Zapri
Iskanje

Čestitke Zorku Simčiču ob 100-letnici

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 19. 11. 2021 / 06:15
Oznake: Rojstni dan
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 18.11.2021 / 23:41
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Čestitke Zorku Simčiču ob 100-letnici

Čestitke Zorku Simčiču ob 100-letnici
Čestitke slavljencu se vrstijo z vseh strani. FOTO: Matej Erjavec
Zorko Simčič ob današnjem 100. rojstnem dnevu prejema številne čestitke. V tedniku Družina (47/2021) smo nekaj misli o njem in dobrih želja ter voščil nabrali pred jubilejem.

Njegova življenjska pot se je dotaknila mnogih src.

Franc Rode, kardinal

Glas preroka

Zorko Simčič sodi med najžlahtnejše ikone slovenstva. V svojem zgodnjem romanu Človek na obeh straneh stene s pretanjenim občutjem opisuje notranji svet slovenskega zdomca; njegovo monumentalno delo Poslednji deseti bratje, vrh sodobne slovenske književnosti, seže najgloblje v tragično problematiko našega naroda v dvajsetem stoletju in mu z idejo zadoščevanja (expiación) s preroško jasnovidnostjo nakaže pot do odrešenja. Bomo prisluhnili temu čistemu glasu preroka?


Ivana Aleksandra Simčič, mlajša hči


Dragi ata, vse najboljše!

Še živo si predstavljam, kako sva z atom za siesto, v vodoravni legi, v mislih vozila avto – pa ne kakršnegakoli, bil je »avtofrč«, avto, ki je letel!, in to je bilo še pred vsemi modernimi izumi. Letela sva čez ocean pa v Slovenijo, čez mesta in doline, si ogledovala vsako hišo in ulico – bilo je tako živo in tako resnično takrat. In čez nekaj let, tokrat z »navadnim« letalom, smo dejansko tako prileteli v Slovenijo – nazaj domov. Tako je! Nazaj in domov, ker tako sem in smo čutili, pa čeprav ni bilo tu še dóma in pa tudi z mamo in sestro nismo prihajale nekam nazaj ... Skozi okence letala sem kukala ven in vse je bilo zeleno, zeleno in ugotovili smo: »Koooliko je še tu prostora!« – torej mala in Slovenija daleč je postala velika in blizu.
Iz domišljijskega letenja v oblakih in iz sanj je prišla realnost in trdna tla – tako dobro kot slabo, ampak važno, da si tu doma. Z otroških zgodbic in pesmic smo prešli na pogovore, debate, pričevanja, drugačne zgodbe; meni so predvsem ljuba srečanja z njim »na kavi«. Vedno kaj novega, kakšna modrost, kakšen na novo odkrit rek za dodati v malo knjižico, kakšen nasvet, kakšen star, a nam nov spomin, in tudi, če je bilo resno – vedno z optimizmom. To je le drobec, drobtinica – sestra in mama bi imeli še toliko povedati, pa ni tu prostora pa tudi mesto ni, ni čas za vse te stvari, spomine, doživetja in čustva.
A zdaj je čas za voščila in da skupaj kličemo: »Na zdravje!« in čas je, da se zahvalimo Bogu za vsa ta leta, ki nam jih je dal, da smo jih lahko preživeli skupaj ... Pa da še primaknemo prošnjo: »Na še veliko skupnih trenutkov«! Dragi atek/ata/dedi, Zorko, iz srca – vse najboljše!



Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

Neuničljiva ljubezen do naroda

Ob častitljivem jubileju njegovega življenja se g. Zorku Simčiču zahvaljujem, ker je vse življenje ostajal zvest Bogu, pa tudi domovini in samemu sebi. S svojim literarnim ustvarjanjem je mnogim pomagal ohranjati jezikovne in narodne korenine. Poglobljena razmišljanja o človeku in o času, o dogodkih in življenju na eni in na drugi strani stene so mnogim odpirala pot za razumevanje lastne notranjosti, lastnega doživljanja, pa tudi za razumevanje drugih. Njegova dela brez dvoma dopolnjujejo slovensko književno ustvarjanje, ki je bilo predolgo zaprto v dogajanje zgolj na eni strani stene. Zorko Simčič nam s svojimi poglobljenimi razmišljanji pokaže, da je tudi na drugi strani stene del naroda, ki je ostajal nepriznan, vendar njegova ustvarjalna moč ni usahnila in ostaja bogastvo tega naroda. Na obeh straneh stene živi in ustvarja en sam narod. Prav ta neuničljiva ljubezen do naroda in do besede je slavljencu pomagala, da je mladostne nastavke pisateljevanja nadaljeval ne glede na okoliščine. Zato se mu ob njegovem 100. rojstnem dnevu zahvaljujem za besede in življenjski zgled.


