Nagrade za evropsko kulturno dediščino oz. nagrade Europa Nostra veljajo za najvišje tovrstno priznanje na stari celini, toda zmagovalni projekti ob tem sprožajo širše vprašanje: kaj storiti s sakralnimi stavbami, ko obiskovanje cerkva upada iz dneva v dan, cerkvena občestva pa so vedno manj številčna?

Vsakoletne nagrade, ki jih sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa, priznavajo izjemne projekte za ohranjanje dediščine in takšnim krajem pogosto prinašajo mednarodno prepoznavnost, turizem ter finančna sredstva. Med 30 nagrajenci, tokrat izbranimi iz 18 držav, sta se dva projekta izkazala kot simbola bogate evropske krščanske dediščine in naraščajočih izzivov, ki spremljajo njeno prihodnost: obnova kupole cerkve Escuelas Pías iz 18. stoletja v španski Valenciji in prilagodljiva vnovična uporaba benediktinskega samostana San Benedetto Po v severni Italiji, je poročal spletni portal EWTN.

Kupola cerkve Escuelas Pías v španski Valenciji. FOTO: europanostra.org

Obnovljen simbol

V Valenciji je bil cilj obnove kupole ohranitev cerkve Escuelas Pías kot dejavnega svetega prostora, obenem pa uvedba skrbno vodene kulturne dejavnosti v podporo dolgoročni trajnosti.

Znamenita zgradba, ena največjih zidanih kupol v Španiji, je bila deležna skrbne obnove, ki je združevala tradicionalno obrt s sodobnimi tehnikami konzervacije. Na tisoče ploščic je bilo posamično pregledanih in po potrebi zamenjanih, samo kupolo pa so utrdili in obnovili.

Notranjost cerkve. FOTO: europanostra.org

Po besedah profesorja Jaceka Purchle, predsednika žirije za nagrade Europa Nostra, je projekt izstopal tako po tehnični kakovosti kot po simbolni vrednosti: »Kupola je odločilni dejavnik obrisa Valencie in sodi v evropsko izročilo monumentalne kupolne arhitekture, ki se je pojavila v renesansi. Za mesto ima močno simbolno vrednost.« Obnova je poudarila tudi vključenost občestva. Seminarji, vodeni ogledi in razstave so privabili več kot 46.000 obiskovalcev, cerkev pa je bila ves čas odprta za bogoslužja.

Kupola je odločilni dejavnik obrisa Valencie in sodi v evropsko izročilo monumentalne kupolne arhitekture, ki se je pojavila v renesansi. Za mesto ima močno simbolno vrednost.

Kot je za EWTN pojasnil arhitekt projekta, Luis Cortés-Meseguer, njihov cilj nikoli ni bil preoblikovati cerkve v zgolj komercialni ali posvetni prostor: »Izziv je bil ohraniti njeno bogoslužno in simbolno istovetnost, obenem pa jo odpreti za združljivo kulturno uporabo, ki bi lahko zagotovila njeno dolgoročno ohranitev.« Po njegovih besedah pri tem pristopu ne gre zgolj za »vnovično uporabo«, temveč za »vnovično služenje« sakralnega prostora: model je namenjen oživitvi zgodovinskih cerkva, ob čemer naj bi ohranili njihovo prvotno istovetnost.

Samostanski kompleks je bil ustanovljen leta 1007. FOTO: europanostra.org

Od propada do obnove

Nasprotno pa benediktinski samostan San Benedetto Po v Italiji ponazarja, kako lahko prilagodljiva vnovična uporaba, ki zgodovinskim stavbam daje nove državljanske, kulturne ali komercialne funkcije, igra tudi osrednjo vlogo pri ohranjanju verske dediščine. Obsežen kompleks, ustanovljen leta 1007 in nekoč eno najpomembnejših samostanskih središč srednjeveške Evrope, je v prvih letih tretjega tisočletja močno propadel. Po hudem potresu leta 2012 je skoraj 20.000 kvadratnih metrov postalo neuporabnih.

