Jutri, v nedeljo, 27. septembra 2009, bo katoliška Cerkev vstopila v vincencijansko leto, ki bo trajalo do 27. septembra 2010. V vincencijanskem letu se bo vesoljna Cerkev spominjala 350-letnice smrti sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja misijonske družbe lazaristov, in sv. Ludovike de Marillac, ki sta skupaj ustanovila družbo hčera krščanske ljubezni – usmiljenke, vodila in usmerjala pa sta tudi laiške skupine, ki so se posvečale skrbi za uboge.

Vincencijansko leto bo potekalo pod geslom Ljubezen in poslanstvo. Mistika vincencijanske karizme je biti kontemplativna oseba v akciji. Kontemplativec v dejanju preprosto živi svoje služenje, ker se zaveda, da izpolnjuje Božjo voljo. Ustanove, povezane z vincencijansko karizmo, vidijo v osebah, ki jim služijo, Božji odsev, čeprav njihovo zadržanje tega večkrat ne izraža.

V jubilejnem letu bodo poseben poudarek namenili poglobljenemu premišljevanju o poslanstvu v povezanosti z ljubeznijo, kakor sta jo razumela sv. Vincencij in sv. Ludovika. Tako verniki kakor člani redovnih skupnosti se bodo osredotočili na sodelovanje med Vincencijem in Ludoviko ter drugimi, ki so se posvečali podobnemu poslanstvu.

V Cerkvi na Slovenskem se ob vincencijanski karizmi navdihuje veliko ljudi, ki se povezujejo v različnih vejah vincencijanske družine: misijonska družba – lazaristi, hčere krščanske ljubezni – usmiljenke, Marijine sestre čudodelne svetinje, Vincencijeva zveza dobrote, Marijanska vincencijanska mladina, otroci Brezmadežne in Vincencijeva družina.

Dogajanje v Sloveniji

V Cerkvi na Slovenskem bodo v vincencijanskem letu izvedli konkreten projekt pomoči ubogim ter pripravili različna študijska srečanja. Večji praznovanji bodo organizirali marca 2010 ob godovnem prazniku sv. Ludovike in septembra 2010 ob godovnem prazniku sv. Vincencija. Mladi člani vincencijanske družine bo organizirali romanje po poteh ustanoviteljev. O vincencijanski dejavnosti bodo organizirali tudi mednarodni simpozij, na katerem bodo sodelovali predstavniki misijonske družbe iz provinc, ki so bile v preteklosti povezane v skupno provinco (iz Avstrije, Madžarske, Slovaške in Slovenije).

Dogajanje na mednarodni ravni

Na mednarodni ravni bo več komisij pripravilo različne dejavnosti. Komisija za dediščino bo predstavnikom vincencijanske družine po vsem svetu vsak mesec razposlala temo za razmišljanje, Komisija za načrtovanje pa je pripravila mednarodni projekt za pomoč Haitiju, najbolj revni deželi na zahodni polobli.

Na ravni mednarodnih slovesnosti bo praznovanje 14. marca 2010 v Parizu, dan pred godovnim dnevom sv. Ludovike, zaključna slovesnost pa v Rimu, 25. septembra 2010, dva dni pred godovnim dnevom sv. Vincencija.

Poudarki iz življenja sv. Vincencija Pavelskega

Vincencij Pavelski se je rodil 24. aprila 1581 v kraju Pouy, ki se danes imenuje Staint-Vincent-de-Paul, v jugozahodni Franciji, štiri kilometre od kraja Dax. Med leti 1596 in 1600 je v Toulousu študiral humanistiko in teologijo. Leta 1600 je bil posvečen v duhovnika.

Na francoskem podeželju je v tistem času vladala duhovna in materialna revščina, Vincencijevo soočenje z realnim stanjem pa je bilo posledično glavni povod za ustanovitev misijonske družbe. Ljudje niso bili seznanjeni z osnovnimi verskimi resnicami. Ko je leta 1617 pri Vincenciju neki kmet opravil dolgo življenjsko spoved, je Vincencij ugotovil, da bi se ta zagotovo pogubil, če ne bi opravil spovedi. Naslednjo nedeljo, 25. januarja 1617, je v folevillski cerkvi pridigal o nujnosti življenjske spovedi. Na osnovi omenjene pridige so verniki začeli množično pristopati k spovedi. Vincencij je k sodelovanju pritegnil tudi jezuite, ki so lahko spovedali vse, ki so to želeli. Vincencij je dogodek določil za ustanovni dan misijonske družbe.

Sv. Vincencija, ki je umrl 27. septembra 1660, je papež Leon XIII. (1878–1903) razglasil za zavetnika krščanskih dobrodelnih ustanov, papež Janez XXIII. (1958–1963) pa je sv. Ludoviko, ki je umrla 15. marca 1660, razglasil za nebeško zavetnico vseh, ki delajo v krščanskih socialnih ustanovah.

V srcu vincencijanske karizme je služenje ubogim, zavrženim, tistim, katerih glas se ne sliši in se ne (z)morejo zavzeti sami zase. Služenje obsega tako telesno kot duhovno pomoč. Ustanovitelja sta poudarjala, da je potrebno presegati pogled zgolj na zunanji videz in v globini trpečega človeka gledati Kristusa samega ter mu služiti. Služenje tako dobiva preroško razsežnost.