Pri založbi KUD Logos je nedavno izšel še tretji od štirih delov Filokalije, ki velja za najpomembnejše duhovno besedilo vzhodne krščanske tradicije. Jezuit Benjamin Bevc, ki po magisteriju iz dogmatike pripravlja doktorat s področja patristične teologije na Gregoriani v Rimu, sicer pa tudi prevajalec cerkvenih očetov, nam je razgrnil nekatere vidike teh večno aktualnih besedil.

Kdaj ste se prvič srečali s Filokalijo in kako je takrat odmevala v vas?

Nekje pri dvajsetih letih. Sočasno sem bral puščavske očete, ki so soroden žanr. V Filokaliji me je nagovoril predvsem Kasijan Rimski s svojimi spisi o naglavnih grehih in o razločevanju, pozneje sem ga tudi prevedel za prvi del Filokalije. Po drugi strani sem bil v veliki zadregi ob spisih Maksima Izpovedovalca, ki jih takrat absolutno nisem razumel. Da se vrnem h Kasijanu: govori o »zlih mislih« oziroma o »naglavnih grehih«, se pravi požrešnosti, nečistovanju, žalosti, napuhu, lenobi … Najprej podrobno opiše vsakega od naglavnih grehov, ...