Kot smo že poročali, je bila v petek, 4. septembra, v cerkvi Marijinega oznanjenja zadnja od 30 svetih maš, darovanih za beatifikacijo 26 Slovenk in Slovencev, žrtev komunistične revolucije, ki so v postopku razglasitve za blažene. Pri tokratni maši je številno verno občestvo, zbrano v cerkvi in pri televizijskih sprejemnikih, ob ljubljanskem nadškofu Stanislavu Zoretu, ki je vodil somaševanje, molilo za vse žrtve in njihove rablje. Temu namenu je bila posvečena tudi pretresljiva pesem Gregorja Čušina, ki jo je pisec prebral po obhajilu.

Ta pesem se je tako pridružila 29 drugim Čušinovim pesmim, prebranim pri prejšnjih svetih mašah za mučence med Slovenci, odslej pa je skupaj z drugim gradivom na voljo tudi v knjižni obliki. Na pobudo Romane Bider, ki je bila srce in duša svetih maš in srečevanj na prve petke pri frančiškanih od aprila 2024 do septembra 2026, je namreč pri Založbi Družina izšla knjiga Ker ljubezen ne pozablja, v kateri so poleg Čušinovih pesmi zbrani kratki življenjepisi svetniških kandidatk in kandidatov (prispeval jih je dr. Anton Štukelj), nekateri mašni nagovori in povezave do posnetkov vseh 30 svetih maš. Knjigo (oblikoval jo je Lucijan Bratuš) so pod moderatorskim vodstvom sodelavke Družine Manice Ferenc po koncu sklepne maše predstavili nadškof Stanislav Zore, Romana Bider in Gregor Čušin.

Naročilu tedanjega papeža Janeza Pavla II., naj krajevne Cerkve ob jubilejnem letu 2000 zberejo dokumentacijo o mučencih, so sledili tudi v Cerkvi na Slovenskem.

Pričevanja mučencev ne smejo utoniti v pozabi

Povezovalka pogovora je v izhodišče postavila misel sv. Janeza Pavla II., ki jo je maja 1996 izrekel v ljubljanski stolnici, kjer se je srečal s slovenskimi duhovniki, redovniki in redovnicami: »V preizkušnjah, ki so v teku stoletij zadevale slovensko ljudstvo, se pastirji Cerkve niso umaknili, ampak so stopali naprej, oznanjali evangelij življenja ter branili dostojanstvo in neodtujljive pravice vsakega človeka. To so še s toliko večjim pogumom pokazali v nedavnih letih, med fašizmom, nacizmom in komunizmom.«

Predstavitev knjige je povezovala Manica Ferenc. FOTO: Tatjana Splichal

To držo nazorno dokazujejo številna pričevanja mučeništva zaradi zvestobe veri in Cerkvi med posvečenimi osebami in laiki. Da ta pričevanja ne smejo utoniti v pozabi, je bilo izrecno naročilo Cerkve zlasti v pripravi na jubilej svetega leta 2000. Naročilu tedanjega papeža Janeza Pavla II., naj krajevne Cerkve zberejo dokumentacijo o mučencih, so sledili tudi v Cerkvi na Slovenskem. Slovenski škofje so tako v pripravi na sveto leto 2000 ustanovili posebno komisijo za martirologijo, ki je po vatikanskih navodilih predstavila seznam 204 mučencev.

