S čim se začne proces vašega dela, ko se srečujete s kulturno dediščino?

V prvi vrsti je pomembno zelo natančno ovrednotenje vsake dediščine, v katero je poleg rednega vzdrževanja predviden poseg ali sprememba njene namembnosti. Pri teh posegih bi morala po mojem mnenju vedno sodelovati konservator in arhitekt, da lahko v dialogu presojata pravo razmerje med novim in starim. Pri projektih prenove je ključno prav to razmerje, ki pokaže naše spoštovanje do dediščine, do preteklosti. Arhitekti govorimo o plasteh časa, ki so v cerkvah pogosto zaznavne, vidne. Plečnik je znal mojstrsko pokazati pretekle plasti in jih z novim povezati v skladno celoto.

Cerkev sv. Florijana v Ljubljani pred Plečnikovo prenovo leta 1933./ Plečnikova hiša/MGML

Bi lahko navedli kakšne primere dobre prakse? 

Najboljši in zelo star primer dobre prakse je Mezquita v Córdobi. Katoliško cerkev so vstavili v strukturo mošeje, ki je še vedno prepoznavna. Gre za neverjetno spoštovanje dveh obdobij, dveh ver, ki sta si zelo različni tako po tipologiji sakralnega prostora kot po obredju, pa vendar živita druga ob drugi z ohranjanjem lastnega dostojanstva in same arhitekture.

Plečnik je znal mojstrsko pokazati pretekle plasti in jih z novim povezati v skladno celoto.

Več je tudi primerov opuščenih sakralnih stavb, v katerih se odvijajo drugi programi. V Madridu so, denimo, ruševine nekdanje cerkve preuredili v knjižnico z glavno čitalnico znotraj nekdanje cerkvene ladje. V neki opuščeni cerkvi v Maastrichtu pa so uredili knjigarno tako, da spoštuje integriteto prostora: vse elemente, ki omogočajo novo funkcijo, je mogoče kadar koli odstraniti, saj ne posegajo v lupino stavbe. Ta odmik je ključen. Pomeni, da ne vrtamo v stare zidove, jih ne preplastimo, ampak vedno ohranjamo neko distanco. Tudi oltarji so bili v cerkvah navadno prislonjeni ob stene, ne vzidani vanje. Ko jih gledamo, imajo zadaj vedno neko senco, vidni so kot element, ki je dodan lupini.

Opatijska cerkev, Šentpavel v Labotski dolini. FOTO: Andraž Keršič

Na ta način vidim tudi možne posege, kadar so potrebni, da se v cerkveno stavbo doda nove elemente. Razviti se mora dialog. V arhitekturi gre med različnimi obdobji, med različnimi elementi, ki jih stara in nova vsebina zahtevata, za enak dialog kot med ljudmi. In tudi v arhitekturi je dialog lahko agresiven, lahko pa je spoštljiv.

Pedagoško in poklicno se posvečate tudi varovanju sakralne stavbne dediščine. Ali je za uspešno prenovo dovolj že dobra arhitekturna rešitev?

V prvi vrsti je pomembno izobraževanje tako upravljavcev kot bodočih duhovnikov. Verjamem, da se družba zaveda, da je sakralna stavbna dediščina zanjo pomembna vrednota. Ljudje na splošno vedo, da je cerkev pomembna stavba, vedo, da je njena notranjost pomembna. Ko pa je treba urediti centralno ogrevanje, vržejo ven stari tlak ali prekrijejo stare ploščice. V bistvu ne vedo, kako se lotiti posodabljanja na način, da bi to dediščino preoblikovali, ne da bi se njene vrednote izgubile. Spremembe je treba dodajali na način, ki ohranja vse vrednote obstoječega.

V arhitekturi gre med različnimi obdobji, med različnimi elementi, ki jih stara in nova vsebina zahtevata, za enak dialog kot med ljudmi.

Nujno bi potrebovali konservatorja, ki bi bil odgovoren za našo sakralno dediščino. Že dlje apeliramo na spomeniškovarstveno službo, da bi se njihove pristojnosti ne delile regionalno, ampak po specifiki in tipologiji dediščine.

Notranjščina cerkve sv. treh kraljev v Benediktu v Slovenskih goricah. FOTO: Andraž Keršič

Kje pri teh postopkih vidite glavne izzive?

Na Fakulteti za arhitekturo študente na tem področju izobražujemo v okviru predmeta Prenova in konservatorstvo, ki bi bil gotovo tudi dragoceno dopolnilo vzgoje bodočih duhovnikov na Teološki fakulteti, kjer jim o sakralni arhitekturi predava naš kolega Leon Debevec. Treba bi jim bilo pokazati primere dobre in slabe prakse, dopustne okvire. Cerkev ima ta izhodišča razmeroma zelo dobro izdelana, ne vem pa, koliko jih res poznajo posamezni župniki, ki upravljajo z objekti. Vedo, da morajo sodelovati z Zavodom za spomeniško varstvo, marsikaj pa gre tudi mimo. Pri cerkvi sv. Florijana v Ljubljani na primer je bil Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) vključen, a najemniki priporočil zavoda sploh niso upoštevali. Težava je tudi v tem, da Inšpekcija spomeniškega varstva ne deluje, njihovi postopki so dolgotrajni in zato neučinkoviti. Menim, da so posegi v tej cerkvi zaenkrat še popravljivi, vendar je nujno takoj začeti z dialogom. Poiskati je treba načine učinkovitega sodelovanja, ki bo v dobro vseh.

