedanjem svetu, leta 2014 je doživela prenovo in se preimenovala v Cerkev danes. Takrat je uredništvo od Petra Kvaternika prevzel Branko Cestnik.

V Galeriji Družina so dopoldne spregovorili sedanji urednik p. Branko Cestnik ter nekdanja Peter Kvaternik in Rafko Klemenčič. Sledilo je predavanje Paula Zulehnerja na temo Migracije in Cerkev.

»Svobodna tribuna za reševanje pastoralnih vprašanj v duhu koncila«



Branko Cestnik je spomnil na definicijo revije Cerkev v sedanjem času »svobodna tribuna za reševanje pastoralnih vprašanj v duhu koncila«, nato pa razložil pomembne besede, ki revijo opredeljujejo. »'Pastoralna': vsebina revije se bo nanašala na življenje Cerkve, na njeno notranjo rast in njeno nalogo oznanjevanja. 'Vprašanja': živimo v času sprememb in zdi se, da je vprašanj več kot odgovorov; v reviji se ne bomo izogibali vprašati in iskati odgovorov. 'Tribuna': revija ne sme postati poligon pastoralnih specialistov, temveč bo odprta za širši krog ljudi, ki gradijo Cerkev. 'Svobodna': versko okolje je včasih nagnjeno k tabuizaciji določenih tem in razmerij; v zameno bomo spodbujali okolje za svobodno besedo. 'Duh koncila': že med koncilom je Karl Rahner razločeval med črko in duhom koncila; nekateri na prelomne čase odgovarjajo z vrnitvijo Cerkve za barikade, duh koncila jo odpira sedanjemu človeštvu.«

Pastoralna vprašanja

Med novimi pastoralnimi vprašanji je Cestnik navedel napredujočo sekularizacijo, krizo zakramentalnega življenja med verniki, klasičnih duhovnih poklicev in krizo klasične cerkvene organizacije, ideološke spopade okrog zakona in družine, nove tehnologije in njihovo novo kulturo, migracije in medverski dialog, svetovno gospodarstvo in ekologijo. Za revijo Cerkev danes pa je bila prva in najhujša grožnja upadajoča potreba po pastoralni refleksiji, zatem pomanjkanje mladih v Cerkvi in kriza piscev (duhovniki nimajo časa za poglobljeno pisanje), je povedal Cestnik. Priložnosti za prihodnost revije vidi v internetu, bolj timskem delu, večji povezanosti pastoralnih stvarnosti in povezavi s Teološko fakulteto.



»Revija Cerkev danes je po 50 letih tu in bo tu ostala. Njene krize so sorazmerne s krizo krščanstva na naših tleh, njene priložnosti so podobne onim, ki jih ima na naših tleh krščanstvo,« je ob koncu dejal Branko Cestnik.

Revija Cerkev v sedanjem svetu je sledila koncilu

Rafko Valenčič je opredelil čas, ko je začela izhajati revija CSS. Leto 1967 je bilo peto leto papeža Pavla VI., čas ljubljanskega nadškofa Jožefa Pogačnika, mariborskega škofa Maksimilijana Držečnika in Janeza Jenka, škofa v Kopru, drugo leto po sklepu 2. vatikanskega koncila in leto, ko smo dobili v slovenščini prevode vseh 16. koncilskih dokumentov, vključno s pastoralno konstitucijo Cerkev v sedanjem svetu. Hkrati je bil to čas, ko se je slovenska družba začela odpirati svetu. Tudi pastorala je doživela premik, saj je takrat začelo izhajati več verskih tiskov, tudi časopis Družina.



Naštel je nekatere slovenske osebnosti, ki so spodbudili načrt prenove Cerkve na Slovenskem: Vilko Fajdiga, Anton Smerkolj, Albert Metlikovec, Janez Oražem, Miha Žužek, Drago Oberžan, Valter Dermota, Jože Krošl …

Pomemben delež k prenovi pastorale je prispevala tudi revija CSS, ki je gradila na teoloških in eklezioloških temeljih in sledila koncilu. »Danes se, žal, vračamo v varovana območja (ljudske pobožnosti, getoizirane skupine, duhovna gibanja ipd.) in v cerkveni zavarovani prostor,« je ugotavljal Valenčič.

Revija si je prizadevala, da bi vključevala vsa področja prenove. Vsako leto se je zvrstilo okrog 80–90 sodelavcev s 110–120 prispevki. Razmerje med sodelavci, kleriki in laiki, se je čedalje bolj izenačevalo. Evangelizacija je bila vedno pomembna tema, je menil Valenčič, vendar nikoli dovolj poglobljena, še manj dosežena.