Prvi koraki beatifikacijskega postopka

Pozneje pa so stekli še drugi postopki, ki jih je Manica Ferenc predstavila na podlagi dopisa dr. Antona Štruklja. Slovenski škofje so na seji oktobra 2002 sprejeli sklep o začetku postopka za beatifikacijo slovenskih mučencev 20. stoletja. Nato so škofje ordinariji petih škofij potrdili seznam 26 žrtev komunističnega nasilja in predlagali, da se zanje začne beatifikacijski postopek. Na seznamu je 13 duhovnikov, trije bogoslovci, ena redovnica in devet laikov. Na čelo seznama so škofje postavili duhovnika ljubljanske škofije, bogoslovnega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha. Junija 2012 so mariborski, celjski, novomeški in koprski škof pooblastili ljubljanskega nadškofa za nosilca postopka za kandidate iz teh škofij. Nadškof Stanislav Zore je tako maja 2018 prosil kongregacijo za zadeve svetnikov za nihil obstat za te postopke. Pritrdilni odgovor je takratni predstojnik kongregacije kardinal Angelo Amato podpisal maja 2018. Tako se za te svetniške kandidate, Božje služabnike, s potrdijo te kongregacije postopek lahko nadaljuje.

Seveda so izredno redki ljudje, ki so še osebno poznali katerega od 26 mučenk in mučencev, zato so pomembne tudi posredne priče – torej ljudje, ki so govorili s tistimi, ki so mučence osebno poznali.

Dokazati, da so umrli »iz sovraštva do vere«

Še nekaj podrobnosti glede tega dogajanja je predstavil nadškof Stanislav Zore. Dejansko gre tu za dva postopka. »Najprej smo nekoliko naivno mislili, da bo mogoč samo en postopek za vse žrtve nasilja med drugo svetovno vojno – vseh oblik nasilja. Potem pa so nas poučili, da mora biti vsak postopek neka samostojna enota. Zato smo se potem odločili, da bosta dva postopka: eden za žrtve komunističnega nasilja in drugi za žrtve nacizma in fašizma.«

Nadškof Stanislav Zore je od vsega začetka spremljal in podpiral pobudo 30 svetih maš za mučence med Slovenci. FOTO: Tatjana Splichal

Za vsako žrtev posebej pa je treba narediti celovit postopek. To pomeni, da je treba pregledati vse arhive, v katerih bi lahko bilo kaj o posameznem svetniškem kandidatu – mučencu. To dela, kot je pojasnil nadškof Zore, zgodovinska komisija, katere naloga je obiskati vse arhive (župnijske, občinske, državne, tudi v arhive tujini, če se domneva, da je kje na tujem kakšno gradivo, povezano s posameznim kandidatom) in narediti zgodovinski dosje za vsakega posebej. T. i. cenzorji morajo prebrati in oceniti tudi celoten korpus pisnih del tistih, ki so javno objavljali.

Poiskati je treba tudi priče. Seveda so izredno redki ljudje, ki so še osebno poznali katerega od 26 mučenk in mučencev, zato so pomembne tudi posredne priče – torej ljudje, ki so govorili s tistimi, ki so mučence osebno poznali. Na podlagi vsega zbranega gradiva se pripravi pozicija in pošlje pristojni vatikanski kongregaciji.

Za mučence komunistične revolucije med Slovenci je treba, kot je poudaril nadškof Zore, imeti pred očmi še nekaj: v postopku je treba dokazati, da so bili ti ljudje pomorjeni ne zaradi takšne ali drugačne uniforme, prepričanja ali česa podobnega, ampak iz sovraštva do vere (odium fidei).

Knjiga Ker ljubezen ne pozablja v svojevrsten šopek povezuje vse lepo, kar so prinesle svete maše na 30 prvih petkov od aprila 2024 do septembra 2026. FOTO: Tatjana Splichal

»Vzemimo mučence za svoje!«

Zgodovinska komisija torej ta čas zbira gradivo, to delo pa lahko verni po nadškofovih besedah podpremo tako, da kandidate za blažene »vzamemo za svoje, se jim začnemo priporočati – z enako vero in gorečnostjo kot drugim svetnikom, kot je na primer sv. Anton«. Nadškof je ob tem izrazil trdno vero v njihovo priprošnjo, saj gre za ljudi, ki »so hodili po naših krajih, živeli v našem okolju, trpeli na naši zemlji in na njej tudi umrli«.