Notranjost samostanskega kompleksa. FOTO: europanostra.org

Potem ko ga je Europa Nostra leta 2013 uvrstila med sedem najbolj ogroženih območij kulturne dediščine, je dolgotrajna obnova samostan postopoma spremenila v živahno mestno in kulturno središče. Danes kompleks gosti muzej, knjižnico, glasbeno akademijo in razstavne prostore.

Obnovljeni samostan je za nagrado izbran kot »jasen primer prilagodljive vnovične uporabe, ki spoštuje zgodovinsko integriteto«.

Kot je za EWTN še pojasnil Purchla, je mednarodna žirija samostan izbrala »kot jasen primer prilagodljive vnovične uporabe, ki spoštuje zgodovinsko integriteto«. Po njegovih besedah je projekt »prenosljiv referenčni model za ogrožena območja dediščine po vsej Evropi«, obnova kompleksa pa dokazuje, »kako lahko ohranjanje dediščine sobiva z novimi kulturnimi in družbenimi načini uporabe«.

Obnova kompleksa dokazuje, »kako lahko ohranjanje dediščine sobiva z novimi kulturnimi in družbenimi načini uporabe«. FOTO: Dani 7C3/Wikipedia

Več kot zgolj arhitektura

Po vsej Evropi zaradi vedno manjšega obiska cerkva, krčenja verskih skupnosti in naraščajočih stroškov vzdrževanja številnih verskih objektov ne uporabljajo z vsemi zmogljivostmi, številnim grozi celo propad.

Toda vse oblike vnovične uporabe niso enako dobrodošle: v belgijskem mestu Gent je prenova cerkve sv. Ane iz 19. stoletja v supermarket, restavracijo in vinski bar znova sprožila razpravo o preoblikovanju svetih prostorov. Belgijska veriga supermarketov Delhaize si je zagotovila 99-letni najem in začela obnovitvena dela v začetku leta 2025, vnovično odprtje pa je načrtovano za jesen 2027. Podporniki trdijo, da projekt ponuja izvedljivo prihodnost za stavbo, ki bi bila sicer izpraznjena in bi sčasoma propadla. Kritiki pa se sprašujejo, ali s komercialno uporabo prihaja tveganje, da bo kulturni in duhovni pomen nekdanjih bogoslužnih prostorov izginil.

Cerkve in verska dediščina po vsej Evropi niso le zgodovinski spomeniki ali arhitekturne strukture, temveč kraji, ki nosijo dušo, spomin in imajo ključno družbeno funkcijo za skupnosti.

Strokovnjaki za dediščino pravijo, da je na kocki več kot zgolj arhitektura. Po besedah tiskovnega predstavnika ComECE »cerkve in verska dediščina po vsej Evropi niso le zgodovinski spomeniki ali arhitekturne strukture, temveč kraji, ki nosijo dušo, spomin in imajo ključno družbeno funkcijo za skupnosti«.

Papeški svet za kulturo je leta 2018 objavil smernice, ki določajo možnosti vnovične kulturne uporabe cerkva, kar velja za stalni referenčni dokument Svetega sedeža o tem vprašanju.

Iskanje skupnih temeljev

Razprave o vnovični uporabi sakralnih objektov se stopnjujejo, ob tem pa si številne organizacije, med njimi tudi ComECE, vedno bolj prizadevajo za razvoj skupnih pristopov k ohranjanju, prilagajanju in vzdrževanju cerkva ob spoštovanju njihove zgodovinske in duhovne istovetnosti.

Potreben je temeljit premislek glede trajnostnih rešitev za evropsko sakralno dediščino. O tem vprašanju bodo razpravljali tudi na Vrhu o evropski kulturni dediščini 2026 med 26. in 30. majem v Nikoziji na Cipru.