Napisal Marko Juhant

Februarska tema meseca v reviji Mavrica so čustva.

Otrok pogosto ne navajamo na to, da bi svoja čustva izrazili. Prične se že s tem, da »fantje ne smejo jokati«, da deklicam rečemo, da so »cmere, jokice« in podobno.

Tako otrok svoje žalosti ali prizadetosti ne kaže več, se ne pogovarja, neha razmišljati in jo potlači vase. Tam še vedno vpliva na otroka in na njegovo obnašanje, a je skrita, odrasli pa potem problem in rešitve iščemo na napačnih mestih. Včasih jih tudi ne najdemo.

Neizražena čustva se najpogosteje pokažejo tako:

· Otrok je nekako napet, tesnoben, a očitno ni nič narobe, vseeno se soočamo z njegovimi strahovi in podobnim.

· Otrok je brezvoljen, s premalo energije, brez iskrice v očeh. Tudi dogodki, ki jih je pred kratkim imel rad, ga ne povrnejo v tisto iskrivo stanje. Za odrasle bi morda rekli, da so depresivni.

· Telesne reakcije, ki nimajo zdravstvene osnove: glavoboli, driske, nespečnost, bolečine v trebuhu, izbruhi kožne alergije, bronhitisi, astme, različni tiki in podobno.

· Mišična napetost, togost. Za različne težave različne mišice, na primer ob žalosti se ta pokaže v mišičevju prsnega koša in oči, ob frustraciji se seli v ramena, vrat in hrbet in ob strahu in pričakovanju v predel trebuha. Če dobro poznamo svojega otroka, telo pove, kaj se dogaja in kaj ga pesti. Potem samo odpremo možnosti komuniciranja o teh odkritih čustvih.

Najbolj spontani je sprotni pogovor s starši, ko se čustva pojavijo. Še enkrat: čustev nikoli ne delimo na prava in napačna!

Kako lahko otrok taka čustva izrazi?

· Pogovor s starši ali kom drugim, ki mu otrok zaupa, je dober pristop. Pozor – to po sistemu ni oseba, ki je sprožila neko čustvovanje. Zato je socialna mreža tako nujna. Babice in dedki so poznani po tem, da poznajo mnoge skrivnosti. Pomembno je, da gre za osebo, ki je otroku pripravljena prisluhniti veliko bolj, kot mu dajati nasvete ali celo soliti pamet. Za poslušanje gre, da otrok lahko pripoveduje, glasno razmišlja, da postavite kako kratko vprašanje, na katero si otrok da odgovor in svoja čustva tudi miselno predela.

· Če otrok že piše, naj oblikuje pismo (ki ga nikoli ne odda). V njem se izpove, morda tudi razjezi in lahko upodobi občutke, ki jih v ustnem sporočilu ne bi nikoli uporabil. Pri fantih uporabljam kar izraz »jezno pismo«, saj so pogosto razočarani, jezni in prizadeti hkrati. Pri dekletih pa prav pride dobri stari »dnevnik«. Le za to je treba poskrbeti, da ga ne dobijo v roke sestre ali bratje!

· Zelo ugodno deluje tudi »slana metoda«: vse slane tekočine pripomorejo k ravnovesju v telesu. Na primer pot (»švic«), ko se čustva izrazijo skozi fizično delo, tek, vožnjo kolesa, v fitnesu ali na treningu. Plavanje v slani vodi zaleže izjemno dobro, prav tako pomagajo solze. Tudi kri sodi med slane tekočine, pri dekletih, ko se mesec obrne nastajajo še druge spremembe. No, pa ne pozabimo, da pomiri tudi hladna voda na obrazu in pitje vode, ki se kajpak zaključi tako, da odtočimo slano vodo.

· Pri večjih otrocih moramo preprečiti, da bi svoja čustva na veliko vpisovali v računalnik, tablico ali telefon, z namenom, da jih objavijo na družabnih omrežjih. Najstniki se hitro oblikujejo v skrajneže, v primeru čustvovanj je to sovraštvo, v tako imenovane »haterje«, ki pljuvajo povsod in čez vse.

Enostavna in sestavljena čustva

Enotnega sistema pravzaprav ni; meni za delo in za razmišljanja služi temeljna delitev na tista enostavna, primarna čustva in na ostala, ki si sestavljena. Saj veste: v vsakem veselju je kapljica grenkobe.

Enostavna čustva

Enostavna čustva so ljubezen, navdušenje, užitek, jeza, žalost, strah, gnus. Ta čustva so močni sprožilci, hitro presežejo čez zavedni del ravnanja, a so kratke sape. Razen, če jih »futramo«, če »visimo na njih«, kar je pogosto pri jezi, strahu in pri užitkih.

Sestavljena čustva

Sestavljena čustva so sram, ljubosumje, razočaranje, olajšanje, nepotrpežljivost … Že ime pove, da vsebujejo več osnovnih čustev. So tesneje vezana na naše zaznave in razmišljanja, zato trajajo dlje in ne potrebujejo toliko dodatnega »goriva«. Sram, na primer, je mešanica strahu, da vas ne bi več imeli radi (= ljubezen), ko bodo odkrili, kakšni ste v resnici.

Pričevanje: Le čemu se tolaži s hrano?

Oče dečka je iskal pomoč. »Pred pol leta je bil tako priden in prijazen otrok!« Ob obisku sem izvedel, da jezika, je pobegnil od pouka, sili za računalnik. Stalno je nekaj mlel, čez kavbojke je silil špehec. Le čemu se tolaži s hrano? Ostalo mi je vprašanje, ali so imeli smrt v družini. Ne. Je poginil živalski član? Ja. Kuža. Potem se je razvilo – kdaj so se začeli problemi, kako je fant hotel pokopati psa, pa je ata uredil po svoje. Oče je razložil svoj pogled, fant svojega. Izpovedal stisko. V nekaj dneh je bil oni stari poba. Oče se je veliko več pogovarjal s sinom, ta pa tudi z novo kosmato kepico na štirih nogah. Odžaloval je izgubo.

Revijo Mavrica lahko naročite na narocila@druzina.si ali na tej povezavi.