Nadškof Zore: »Vedno na tistem pokopališču /na Orlovem vrhu/ molim za vse pomorjene in za tiste, ki so morili; za pomorjeni zato, da bi bili naši priprošnjiki, za tiste, ki so morili, da bi našli pot, kako odpreti srce za Boga in tudi za žrtve.«

V tem duhu Stanislav Zore vidi tudi velik pomen pobude 30 svetih maš za mučence med Slovenci. Gre za eno pomembnih poti, kako postopoma zaceliti rano iz preteklosti. Trenutno je ta rana »še vedno na široko odprta, skeli in boli in vedno znova praskamo po njej, da se ja ne bi zacelila«. Zaceli pa se lahko po nadškofovem prepričanju samo, če »nanjo nanesemo resnico« – in potem se lahko na skupnostni ravni začne tudi pot sprave in odpuščanja.

Predstavitev v polni Frančiškovi dvorani samostana na Tromostovju v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Na osebni ravni pa je bilo med slovenskimi ljudmi, kot je dejal mons. Zore, že »na deset tisoče osebnih odpuščanj – pravzaprav se jih ne da prešteti, ker o njih nimamo nobene evidence; o njih ima evidenco samo dobri Bog, ki ve za vsako srce, ki je odpustilo. Verjamem pa tudi, da je bilo, je in bo v prihodnje še veliko ljudi, ki molijo v ta namen.« Tudi sam je, kot je pričevanjsko dejal zbranim v povsem napolnjeni Frančiškovi dvorani samostana na Tromostovju, med njimi; velikokrat gre namreč na bližnji ljubljanski grajski grič, kjer je domobransko pokopališče, na katerem pa se po volji ljubljanskih mestnih oblasti igrajo psi … »Vedno na tistem pokopališču molim za vse pomorjene in za tiste, ki so morili; za pomorjeni zato, da bi bili naši priprošnjiki, za tiste, ki so morili, da bi našli pot, kako odpreti srce za Boga in tudi za žrtve,« je svoje poti na Orlov vrh opisal nadškof Zore.

»Da bi duša naroda ozdravela«

»Šopek za slovenske mučence« je naslov spremne besede, ki jo je za knjigo Ker ljubezen ne pozablja prispevala Romana Bider – ta šopek predstavljajo cvetovi 30 darovanih svetih maš, ki so zdaj povezani tudi v šopek knjižne izdaje, vse to pa je izročeno Bogu s prošnjo, »da bi duša slovenskega naroda ozdravela«, kot je zapisala Romana Bider.

»Če kaj potrebujemo, potrebujemo prav to: da nas nekaj pretrese, da nas gane, da se nas pričevanje svetniških kandidatov dotakne čim bolj na globoko in čim bolj v živo.«

Po njenih besedah pa posebno lepoto temu šoku dajejo pesmi Gregorja Čušina. (Ne zgolj mimogrede: tudi naslov knjige je vzet iz ene izmed njegovih pesmi, le da je ljubezen tam pisana z veliko začetnico, v naslovu knjige pa z malo – zakaj je tako, v spremni besedi pojasnjuje Roman Bider).

Romana Bider, spiritus movens 30 svetih maš za mučence. FOTO: Tatjana Splichal

Ob predstavitvi knjige je pobudnica gibanja Vseposvojitev znova izrazila globoko hvaležnost Čušinu, ker je na res poseben način predstavljal življenja svetniških kandidatov: »Občutek imam, da jih je on posvojil – posvojil za nas vse. V notranjem dialogu na štiri oči z njimi je povedal tudi nam, kako je doživljal njihovo življenje, njihovo duhovno držo.« In to je povedal na pretresljiv način, ki je vedno izzval ganotje. »Če kaj potrebujemo, potrebujemo prav to: da nas nekaj pretrese, da nas gane, da se nas pričevanje svetniških kandidatov dotakne čim bolj na globoko in čim bolj v živo.«

Kot je priznala Romana Bider, tudi sama pred pobudo 30 svetih maš mnogih med izmed 26 mučencev s seznama ni poznala. Po svoje katastrofalna ugotovitev, ki kaže na to, kako so bili ti ljudje izrinjeni iz nacionalnega spomina. Zdaj se tudi s knjigo Ker ljubezen ne pozablja vanj vračajo z obrazom in besedo, s svojimi izjemnimi držami pa sporočajo in vabijo, da je tudi v skrajnih okoliščinah mogoče ostati zvest. »Če bi se mi vsaj kakšno pikico tega 'nalezli' od njih, bi že bilo veliko!« je dejala Romana Bider.

