No, če smo čisto natančni, Jezus ni vstopil, temveč prijahal. Na oslu. In če se mene vpraša, ne samo zato, da je izpolnil starozavezne preroške napovedi, ampak da je duhovito nagovoril in potolažil vse, ki se trudijo in so obteženi, kajti lahko vas imajo za osla, lahko vas zmerjajo z oslom, lahko se počutite kot osel ali pa celo sami mislite, da ste osel … a še sam Bog je v svojem »kraljevskem trenutku« potreboval – osla!

Branje pasijona me vedno znova pretrese.

Kajti ti dogodki se niso zgolj zgodili, ampak se dogajajo. Danes in zdaj. Si predstavljate, da ta trenutek nekdo potrka na vaša vrata, na pragu pa stojita recimo Andrej in Janez in vam rečeta: »Živjo! Jezus naju pošilja. Pravi, da bi rad pri tebi obhajal veliko noč!«

Česa bi se lotili, potem ko bi se zbudili iz nezavesti? Pomivanja oken? Fug v kopalnici? Iztepanja preproge? Ali bi se morda lotili kuhanja? Noro. Še nikdar niste delali opresnikov, katera grenka zelišča so potrebna? A pehtranova potica tudi šteje? Je miza dovolj velika? Bo dovolj stolov za vse? Bodo stali, kot zapoveduje postava, ali posedli kar po tleh?

Avtor kolumne je Gregor Čušin. FOTO: Samo Remec

Koliko vprašanj! In vsa popolnoma nepotrebna.

Pri tebi hočem obhajati veliko noč, pravi Jezus. Bodi z mano. Jej z mano, moli z mano, trpi z mano … Počakaj na obsodbo. Ne vpij z drugimi: »Križaj ga!«, a se ne upiraj obsodbi. Ne izdaj me. Ne zataji me. Joči, a pomagaj mi. Obriši mi znoj in kri. Zdrži z menoj. Do konca. Do bridkega konca. In čez!

Branje pasijona me vedno pretrese.

Ne le zaradi opisa trpljenja in smrti, temveč zaradi vrtinca izdaje, bega, laži, fizične in duševne bolečine, javnega sramotenja in zapuščenosti, ki se lahko dvigne okrog nekoga. In če je Oče dopustil, da se je to zgodilo Sinu, kako bi lahko posinovljenec ubežal približno podobni usodi?

Jezusove kalvarije seveda ne morem in je ni mogoče primerjati z mojimi vsakodnevnimi golgotami, a ne izogibati se že vnaprej vsem Petrom, Judom, Pilatom, Simonom in Veronikam, ki tvorijo moje življenje … Spustiti jih v življenje sluteč ali celo vedoč, kakšna je njihov vloga … Molčati, ko je čas za to, odgovoriti, ko je treba … Odpustiti.

Vse to pomeni »vzeti svoj križ« in »hoditi« za Njim!