Zbrane v cerkvi in tiste, ki so doma spremljali sveto mašo v televizijskem prenosu, je najprej pozdravila Romana Bider, voditeljica gibanja Vseposvojitev in pobudnica 30 maš za mučence med Slovenci, ter ubesedila zahteven molitveni namen sklepne maše: »Danes bi radi molili za žrtve in za njihove rablje. Kako težko nam gre to skupaj! In vendarle: pomislimo na Evino tožbo. Jokala je za prvim, ki je bil umorjen, in jokala je za drugim, ki je zablodil. Mama ljubi vse svoje otroke in ve, da kazen ne more zaceliti rane. To zmore samo ljubezen, ki odpušča, obnavlja, povezuje, popravlja. Dostojevski je nekje zapisal, da ljubiti pomeni, videti drugega človeka takó, kot ga je imel v mislih Bog. Poskusimo in naj nam Bog pri tem pomaga.«

Romana Bider je dala pobudo za trideset maš za slovenske mučence. FOTO: Tatjana Splichal

Tri desetke svetih maš

Takemu premisleku je sledil tudi mašni nagovor nadškofa Stanislava Zoreta.

Preberite si nagovor nadškofa Zoreta v celoti na POVEZAVI.

Pridigar je najprej povzel dogajanje zadnjih 30 mesecev, teh »treh desetk svetih maš, ki smo jih obhajali za srečen potek postopka za razglasitev za blažene naših Božjih služabnikov in služabnic. Šestindvajsetkrat smo se srečali ob zgodbah njihovih življenj. Pa tudi ob pripovedovanju misli, večkrat njihovih misli, saj so bili to ljudje globine, ki so imeli pogled, usmerjen v večnost in v Večnega. In o njih so nam spregovorile misli, spletene v verze, ki jih je sestavil in predstavil gospod Gregor Čušin.«

Nadškof Zore je v pridigi spregovoril o žrtvah in rabljih. FOTO: Tatjana Splichal

Večina teh življenj, ki so jih priklicale v spomin maše za mučence med Slovenci, je bila, kot je dejal nadškof Zore, kratkih, prekratkih in vsa so bila nasilno prekinjena. Ob misli nanje pa imamo velikokrat navado reči, da so mučenci »darovali« svoja življenja za Kristusa. Ob tem človek dobi občutek, da je šlo za neko vzvišeno, blagodejno dejanje, v katerega so privolili. Toda ali je to prava podoba? Nadškof Zore je zbrane povabil, naj na to pogledajo v luči resnice – resnice, kot jo je ubesedil tudi pokojni akademik Andrej Capuder, ki je nekoč zapisal: Edino dobro je samo resnica!

Resnica stopi pred nas takšna, kakršna je: pred nami stojijo žrtve in njihovi rablji; znane žrtve, saj smo jih skozi trideset mesecev srečevali in jih spoznavali.

»Te ljudi so pomorili«

Kako torej v resnici videti molitveni namen zadnje od 30 maš?

Nadškof Zore je dejal: »Ko sem dobil vabilo za nocojšnjo sveto mašo, je bilo rečeno, da je ta maša posvečena molitvi za žrtve in njihove rablje. Te besede povedo vse. Resnica stopi pred nas takšna, kakršna je: pred nami stojijo žrtve in njihovi rablji; znane žrtve, saj smo jih skozi trideset mesecev srečevali in jih spoznavali. Prej morda v pozabi, potisnjene v molčanje, so v teh mesecih prihajale pred nas in med nas, vračale so se v svoje vasi in v župnije, iz katerih so prihajale; iz grobov in jam in brezen so začele hoditi po naših poteh in prihajati v naše misli. In mislim, da lahko z vso odgovornostjo rečemo, da so to bili ljudje, ki so imeli radi življenje; radi so živeli in prepričan sem, da bi radi živeli še naprej. Če jim rečemo žrtve, pomeni, da življenja niso darovali, ampak jim je bilo vzeto. Te ljudi so pomorili. Drugi ljudje so jih pomorili. Tisti, za katere nocoj molimo in jim pravimo, da so bili rablji.«

Trideset maš se je zvrstilo ob prvih petkih v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj so rablji jemali?

Pridigar si je ob tem zastavil vprašanje, zakaj so ti rablji pomorili svoje žrtve. In podal odgovor: »V tistem velikem preganjanju kristjanov v naši zgodovini sta se v usodni napetosti srečali dve skupini ljudi. Eni so bili tisti, ki so živeli za: živeli so za Boga, za družino, za domovino. Verovali so, ljubili so in upali so. Na rokah so nosili žulje vsakdanjega garanja za življenje družine in družbe, njihovi pogledi pa so segali onkraj meja domačije in onkraj obzorij domovine. V njihovem pogledu je domovala večnost, v katero so upali in za katero so živeli. Proti njim so se postavili tisti, ki so hoteli jemati. Ker jim ti, ki so sedaj žrtve in Božji služabniki, niso bili pripravljeni dajati tega, kar so od njih zahtevali, so jim začeli jemati.«

Kdo more kristjanu vzeti Boga, če se mu ta sam ne odpove? Kdo mu more iztrgati vero iz srca, če se ji sam ne odreče?