»Pastoralna revija je imela in ima svojski značaj, strokovni. Ni strogo znanstvena, čeprav gradi na znanstvenih osnovah, tudi ni zgolj prakticistična, ki se izčrpa v vzorcih. Njeno področje je obsežno, raznovrstno. Je odsev Božje dejavnosti in pristopa k človeku, pa tudi navzočnosti in delovanja v svetu in za svet. Naloga pastoralne revije je nadaljevati to Božje-človeško delo.«

Strokovni in laični pisci ter aktualne vsebine



Peter Kvaternik je predstavil začetke revije. Kot urednik si je Kvaternik prizadeval za kakovostno vsebino, za kar je privabljal k pisanju najboljše profesorje teologije, duhovnike in laike, tudi študente teologije. Hotel je, da bi revija postala pripomoček za člane ŽPS. S temami so člani uredništva želeli biti aktualni, a hkrati skromni. Revija je obravnavala tudi osnovna pastoralna področja Cerkve (oznanjevanje, bogoslužje, diakonije oz. koinonije), spodbude, poročila o uspelih pastoralnih projektih doma in na tujem in liturgične vzorce družinskih bogoslužij. Svoje delo so tudi kritično ovrednotili.

Kvaternik je poudarjal medsebojno sodelovanje, skrb za duhovnost in pomoč vsem preizkušenim. Ustanovitelje revije je imenoval za imenitne strokovnjake, ki so z veseljem sodelovali in verjeli, da delajo prav. Zdaj si Kvaternik želi več podore škofov in duhovnikov. Dodal je, da današnji človek potrebuje nekaj, kar ga bo nagovorilo.

Kako smo sprejeli begunce?



Avstrijski teologa dr. Paul Zulehner je v predavanju Migracije in Cerkev spregovoril o tem, kako je Evropa sprejela begunce. Nastali so trije tabori, v katerih so prevladovali zaupanje, jeza ali strah. Še preden so videli resničnost, so se že odločili. Videli so svet skozi svoja očala. Zulehner je predstavil stališči psihologinje Monike Renz in politologa Dominiquea Moďsija.

Monika Renz poudarja ljubezen, povezanost in zaupanje: »V kaosu prastrahu se življenje mora razviti v neomajni, kot skala trdni deželi prazaupanja. Ob povezovanju z nosilnim prazaupanjem so nepogrešljivi starši, ki ustvarijo prostor, zaznamovan s stabilnostjo in ljubeznijo, s čimer omogočijo, da v novorojenčku zorita povezanost in zaupanje. Če se to posreči, lahko takšen človek v svojem življenju veruje, upa in ljubi. Pot, da bi postal ljubeč človek, je v prostoru takšnega zaupanja odprta.«

Dominique Moďsi trdi, da svetovno politiko oblikujejo večinoma čustva, ki prevladujejo v posameznih deželah: strah, poniževanje, zaupanje.

Kaj lahko Cerkev oz. vsak kristjan naredi?



Zulehner meni, da moramo premagati strah, saj strah onemogoča ljubezen, in krepiti izobraževanje, spoznavati zgodbe beguncev in jim kot kristjani pomagati, čeprav ni vedno lahko. Pomagati pa jim je treba tudi tako, da jim omogočimo, da se bodo lahko vrnili.

»Vernik je tisti, ki je povezan v odnosu, ne tisti, ki vse ve,« meni avstrijski teolog. »Pot Cerkve v begunski politiki ni žugajoče moraliziranje, temveč zdravljenje. Po logiki upravičevanja, kakor jo je Pavel povzel v pismu Rimljanom. Pavel izhaja iz tega, da človek ne zmore tega, kar navsezadnje kot človek, ustvarjen, da bi delal dobro, hoče storiti. Bolj dela to, česar noče. Te nesreče pa ga ne more rešiti moralizirajoči zakon, temveč samo potopitev v zdravilno Božjo milost.

Prav v izzivih sedanjega begunstva je pastoralna sprememba pogleda, ki jo želi papež Frančišek v svoji Cerkvi, Paul M.: Zulehner.: Vom Gesetz zum Gesicht, Ostfildern 2017. izredno koristna. Ne da bi izdal položaje, stavi na to, da je ljudi mogoče pridobiti za dejanja usmiljenja. Da bi spodbudila takšno delovanje, Cerkev vsem na različne načine omogoča zdravilno moč Božjega usmiljenja.«

Predavanji si lahko preberite v PDF-datotekah.

Migracije in Cerkev.pdf Prihodnost krscanstva v Srednji Evropi.pdf

Foto: Tatjana Splichal

Video:

Tiskovna konferenca;