Predsednik države je srebrni red za zasluge podelil Zorku Simčiču za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini, red za zasluge Mirsadu Begiću za neprecenljiv kiparski opus in medaljo za zasluge, ki jo je prejela Stanislava Gregorič za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji.

Zorko Simčič – pregnanec že pred rojstvom

Pisatelj, pesnik, dramatik in esejist Zorko Simčič je na plodni ustvarjalni poti ustvaril izjemni literarni opus, ki obsega romane, kratko prozo in poezijo, pa tudi dramatiko in esejistiko. Njegova družina se je morala zaradi preganjanja primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo iz Goriških Brd zateči v Maribor, kjer se je leta 1921 rodil in nato tam odraščal. Kot študent se je preselil v Ljubljano, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne, bil med italijansko racijo ujet in dalj časa zaprt v italijanskem taborišču Gonars. Konec vojne je dočakal na avstrijskem Koroškem in delal kot prevajalec v angleški zavezniški vojski. Leta 1948 se je izselil v Argentino in se po skoraj pol stoletja leta 1994 vrnil v Slovenijo. 

Leta 2005 je Zorko Simčič postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2011 je njen redni član. FOTO: Tatjana Splichal

»Zorko Simčič je eden najvidnejših literatov slovenskega povojnega izseljenstva, a je hkrati velikan  slovenske literature in jezika. Piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on.« (iz obrazložitve)

Med Simčičevimi literarnimi deli je najprepoznavnejši prvi modernistični, eksistencialistični slovenski roman Človek na obeh straneh stene, ki je eno temeljnih del slovenske povojne proze. Po mnenju literarnih zgodovinarjev je roman osrednje delo slovenskega zdomstva in eno najpomembnejših besedil sodobne slovenske literature. Zanj je leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. Zorko Simčič je prejemnik številnih slovenskih in tujih literarnih nagrad, leta 2013 je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogati ustvarjalni opus. 

Mirsad Begić – eden najbolj priljubljenih kiparjev v Sloveniji

Akademski kipar Mirsad Begić je eden najbolj prepoznavnih in priznanih avtorjev vrhunskih spomenikov, ki jih je v več kakor štiridesetih letih intenzivnega umetniškega ustvarjanja oblikoval v Sloveniji in na tujem. V tem obdobju se je uveljavil kot vsestranski umetnik. Ustvaril je izjemne portrete, risbe, javne plastike in celostno oblikovane kiparske ambiente. Dela Mirsada Begića so bila predstavljena na številnih skupinskih razstavah, mednarodnih kiparskih simpozijih in kolonijah. 

»Begić ima dovršen občutek za osebnostne posebnosti, upodobitev dogajanja, umestitev v prostor ter poudarjanje trajnih vrednosti, in jih vedno oblikuje na poseben in individualen, a hkrati značilen in prepoznaven način. Nekatere Begićeve mojstrske upodobitve imajo pomembno mesto v slovenski narodni zavesti, zlasti na primer reliefna južna stranska vrata ljubljanske stolnice z upodobitvijo ljubljanskih škofov 20. stoletja.« (iz obrazložitve)

Mirsad Begić je letošnji prejemnik odličja sv. Cirila in Metoda. FOTO: Tatjana Splichal

Mirsad Begić je prejemnik najvišjih priznanj, poleg nagrade Prešernovega sklada je za izjemno delo na področju krščanske sakralne umetnosti prejel tudi odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Mirsada Begića poleg izjemne nadarjenosti odlikujejo osebna skromnost ter nepredstavljiva vztrajnost in delavnost. 

Stanislava Gregorič – vez med avstralskimi Slovenci

Stanislava (Stanka) Gregorič je odšla v Avstralijo leta 1974 in se domov vrnila leta 2002. Odšla je iz Jugoslavije, vrnila pa se je v Slovenijo. Vmes je bilo 28 let trdega dela, polnega navdušenja in ljubezni. Dela za Slovence, slovenstvo in Slovenijo. 

Kot kulturna delavka, pisateljica, novinarka in organizatorka je avstralske Slovence povezovala med seboj, pa tudi s tistimi v Sloveniji in po svetu. FOTO: Nebojša Tejić/STA

»Delo Stanke Gregorič je pomembno najmanj z dveh vidikov. Povezovala je Slovence, jih seznanjala z dogajanjem, ki ga je tudi komentirala in prikazovala njegov globlji pomen, da so ga lahko bolje razumeli in se v izjemno pomembnem času za slovenstvo lahko tudi bolje odločali. Po drugi strani pa so njena dela tudi zgodovinski dokumenti, ki ohranjajo spomin na čase slovenskega osamosvajanja.« (iz obrazložitve).

Med drugim je v podporo Demosu v državi Viktorija spodbudila ustanovitev Društva za podporo demokracije v Sloveniji in ga tudi vodila. Leta 1993 je bila med ustanovitelji avstralsko-slovenskega informativnega časopisa Glas Slovenije s prilogo The Voice of Slovenia, ki ga je urejala deset let in ki je leta 1998 postal prvi elektronski slovenski časopis v Avstraliji v obliki portala Stičišče avstralskih Slovencev, ki še danes uspešno deluje in je dostopen tudi prek Digitalne knjižnice Slovenije. Med olimpijskimi igrami v Sydneyu leta 2000 je opravila intervjuje s številnimi slovenskimi športniki, pripravljala večere slovenskega olimpizma ter obveščala javnost po spletu in v posebnih olimpijskih prilogah Glasu Slovenije.