In kaj so jim jemali? »Jemali so jim tisto, kar so jim lahko vzeli,« je dejal nadškof Zore – in to je bilo njihovo življenje. Kajti: »Kdo more kristjanu vzeti Boga, če se mu ta sam ne odpove? Kdo mu more iztrgati vero iz srca, če se ji sam ne odreče? Kdo more pogasiti ljubezen do družine, do Cerkve in do domovine, če je nekdo sam ne zataji? Vrednote, nobene vrednote ne more nihče nikomur nikoli vzeti, kaj šele tistih temeljnih vrednot, ki življenju dajejo temelj in prihodnost. Nihče jih me more iztrgati iz človekovih misli in iz srca, če v to sam ne pristane.

Molitveni namen zadnje od maš je bil moliti za žrtve in njihove rablje. FOTO: Tatjana Splichal

Zato so tisti, ki so se odločili, da bodo jemali drugim, začeli jemati tisto, kar so lahko vzeli. Zato so jim začeli jemati življenja, začeli so jih moriti. Posameznike, družine, nazadnje tisoče in deset tisoče. Zakaj? Zato, ker so življenje tem ljudem lahko vzeli – in nič drugega kot to, življenje. Srce je ostalo nedotaknjeno.« Zato lahko za pomorjene upravičeno rečemo v duhu Knjige modrosti: Čeprav se ljudem zdi, da so bili kaznovani, je bilo vendar njihovo upanje prežeto z nesmrtnostjo … saj jih je Bog preizkusil in spoznal, da so ga vredni. Sprejel jih je kakor žgalno žrtev.

Kako bi bilo mogoče, da ne bi imeli žrtev, ki se jih spominjamo, in rabljev, ki jih ne poznamo?

Ne da bi sodili, ampak molili

Nadškof Zore pa je ob tem ponudil še nekoliko drugačen, morda za koga presenetljiv razmislek, ki ga je ubesedil v vprašanju: »Kako bi bilo mogoče, da ne bi imeli žrtev, ki se jih spominjamo, in rabljev, ki jih ne poznamo?«

Pridigarjev odgovor: »Menim, da samo tako, da bi se rablji uprli vlogi rabljev in ne bi morili žrtev. Kaj bi se zgodilo v tem primeru? Bi mi še imeli Božje služabnike in služabnice? Bi se še spominjali naših mučencev? Ali bi morda ob takšni odločitvi na njihovo mesto stopili tisti, ki so bili določeni za njihove rablje, a te vloge ne bi hoteli sprejeti? Bi se morali danes spominjali tistih, ki ne bi hoteli biti morilci in bi zato umrli? Morda? Zato je pomembno, da se zavemo, da tukaj nismo zato, da bi sodili, ampak da bi molili. Prav kakor je rečeno o današnjem večeru: za žrtve in rablje.«

Temu je bila namenjena tudi pretresljiva pesem Gregorja Čušina:

Za ozdravljenje narodove duše

Ob sklepu zadnje od 30 maš za mučence med Slovenci (pri njej je pela vokalna skupina Tromostovje pod vodstvom Aljaža Košiča in ob orgelski spremljavi Ane Kresal) se je njihova pobudnica Romana Bider zahvalila vsem, ki so to molitveno gibanje omogočili in spremljali – med drugimi tudi sodelavki Družine, fotografinji Tatjani Splichal »za zvesto in skrbno izbiranje najlepših motivov«.

Kar srčnega naredimo skupaj, naj nas z vso ljubeznijo zdravi.

Zlasti pa, kot je dejala: »Bogu hvala za vse prejete milosti, naj nas spremlja in blagoslavlja, da bomo naše prednike ohranjali v zvestih spominih, pričevali zanje in prosili slovenske mučence za ozdravljenje narodove duše. Kar srčnega naredimo skupaj, naj nas z vso ljubeznijo zdravi.«

Oglejte si fotogalerijo Tatjane Splichal z utrinki iz maše in druženja po njej

Knjiga »Ker ljubezen ne pozablja«

Maši je v nabito polni Frančiškovi dvorani sledila predstavitev knjige Ker ljubezen ne pozablja (Založba Družina), v kateri so zbrani življenjepisi 26 mučencev izpod peresa dr. Antona Štruklja, pesmi, ki jim jih je posvetil Gregor Čušin, povezave do posnetkov vseh 30 svetih maš za mučence med Slovenci, nekateri mašni nagovori ter spremni besedi ljubljanskega nadškofa in voditeljice gibanja Vseposvojitev.

Po maši so predstavili knjigo zbranih življenjepisov 26 mučencev z naslovom Ker ljubezen ne pozablja. FOTO: Tatjana Splichal

Več o predstavitvi knjige, pri kateri so pod moderatorskim vodstvom sodelavke Družine Manice Ferenc sodelovali mons. Stanislav Zore, Romana Bider in Gregor Čušin, v enem od prihodnjih prispevkov na spletni strani Družine.