Pred dobrim mesecem dni je na Poljskem izšla knjiga dnevniških zapiskov blaženega papeža Janeza Pavla II. (1978-2005) z naslovom »Janez Pavel II. Ves sem v Božjih rokah«. Številni poljski katoličani so izidu nasprotovali, saj je Janez Pavel II. v svoji oporoki osebnemu tajniku Stanislavu Dziwiszu naročil, naj njegove osebne zapiske, ki jih je ustvaril med julijem 1962 in marcem 2003, sežge. Kardinal Dziwisz je storil nasprotno in je zapiske v knjižni obliki predstavil (zaenkrat) poljski javnosti, ker je prepričan, da gre za besedila zgodovinskega pomena.

V pogovoru za poljski katoliški časnik Niedzela je ena izmed urednic omenjene knjižne izdaje, Agnieszka Rudziewicz, predstavila svoj pogled na zapise pokojnega papeža in kakšen pečat je to delo pustilo v njenem življenju:

Kako ste se odzvali, ko ste izvedeli, da boste prebirali in urejali besedila blaženega Janeza Pavla II.?

Bila sem povsem prestrašena!

Zakaj?

Ker za objavo nihče več ne oddaja rokopisov. Zato je bilo delo že od vsega začetka drugačnega značaja. Ukvarjali smo se z besedilom, ki je najprej zahtevalo prebiranje, nato prepisovanje in kasneje še natačno uredniško delo.

Na začetku je bilo v urejanje vpletenih le nekaj ljudi. Ko smo izvedeli, da bomo delali s temi besedili, smo bili izjemno ponosni, kajti njihova objava je pomenila nekaj posebnega. Poleg tega smo se zavedali, da smo pravzaprav eni izmed prvih bralcev teh zapisov! Bilo je ganljivo. Vendar, ko smo ugotovili, kako besedila, s katerimi naj bi delali, izgledajo (v vpogled smo dobili skenirane zapiske), smo bili preprosto prestrašeni.

Ali ste takoj privolili v delo?

Nikakršnega dvoma ni bilo, da smo del zgodovinskega dogajanja. Menim, da nihče od nas ni niti za trenutek pomislil, da tega ne bi storil, čeprav smo se od vsega začetka zavedali, da bomo morali knjigi posvetiti več mesecev. In, verjemite, res smo vse svoje moči posvetili temu delu.

Ali je bilo lahko prebirati papežev rokopis? So bili zapiski čitljivi?

Ker so zapiski nastajali več kot 40 let življenja Janeza Pavla II., s pisanjem je zaključil dve leti pred smrtjo, je jasno videti, kako se je papeževa pisava s časom spreminjala. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila pokončna, čvrsta, povsem jasna in razločna. Karol Wojtyła je porabil vsak najmanjši košček papirja, vsaka stran je zelo gosto popisana z besedami, pisava je izredno drobna, kot da ni hotel zavreči niti ene same vrstice. Kasneje, ko so leta minevala, je njegov rokopis postajal manj čitljiv, vedno manj je celih stavkov. Sveti oče je pogosto zapisal le frazo, ključne misli. Zadnja stran zapiskov vsebuje le nekaj besed, zapisanih z veliko težavo. Če pogledamo zadnje zapiske iz leta 2003, lahko vidimo, kako pomembno je bilo zanj, da jih je pisal. Ni imel dovolj moči in vendar se je potrudil, da je zapisal vsaj eno besedo, del stavka … Vse skupaj je zelo ganljivo.

Besedila ste pripravljali pol leta. Do kolikšne mere ste jih spremenili?

Mi besedil nismo spreminjali. Naj spomnim, da so ti zapiski okleščene misli, ključne besede, najpomembnejši stavki, snov za razmišljanje. Držali smo se pravila, da bomo zvesti zapisanemu in smo prepisovali le tisto, kar je zapisal tudi avtor, dodali smo le prevode, kar je bilo zapisano v latinskem ali pa italijanskem jeziku. Te smo označili z drugo barvo. Lotili smo se tudi problema okrajšav, če so bile očitne. Po eni strani smo želeli bralcem olajšati prebiranje zapiskov, po drugi strani pa predstaviti besedila v obliki, v kakršni so bila zapisana.

Kateri stavki so se vam najbolj vtisnili v spomin?

Spomnim se stavkov, ki jih je Janez Pavel II. zapisal takoj po konklavu leta 1978. Bralce pa spodbujam, naj zapiske preberejo, saj smo vsi, ki smo delali z besedilom, našli stavke, ki so se nas osebno dotaknili. Celotno besedilo nudi čudovito zatočišče. Takšen občutek smo imeli, ko smo obdelovali zapiske. Bili so naše zatočišče.

Katere papeževe misli so na vas naredile največji vtis? Katera stran blaženega Janeza Pavla II. se pokaže v teh zapiskih?

Menim, da bodo bralci izredno navdušeni nad njegovimi vprašanji. Karol Wojtyła, in kasneje Janez Pavel II., si nenehno postavlja vprašanja. Zelo pomembna, ključna vprašanja. Sprašuje se, kdo je kot oseba. Razmišlja o tem, ali je dovolj zrel, da prejme Božje darove; ali je njegovo življenje resnični odgovor na Božjo ljubezen?

Ko se mi oziramo na njegov pontifikat, seveda v to ne dvomimo, on pa si je ves čas postavljal ta vprašanja. Ko sem brala zapiske, sploh nisem dvomila, da sem v stiku s svetostjo. Blaženi Janez Pavel II. je vsak dan zapisoval tudi svoj urnik. Zagotavljam vam, ko bodo bralci razčlenili, koliko dejavnosti, molitev, konferenc, meditacij je opravil v štiriindvajsetih urah, bodo prišli do enakega zaključka. Papežev dan in noč vsebujeta več kot štiriindvajset ur! V teh zapiskih prepoznamo izredno delovno osebo. To je bil človek, ki ni želel izgubiti niti trenutka.

Vir: Zenit
Foto: splet