Prvo berilo: Bog rešuje po ljudeh, Iz 45,1.4-6;
Ps 96;
drugo berilo: Delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja, 1 Tes 1,1-5

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 22,15-21)

Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Video razlaga za otroke

Cesarju kovanec, Bogu srce

Piše: Jure Sojč

Jezusu nastavijo past: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Če reče ne, ga lahko prijavijo Rimljanom. Če reče da, ga lahko predstavijo kot prijatelja okupatorja. Pričakujejo, da bo izbral stran. Jezus pa zahteva kovanec. »Čigava sta ta podoba in napis?« Odgovorijo mu: »Cesarjeva.« Jezus jim reče: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Pri davku bi se še nekako dogovorili. Toda kaj pomeni dati Bogu, kar je Božjega?

Kristjan plačuje davke, vendar nobeni oblasti ne more prepustiti svoje vesti.

Sv. Avguštin v Božjem mestu pripoveduje o piratu, ki ga ujame Aleksander Veliki. Vladar ga vpraša, zakaj vznemirja morje. Pirat mu odgovori, da počne isto kot on s svetom. Le da njega zaradi majhne ladje imenujejo razbojnik, Aleksandra zaradi velikega ladjevja pa vladar. Neprijeten odgovor za nekoga, ki je vajen, da mu vsi prikimavajo. Toda zadene bistvo: krivica ne postane pravica, ko dobi vladni pečat, saj mora tudi oblast odgovarjati za svoje ravnanje in ne more sama določati, kaj je dobro in kaj zlo, ker cesar ni Bog. Pozneje bo Jezus Pilatu povedal podobno, da ne bi imel nobene oblasti, če mu ne bi bila dana od zgoraj. Tudi cesarjeva oblast ima svoje meje. Kristjan plačuje davke in prispeva k življenju skupnosti, vendar nobeni oblasti ne more prepustiti svoje vesti. Tudi ko je nekaj dovoljeno, se mora vprašati, ali je prav.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Božja podoba ni nagrada za lepo vedenje

Pri tem evangeliju hitro pomislimo, kaj bi morali slišati politiki. Toda Jezusovo vprašanje o podobi danes nagovori tudi mene. Na kovancu je cesarjeva. Čigava pa je v človeku? Že na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je ustvarjen po Božji podobi. Bogu torej pripadam jaz. Ne samo moja molitev, ne samo ura v nedeljo. Pripadam mu tudi takrat, ko odprem denarnico, ko govorim o človeku, ki ga ni zraven. Prav tam se pokaže, koliko moja vera doseže moje življenje. Tu postane evangelij zelo konkreten. Koga sem odpravil z besedami: »Saj vem, kakšen je«? Morda sodelavca poslušam samo, kadar od njega kaj potrebujem … Božja podoba ni nagrada za lepo vedenje. Nosi jo tudi človek, ki mi gre na živce.

Človek je kakor kovanec z Božjo podobo. Včasih jo v drugem težko prepoznam, ker je moj pogled zamegljen z zamero. Zato se dati Bogu začne s priznanjem, da tudi sam potrebujem odpuščanje. Potem lahko naredim korak k drugemu. Pokličem človeka, ki se mu izogibam. Se opravičim brez tistega »ampak«, s katerim navadno vzamem polovico opravičila nazaj. Tako dajem Bogu, kar je Božjega: sebe in svoje ravnanje z ljudmi, ki nosijo njegovo podobo. Cesarju damo kovanec. Bogu pa srce, ki se uči ljubiti.