Danes popoldan je bila v ljubljanski stolnici slovesna umestitev 35. rezidencialnega škofa v 549-letni zgodovini ljubljanske krajevne Cerkve, msgr. dr. Antona Stresa. Slovesnosti so se udeležili številni gostje iz cerkvenega, političnega, diplomatskega in znanstvenega življenja.

Novi ljubljanski nadškof je v mašnem nagovoru, ki ga v nadaljevanju objavljamo v celoti, vse navzoče povabil k ‘sodelovanju k razvejanim in iznajdljivim pastoralnim pobudam, ki pa naj potekajo v enotnosti sodelovanja, v slogi in medsebojni pomoči’.


‘Dogodek v Nazaretu, o katerem smo slišali v evangeliju, opisuje Jezusa na začetku njegovega javnega delovanja, ko na osnovi svetopisemskega besedila Stare zaveze predstavi svoj program, program svojega delovanja. Starozavezno napoved o Odrešeniku, ki bo izpeljal ljudi iz vsakovrstnih oblik zasužnjenosti, vklenjenosti, omejenosti in propadanja, je uporabil za napoved svojega delovanja in svojih ciljev. »Danes se je to pismo spolnilo,« je zaključil. V tem trenutku Jezus še nič ne govori o sredstvih, s katerimi bo to dosegel, in med njegovimi poslušalci gotovo ni nihče pomislil, da bi to lahko bila smrt na križu in vstajenje od mrtvih. Kajti po vsej verjetnosti nihče tudi ni pomislil na kaj drugega kakor na tisto, kar jih je najbolj težilo: politična podrejenost rimskemu zavojevalcu, najrazličnejše oblike družbenih krivic in ne nazadnje podvrženost nesrečam, boleznim in smrti. To je tisto, kar človeka najbolj neposredno pesti. Le da so korenine tega zla globlje, kakor navadno mislimo, tako globoke, da jih lahko izruje samo nekdo, ki je več kakor človek, ki je kakor Jezus Kristus, Sin Najvišjega in lahko zato utre ljudem pot v tisto popolno svobodo, za katero ne zadoščata znanost ali revolucija, ampak je treba obleči »novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice« (Ef 4,24).

Jezus se v današnjem evangeliju predstavi kot popoln Odrešenik, popoln osvoboditelj. To je njegov življenjski program, za katerega je živel, umrl in vstal od mrtvih. To je tudi program Cerkve, ki to odrešenje oznanja, zanj pričuje z dejavno ljubeznijo in vanj vključuje vse svoje člane. To je edini in pravi smisel njenega obstoja, delovanja in poslanstva. Prav je, da to poudarim danes, ko sprejemam odgovornost za Cerkev na območju ljubljanske nadškofije. Cerkve se ni treba bati, kakor se ni treba bati Jezusa Kristusa, kot je rad poudarjal papež Janez Pavel II. Kako bi se človek smel bati svojega Odrešenika in tistega, ki to odrešenje oznanja, obljublja in nas vanj vključuje?

V drugem berilu, ki smo mu prisluhnili, apostol Pavel na zelo zgovoren in lahko razumljiv način razlaga, kako naj poteka poslanstvo Cerkve, kako naj člani Cerkve delujejo, da bodo lažje kos svoji nalogi, ki jih v vsakem primeru presega. Kar nam želi apostol Pavel položiti na srce in kar bi tudi jaz danes rad storil, se da povzeti z eno besedo: z besedo sodelovanje kot delovanje v različnosti in edinosti. Cerkev je živ organizem, je kakor telo, ki za svoje delovanje potrebuje različne funkcije, različne vloge. To je njeno bogastvo, bogastvo, ki prihaja od Svetega Duha, od Boga in deluje v edinosti in slogi.

Bog je stvarnik in odrešenik. Ker verujemo v Božjo ustvarjalno moč, verujemo in upamo, da nismo in ne bomo vklenjeni v večno vračanje istega, verjamemo v možnosti novega. Verjamemo v izhod iz vsakovrstnih oblik zla, verjamemo v dokončno osvobojenje in prostost, v odrešenje. Ker je Bog Stvarnik, ki ustvarja novo, boljše in lepše, je Odrešenik.

Med vsemi bitji v vesolju je samo človek v tem pogledu podoben Bogu: sposoben je narediti nekaj novega, je ustvarjalec in zato tudi kulturno bitje. Ustvarjen je – kot nas uči Sveto pismo – po Božji podobi in sličnosti, torej kot ustvarjalec. Cerkev zato je in mora biti prostor ustvarjalnosti, ustvarjalnosti, ki prihaja iz darovanjske in požrtvovalne ljubezni in dajanja samega sebe, ki se nikoli ne zadovolji z doseženim, ampak hoče vedno več, vedno bolje. To je sad in znamenje navzočnosti Svetega Duha, ki ga danes prosimo, naj močno zaveje tudi nad Cerkvijo v naši domovini, da bi nas vse prevzela misel in hrepenenje: naredimo še več, vedno več za Božje kraljestvo med nami.

Apostol Pavel, ki je močni veter Svetega Duha doživljal v svojih krščanskih skupnostih, je zelo jasno vedel, da se pristne pobude Svetega Duha izkažejo kot take le tedaj, če gradijo skupnost ter krepijo edinost in enotnost. Kakor je človek zdrav in živ samo, dokler je različnost telesnih funkcij usklajena, dokler enotnost obvladuje različnost, tako je tudi z našimi skupnostmi: z narodom ali državo in seveda tudi s Cerkvijo. Bog sam je Sveta Trojica, kar pomeni enotnost v različnosti. Enotnost v različnosti je naporna, a je mogoča, če je dovolj ljubezni, nesebične predanosti in medsebojnega spoštovanja.

Skrb za slogo in enotnost je prva naloga tiste službe v Cerkvi, ki jo ponazarja podoba pastirja in je posebej v ospredju škofovske službe. Ko torej danes nastopam služenje Božjemu ljudstvu v ljubljanski nadškofiji, vas vse vabim k sodelovanju, k razvejanim in iznajdljivim pastoralnim pobudam, ki naj potekajo v enotnosti sodelovanja, v slogi in medsebojni pomoči.

Drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji, dragi člani naše Cerkve, naše nadškofije. Danes ni trenutek, da bi na široko razmišljali o vseh nalogah, ki so pred nami, če hočemo biti zvesti poslanstvu, ki ga imamo kot oznanjevalci in prinašalci Jezusovega odrešenja. Nenazadnje smo to že naredili na naši sinodi. Rad bi le, da bi si naše poslanstvo vzeli k srcu in da bi nas prevzelo veselje, ponos, pogum in zaupanje ob zavesti, da smo pridruženi poslanstvu Jezusa Kristusa in njegove Cerkve za osvobojenje in odrešenje sveta in slehernega človeka.

Naša prizadevanja niso zgolj naša, saj smo samo Božji sodelavci, zato nimamo pravice obupavati ali dvomiti v naše poslanstvo, ampak moramo z dejavnim zaupanjem v Boga dati Bogu možnost, da po nas nadaljuje svoje delo odrešenja. Zato smo tukaj. Potrebujemo samo dvoje: zaupanje in gorečnost, vero in smelo dejavnost, molitev in delo, da bomo lahko tudi mi verodostojno oznanjali – kot je rečeno v evangeliju – ubogim blagovest, jetnikom prostost, slepim, da spregledajo, zatiranim svobodo in vsem »leto«, se pravi čas, dobo »Gospodove milosti«. Amen.’