Rada se spoprijemam s priložnostmi, ker mi dajo nova spoznanja, izkustva in v največji meri iz njih vzamem najboljše. Tako se mi je ponudila priložnost, da sprejmem povabilo, proces in živim sinodo.

Zame sinoda v največji meri ponuja ovrednotenje Boga v osebnem življenju in spodbuja k spremembi, poglobitvi odnosa z Njim. 

V molitvi kličem Svetega Duha, ki naj daje spoznanja ter me z dotikom krepi za služenje. Kakor se morajo zgoditi spremembe v meni, se odpiram tudi za spremembe v Cerkvi, ki jo imam rada.

Spremembe se zgodijo s pogovori, poslušanjem, pričevanjem in iskanjem, kakšno Cerkev hočemo. Pri tem dajem na razpolago svoj čas, poglede, svoje misli in svoje talente in jo soustvarjam. Pogovori v majhnih skupinah lahko člane povezujejo, oblikujejo in se čutimo slišane. 

Papež Frančišek v središče postavi razsežnost skupnosti: »To je čas, v katerem smo poklicani biti obrtniki odprtih skupnosti, ki znajo ovrednotiti talente vsakogar. Je čas misijonarskih, svobodnih in nesebičnih skupnosti, ki ne iščejo pomembnosti in osebne koristi, ampak hodijo po poteh ljudi našega časa.« 

Slovenska Cerkev potrebuje pogled k Jezusu Kristusu.

Znotraj skupin se oblikujejo tudi voditelji, ki podpirajo spremembe in imajo pogum, da sprejemajo odločitve.

Prepričana sem, da je sinoda milostni čas, priložnost za navdihe, spremembe, ki so neizogibne. Slovenska Cerkev potrebuje pogled k Jezusu Kristusu. 

Mislim, da je priložnost, da Cerkev postane občestvo v duhu edinosti, sodelovanja in odprtosti, kjer bo vsak dejavno živel svojo karizmo iz poglobljene osebne vere ter z navdušenjem, z zgledom in besedo pričeval o hoji za Jezusom Kristusom.

Vsakemu posamezniku in vsej slovenski Cerkvi želim, da bi bila sinoda skupna priložnost in priložnost posameznika za rast in pričevanje o Jezusu Kristusu.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (12/2022).