Gregor Čušin: »Celo življenje se norčujem iz samega sebe in vseh okoli sebe – to pa je stvar, iz katere se ne smemo norca delati! In sem rekel 'ne', 'nikakor'!«

Pesnitve »po nareku«

Kako je sam »padel« v to zgodbo, je opisal tudi Gregor Čušin. Pravzaprav je bil to, kot lahko sklepamo iz njegovih besed, kelih, za katerega je sprva želel, da bi šel mimo njega. Romana Bider se je namreč nanj obrnila s pobudo, da bi podobno, kot je to naredil v svojem projektu S svetnikom na ti, predstavil tudi slovenske mučence. Svoj takratni odgovor je zdaj slikovito opisal takole: »Pa kaj si ta ženska misli? Celo življenje se norčujem iz samega sebe in vseh okoli sebe – to pa je stvar, iz katere se ne smemo norca delati! In sem rekel 'ne', 'nikakor'! Ampak Romana je to zagrabila in me ni pustila toliko časa, da … Nabiral sem razloge, zakaj ne bi, ona je vedno znova našla nov razlog, zakaj bi. In potem sem rekel: prav, bom pa nekaj napisal, morda ji ne bo všeč, pa bom imel mir …«

Gregor Čušin je opisal, kako se je pri pisanju pesnitev dogajalo nekaj nerazložljivega ... FOTO: Tatjana Splichal

A ni imel miru in tudi po prvi(h) pesmi(h) ga je Romana Bider z njej lastno nežno vztrajnostjo spodbujala. In potem se je začelo dogajati nekaj posebnega, nekaj, kot je dejal Čušin, nerazložljivega: »Jaz sem nehal pisati, ampak sem začel poslušati. Dobil sem življenjepise mučencev, jih prebiral, nosil vsakega od njih s sabo, se na vsake toliko spomnil nanj, in potem se je pojavila neka misel, ob kateri sem se ustavil.« In ko je prišel dan, ko je moral pesem poslati, je sedel za računalnik in mučencu, ki ga je nosil s seboj, rekel: » No, kaj želiš?« In dejansko so pesmi »prišle kot neke vrste narek«. In zdaj so mnogi – z njim vred – presenečeni, da je to »prišlo izpod mojih prstov«.

Če so me česa naučili ti ljudje, so me naučili, kako se umira, kako človek, ki ljubi, umre. In to je nekaj takega, česar ti nihče drug ne more dati.

Očiščujoče in zdravilne solze

Danes je Romani Bider hvaležen za njeno pobudo in vztrajanje – neizmerno hvaležen predvsem za to, »ker sem spoznal te ljudi, ker sem se v tem procesu v teh dveh letih in pol, upam, naučil umreti. Kajti če so me česa naučili ti ljudje, so me naučili, kako se umira, kako človek, ki ljubi, umre. In to je nekaj takega, česar ti nihče drug ne more dati.«

Zavedamo se, da s tem posegamo na zelo osebno raven, pa vendar: ob teh besedah je bil Gregor Čušin ganjen do solz – kot so bili mnogi ganjeni ob poslušanju njegovih pesmi pri 30 svetih mašah za mučence in bodo gotovo mnogi odslej ob njihovem prebiranju v knjigi Ker ljubezen ne pozablja.

To so solze, ki čistijo in zdravijo še vedno nezaceljene rane narodove preteklosti …

Knjigo Ker ljubezen ne pozablja je oblikoval Lucian Bratuš; na naslovnico je umestil sliko Jožefa Muhoviča Mesečina (2023). FOTO: Tatjana Splichal