Bernarda Fink Inzko in Marcos Fink, glasbenika

Radi te imamo!

Zorko Simčič je bil v Argentini pravi prijatelj mladine in je na povabilo mladinskih organizacij vedno rad prišel med nas s kakšnim zanimivim predavanjem. Takrat smo vedeli, da bo dvorana polna. Iskriv, prebujen, jasen v podajanju vsebin, odprt in iskren, poln humorja, globok mislec in tudi velik ljubitelj dobre glasbe. Tudi dober pevec, ki se je znal spremljati na kitaro ob družinskih srečanjih. Rad je pohvalil mlade igralce, ki smo stopali na oder gledališča Slovenske kulturne akcije, pokazal mehkobo značaja, ko ga je kakšna stvar do solz ganila. Ob njem se preprosto dobro počutiš. Veš, da je v njem modrost človeka, ki je marsikaj prestal, a zato ni zagrenjen, ampak je veder iskalec Božjega v sočloveku. Proces osamosvojitve Slovenije nosi tudi pečat slovenske skupnosti v Argentini, h kateri je Zorko Simčič ogromno prispeval. Ko se je vrnil v domovino, je v nekem intervjuju dejal: »… če že boli, naj boli doma.« Ostal je zavezan slovenstvu in je še danes ploden član literarne srenje v domovini. Dragi naš Zorko, Bog te živi! Radi te imamo!


Tone Rode, založba Družina

Učitelj in prijatelj mnogim

Pred seboj držim orumenele zapiske z učne ure literature na sobotnem slovenskem visokošolskem tečaju v Buenos Airesu iz leta 1987. V hipu se pojavi spomin: nekaj mladih nas sedi okoli mize, ob kateri Zorko Simčič podaja snov, prepleteno z življenjsko modrostjo. Sklop predavanj se glasi Življenje sprašuje – poezija odgovarja. Iz zapiskov preberem nekaj misli, ki so me zaznamovale za vedno:


»Spoznaj samega sebe in bodi to, kar si!«,
»Samo iz želoda zraste hrast.«, »Ob ognju se zbiramo, od golega kola – zbežimo.«,
»Prijateljstvo je najbolj koristna stvar na svetu, če v njem ne iščeš koristi.«,
»Kako majhen in beden je človek in vendar človek, in to samo on, ve, da je beden in v tem je njegova veličina.« (B. Pascal),
»Resnični umetnik se ne ustavi pri čutnem, ampak vrta do najgloblje lepote bitja, do bistva, do »forma splendens« … (Tomaž Akvinski),
»Bodi ponižen pred misterijem. Vedno moraš deloma pristati na vsaj eno skrivnost, da ti je vse drugo jasno. Tako potrebuješ sonce, da vidiš, v sonce pa ne moreš zreti.«,
»Bodi trden v bistvenem in prilagodljiv v nebistvenem.«,
»Beži pred udobnostjo ignorance. Rešitev za trpljenje ni uničiti občutljivost.«,
»Bonum – arduum.«,
»Plavaj proti toku!«, »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru …« (F. Prešeren),
»Vrednote, če so res vrednote – so absolutne.«


Mogoče bi moral pisati o Zorku Simčiču literatu, akademiku, komunikatorju, javnem delavcu, kolumnistu v tedniku Družina, o človeku, ki povezuje vse tri Slovenije in osmišlja zahtevne čase naše nedavne zgodovine in še o marsičem drugem. Vendar je Zorko zame predvsem učitelj. Zgled polnega življenja, ustvarjanja in razdajanja. Ogenj, okoli katerega smo se zbirali in se še zbiramo. Prijatelj, ki zna prijatelju predati, kar je njemu najbolj dragoceno. Bogu hvala, dragi Zorko, za 100 let življenja. Vse najboljše, vse najlepše in vse resnično ti želim danes in večno!

Še več čestitk ob jubileju slavljenca nadete v tedniku Družina (47/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh