Ciprnik (1746 m)
Objava:
16. 10. 2006 / 12:39
Deli:
Čas branja:
4 minute
Nazadnje Posodobljeno:
09.04.2021 / 13:15
Ciprnik (1746 m)
Vitranc (1638 m) in Ciprnik (1746 m)
Slikovita okolica Kranjske gore je življenjski prostor Vandotovih junakov: Kekca in Rožleta, Mojce in Tinkare, Bedanca in Brinclja, tete Pehte, Kosobrina in drugih. Med samotarskimi in nekoliko čudaškimi prebivalci gorskega sveta je tudi sodnik Vitranec, strašno velik mož s srepim pogledom, dolgo belo brado in širokim klobukom. »Tu gori domujem in sodim pravde in nepravde,« je razložil Koclju in Jelici, ki ju je čarovnica Anja Panja obtožila, da sta ji ukradla zlati rogljiček. »K meni se ne zatekajo samo ljudje, ampak se zatekajo tudi živali, divje in domače. Sodim pravično in zmote ni v mojih sodbah.«
Strah vzbujajoči sodnik Vitranec je dobil ime po gori, ki se s sosednjim Ciprnikom dviga med Kranjsko goro in Planico. Vitranc dobro poznajo smučarji, saj ležijo na njegovih pobočjih priljubljena kranjskogorska smučišča, sedežnice pa poleti in jeseni nanj pripeljejo tudi številne izletnike. Mi smo se skušnjavi po udobnem prevozu uprli in pot do vrha prehodili peš. Saj se tudi počasi daleč pride, človek pa spotoma nabere še cel nahrbtnik vtisov in doživetij, ki ga grejejo takrat, ko v slabem vremenu čemi doma.
Pot iz Kranjske gore na Vitranc in Ciprnik ni označena, vendar je skorajda ne moremo zgrešiti. Od spodnje postaje nove štirisedežnice Vitranc 1 krenemo po smučišču naravnost navkreber. Na eni strani nas spremlja poldrugi kilometer dolga poletna sankaška proga, na drugi pa z ovirami posejana proga za gorskokolesarske navdušence. Pod zgornjo postajo štirisedežnice se nam odpreta dve možnosti za nadaljevanje: lahko sledimo sedežnici Vitranc 2 ali pa se sprehodimo do naslednjega smučišča in tam zavijemo strmo navkreber. V obeh primerih pridemo do zgornje postaje podkorenske štirisedežnice, kjer pot zavije čez gruščnat jezik in se privije k drevju.
V pobočju nad nami nenadoma zašumi in nekaj trenutkov pozneje med travo zagledamo gamsa. Hitro naredi nekaj korakov, potem obstane in obmiruje. Oddaljen je le kakšnih dvajset ali trideset metrov, zato dobro razločimo široko temno liso, ki se mu ob strani vleče čez glavo. Zadržujemo dih in čakamo, kaj bo. Žival okamenela posluša. Sekundo, dve, tri ... Potem tišino prekine žvižg, čokato telo s temnosivo dlako in kavljasto zavitimi rogovi se lahkotno obrne in izgine med drevjem.
Na vrhu travnate strmali pot znova zavije pod sedežnico in se hitro vzpne na greben. Tam počiva na levi Dom na Vitrancu, za njim pa se razgrinja venec visokih gora. Saj bi kar obstali, ampak ker je razgled s Ciprnika še lepši, pojdimo naprej. Neoznačena, vendar široka in dobro uhojena steza nas popelje proti zahodu. Hodimo med drevjem, ki nam zakriva razgled in pod noge podstavlja korenine. Nič hudega nam ni: pot je prijetna in ravno prav valovita, da nam ni dolgčas. Dobre pol ure pozneje prispemo do odcepa proti Planici. Steza postane strma, vijugasta in kamnita, drevje se razredči. Med macesni se pokažejo suha debla s skrivenčenimi vejami, čez prepaden rob pogledujejo jerebike z rdečimi plodovi. Pobočje naposled zavzame ruševje, mi pa se v nekaj minutah povzpnemo na vrh, kjer je kovinska skrinjica z vpisno knjigo.
Ciprnik je eden izmed tistih vrhov, na katerih zlahka obsedimo dlje, kot smo nameravali. Na jugu privlači naš pogled zid mogočnih gora, ki se vleče od verige Ponc na desni prek Jalovca, Mojstrovke, Prisojnika in Škrlatice do Špika na levi. Na severu sledimo ravni črti karavanških vrhov od Peči (Tromeje) do Kepe, za njo pa se pomudimo pri mogočnem Dobraču nad Ziljsko dolino v Avstriji. Tik pod nami je Planica s skakalnicami, ki se zdijo neresnično majhne. Lepo vidimo tudi Zgornjesavsko dolino z Ratečami in Podkorenom, med njima pa Zelence, kjer izvira Sava Dolinka.
Ker smo že začeli z Vandotovimi junaki, z njimi tudi končajmo. Globoko spodaj na jugu se k Vitrancu in Ciprniku stiska divja in odmaknjena dolina Mala Pišnica. V njej se je Kekec spopadel s planinskim orlom in srečal hudobnega Bedanca, s katerim je imel nemalo težav. Ampak naposled ga je le ugnal v kozji rog – saj se še spominjate zgodbe, mar ne?
Nedeljska maša
V Kranjski Gori je maša vsako nedeljo ob 9.30.
Izhodišče: Kranjska Gora
Višinska razlika: približno 940 metrov
Dolžina vzpona: 3 ure (do Vitranca dve uri, do Ciprnika uro več).
Opis poti in težavnost: Pot ni označena, vendar ji ni težko slediti. Na Vitranc se vzpnemo čez strmo pobočje ob sedežnicah, do Ciprnika pa nadaljujemo po rahlo valovitem in poraščenem grebenu. Pot je v spodnjem delu razmeroma naporna. Na strmejših odsekih je v mokrem potrebna previdnost, pod Ciprnikom pa se izogibajmo prepadnemu robu. Izlet na Vitranc in Ciprnik je najlepši jeseni, ko se barvajo macesni. Ko bo pobočja vkovala zmrzal, pa izlet odsvetujemo.
Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti.
Sedežnica: Do 29. oktobra se lahko na Vitranc pripeljemo s sedežnico, ki vozi ob petkih, sobotah in nedeljah od 9. do 17. ure.
Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del), 1 : 50.000.
Slikovita okolica Kranjske gore je življenjski prostor Vandotovih junakov: Kekca in Rožleta, Mojce in Tinkare, Bedanca in Brinclja, tete Pehte, Kosobrina in drugih. Med samotarskimi in nekoliko čudaškimi prebivalci gorskega sveta je tudi sodnik Vitranec, strašno velik mož s srepim pogledom, dolgo belo brado in širokim klobukom. »Tu gori domujem in sodim pravde in nepravde,« je razložil Koclju in Jelici, ki ju je čarovnica Anja Panja obtožila, da sta ji ukradla zlati rogljiček. »K meni se ne zatekajo samo ljudje, ampak se zatekajo tudi živali, divje in domače. Sodim pravično in zmote ni v mojih sodbah.«
Strah vzbujajoči sodnik Vitranec je dobil ime po gori, ki se s sosednjim Ciprnikom dviga med Kranjsko goro in Planico. Vitranc dobro poznajo smučarji, saj ležijo na njegovih pobočjih priljubljena kranjskogorska smučišča, sedežnice pa poleti in jeseni nanj pripeljejo tudi številne izletnike. Mi smo se skušnjavi po udobnem prevozu uprli in pot do vrha prehodili peš. Saj se tudi počasi daleč pride, človek pa spotoma nabere še cel nahrbtnik vtisov in doživetij, ki ga grejejo takrat, ko v slabem vremenu čemi doma.
Pot iz Kranjske gore na Vitranc in Ciprnik ni označena, vendar je skorajda ne moremo zgrešiti. Od spodnje postaje nove štirisedežnice Vitranc 1 krenemo po smučišču naravnost navkreber. Na eni strani nas spremlja poldrugi kilometer dolga poletna sankaška proga, na drugi pa z ovirami posejana proga za gorskokolesarske navdušence. Pod zgornjo postajo štirisedežnice se nam odpreta dve možnosti za nadaljevanje: lahko sledimo sedežnici Vitranc 2 ali pa se sprehodimo do naslednjega smučišča in tam zavijemo strmo navkreber. V obeh primerih pridemo do zgornje postaje podkorenske štirisedežnice, kjer pot zavije čez gruščnat jezik in se privije k drevju.V pobočju nad nami nenadoma zašumi in nekaj trenutkov pozneje med travo zagledamo gamsa. Hitro naredi nekaj korakov, potem obstane in obmiruje. Oddaljen je le kakšnih dvajset ali trideset metrov, zato dobro razločimo široko temno liso, ki se mu ob strani vleče čez glavo. Zadržujemo dih in čakamo, kaj bo. Žival okamenela posluša. Sekundo, dve, tri ... Potem tišino prekine žvižg, čokato telo s temnosivo dlako in kavljasto zavitimi rogovi se lahkotno obrne in izgine med drevjem.
Na vrhu travnate strmali pot znova zavije pod sedežnico in se hitro vzpne na greben. Tam počiva na levi Dom na Vitrancu, za njim pa se razgrinja venec visokih gora. Saj bi kar obstali, ampak ker je razgled s Ciprnika še lepši, pojdimo naprej. Neoznačena, vendar široka in dobro uhojena steza nas popelje proti zahodu. Hodimo med drevjem, ki nam zakriva razgled in pod noge podstavlja korenine. Nič hudega nam ni: pot je prijetna in ravno prav valovita, da nam ni dolgčas. Dobre pol ure pozneje prispemo do odcepa proti Planici. Steza postane strma, vijugasta in kamnita, drevje se razredči. Med macesni se pokažejo suha debla s skrivenčenimi vejami, čez prepaden rob pogledujejo jerebike z rdečimi plodovi. Pobočje naposled zavzame ruševje, mi pa se v nekaj minutah povzpnemo na vrh, kjer je kovinska skrinjica z vpisno knjigo.
Ciprnik je eden izmed tistih vrhov, na katerih zlahka obsedimo dlje, kot smo nameravali. Na jugu privlači naš pogled zid mogočnih gora, ki se vleče od verige Ponc na desni prek Jalovca, Mojstrovke, Prisojnika in Škrlatice do Špika na levi. Na severu sledimo ravni črti karavanških vrhov od Peči (Tromeje) do Kepe, za njo pa se pomudimo pri mogočnem Dobraču nad Ziljsko dolino v Avstriji. Tik pod nami je Planica s skakalnicami, ki se zdijo neresnično majhne. Lepo vidimo tudi Zgornjesavsko dolino z Ratečami in Podkorenom, med njima pa Zelence, kjer izvira Sava Dolinka.
Ker smo že začeli z Vandotovimi junaki, z njimi tudi končajmo. Globoko spodaj na jugu se k Vitrancu in Ciprniku stiska divja in odmaknjena dolina Mala Pišnica. V njej se je Kekec spopadel s planinskim orlom in srečal hudobnega Bedanca, s katerim je imel nemalo težav. Ampak naposled ga je le ugnal v kozji rog – saj se še spominjate zgodbe, mar ne?
Nedeljska maša
V Kranjski Gori je maša vsako nedeljo ob 9.30.
Izhodišče: Kranjska Gora
Višinska razlika: približno 940 metrov
Dolžina vzpona: 3 ure (do Vitranca dve uri, do Ciprnika uro več).
Opis poti in težavnost: Pot ni označena, vendar ji ni težko slediti. Na Vitranc se vzpnemo čez strmo pobočje ob sedežnicah, do Ciprnika pa nadaljujemo po rahlo valovitem in poraščenem grebenu. Pot je v spodnjem delu razmeroma naporna. Na strmejših odsekih je v mokrem potrebna previdnost, pod Ciprnikom pa se izogibajmo prepadnemu robu. Izlet na Vitranc in Ciprnik je najlepši jeseni, ko se barvajo macesni. Ko bo pobočja vkovala zmrzal, pa izlet odsvetujemo.
Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti.
Sedežnica: Do 29. oktobra se lahko na Vitranc pripeljemo s sedežnico, ki vozi ob petkih, sobotah in nedeljah od 9. do 17. ure.
Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del), 1 : 50.000.