Nujno bi potrebovali konservatorja, ki bi bil odgovoren za našo sakralno dediščino.

Moj predlog bi bil, da bi poleg pristojnega konservatorja in arhitekta oblikovali širšo strokovno komisijo, kjer bi bili vključeni še drugi konservator, umetnostni zgodovinar in arhitekt, ki bi jima bili pri njunih predlogih v oporo. Takšno sodelovanje se je že izkazalo kot uspešno in koristno pri prenovi Linhartove dvorane v Cankarjevem domu in pri prenovi Žičke kartuzije. Cerkev sv. Florijana je pomembna tako zaradi zunanjščine, ki je v okviru Plečnikove dediščine zaščitena kot spomenik državnega pomena, kot zaradi notranjščine. Tudi zaradi aktualnosti problematike je treba pokazati, kako ti mehanizmi lahko delujejo.

Stranski oltar z milostno podobo Žalostne Matere Božje v cerkvi sv. Florijana v Ljubljani./© ZRC SAZU, UIFS/Foto Andrej Furlan

Ob tem se hitro pojavi tudi vprašanje financ …

Strokovne komisije vedno delujejo brezplačno, saj si res želimo prispevati k temu, da bi se zgodili dobri premiki. Arhitekti smo zelo pripravljeni tako ali drugače pomagati, se npr. srečati z župnikom. Ključna je zmožnost dialoga.

Čedalje bolj je potrebno izoblikovati tudi vizijo, kako sakralne stavbe, ki ne služijo več prvotnemu namenu, na spoštljiv in sprejemljiv način oddajati v uporabo npr. drugim krščanskim verskim skupnostim. 

V najemne pogodbe je treba zapisati tudi kulturnovarstvene pogoje, da se jih vsi, ki nepremičnino vzamejo v najem, zavedajo. Kar je znotraj ali zunaj sakralnih objektov vrednega, je treba ohraniti in situ; v te elemente ne posegati invazivno, ampak vse nove elemente dodajati kot odstranljive, brez posega v celovitost objekta.

Prižnica v cerkvi sv. Florijana v Ljubljani./© ZRC SAZU, UIFS/Foto Andrej Furlan

Cerkev lahko svetu tudi na ta način posreduje krščansko sporočilo vzajemnega spoštovanja in ljubezni, ne samo med ljudmi, ampak tudi do dediščine. Poslušati, spoštovati, razumeti, te širine manjka.

Nujno je takoj začeti z dialogom. Poiskati je treba načine učinkovitega sodelovanja, ki bo v dobro vseh.

Mislim, da je porušeno spoštovanje preteklih obdobij pri nas rezultat vojn, ki smo jih imeli. Če gledam samo drugo svetovno vojno: vse, kar je bilo prej, ni bilo nič vredno. Zdaj pa vse, kar je bilo zgrajeno v socializmu, spet ni nič vredno. Eden naših ključnih problemov je zanikanje preteklosti. Tako na posameznih področjih izgubljamo, kar je najvrednejšega.

Katere naše cerkve pa bi sami izpostavili kot primere lepote, ki lahko nagovori vsakogar?

O lepoti je treba spregovoriti, saj se danes pogosto zdi, da je nepomembna in subjektivna. Sama verjamem, da je lepota nekaj, kar nas dela večje od banalnosti življenja. Sakralni objekti, ki jih imamo, so za vse velik navdih. Vstop v cerkev pomeni odmik, omogoča spoznanje in premislek o večnosti. S svojo svetlobo, razsežnostjo, tišino človeka premakne iz vsakdana.

Prezbiterij cerkve sv. treh kraljev v Benediktu v Slovenskih goricah. FOTO: Andraž Keršič

Ena takšnih je gotovo cerkev svetih treh kraljev v Benediktu v Slovenskih goricah, ki ostaja nespremenjena od časa svojega nastanka. Vsekakor tudi cerkev na Ptujski Gori. Pa v Dvoru pri Polhovem Gradcu. In potem cerkev v Mošnjah, cerkev svetega Petra nad Begunjami, svetega Primoža nad Kamnikom, Crngrob pri Škofji Loki. In cerkev svetega Areha na Pohorju s spomenikom grofa Otokarja, ki si je želel biti tam pokopan … Res, človek je ganjen od te lepote. Treba se je vprašati, kaj je tisto, kar nas tam tako premakne, ker se nas dotakne.

Cerkev sv. treh kraljev v Benediktu v Slovenskih goricah. FOTO: Andraž Keršič