Te dni so slovenski mediji obsežno poročali o dogodku konec lanskega leta, ko naj bi zdravnik pri neozdravljivo bolnem nevrološkem bolniku opravil nedovoljeno evtanazijo, sicer po želji svojcev. Življenje naj bi mu skrajšal z mešanico kalija in morfija, bolnik pa naj takrat ne bi bil pri zavesti. Časnik Delo danes, kot poroča STA, razkriva, da so preiskovalci medtem naleteli na vsaj še enega bolnika, za katerega sumijo, da je bil evtanaziran januarja lani. Namesto mešanice kalija in morfija naj bi isti zdravnik takrat injiciral neko drugo podobno snov. Zdravnik je začasno suspendiran, interni strokovni nadzor pa naj bi se končal v nekaj dneh.

Že sredina novica je odprla številne odzive in vprašanja o (ne)etičnosti evtanazije, ob čemer so prevladujoči mediji ustvarjali vtis, da se je slovenska družba tovrstni razpravi doslej bolj ali manj izmikala. Takšen pogled vendarle ne ustreza scela dejanskemu stanju, saj denimo Družina na svojih tiskanih ali spletnih straneh že dalj časa sistematično spremlja tovrstno razpravo po svetu in tudi doma.

»Kaj v sodobni družbi poganja razprave o evtanaziji? Strah pred trpljenjem?« smo že pred več kot sedmimi leti v intervjuju za rubriko »kristjani v javnosti« vprašali moralnega teologa dr. Romana Globokarja. Njegov odgovor ostaja zelo aktualen: »Gotovo, da je predstava o nesmiselnosti trpljenja gonilna sila pri zahtevah za legalizacijo evtanazije. Razprave o pravici do dostojanstvene smrti so pravzaprav razprave o smislu človeškega življenja nasploh. Ali ima človeško življenje presežno vrednost ali ima samo imanentno vrednost? Sodobna porabniška miselnost, katere del smo vsi, nas spodbuja, da vse, kar je neuporabno ali pokvarjeno, zavržemo in kupimo novo, boljšo, sodobnejšo stvar. Tudi življenje je vredno toliko, kolikor je koristno. Ko ne vidimo več njegove koristi, potem mnogi začnejo zagovarjati stališče, da tako življenje ni več dostojanstveno, zato ga lahko končamo. Bolečina in trpljenje sta pojmovani kot napaki v človeškem življenju. Če ju ne moremo odpraviti, potem življenje kot tako nima več smisla in ga je bolje končati. Z zatonom presežne vrednosti človeškega življenja, z zatonom vere v posmrtno življenje, je vedno teže osmišljati težke trenutke, sploh pa neozdravljivo bolezen in trpljenje.«




Kaj je pravzaprav smrt? Temeljna človekova pravica, za katero morata država in medicina ustvariti uresničitvene pogoje? Dr. Globokar je pojasnil: »Nekateri razumejo smrt kot kapitulacijo medicine, kot nemoč človeka, da bi ohranil življenje. Smrt je po takem pojmovanju katastrofa na koncu življenja. Za kristjana je smrt del življenja, je prehod v nov način bivanja, zato je tako pomembno, da se oseba pripravi na smrt. Smrt je gotovo dejstvo, ni pa temeljna človekova pravica. V želji po evtanaziji ne gre prvenstveno za odpoved pravici do življenja, ampak za odpoved takemu življenju, torej za zavračanje določenega stanja življenja. Vendar je takšna 'pravica do smrti' neetična, saj ne nasprotuje samo krščanskemu pogledu, da je Bog gospodar življenja, ampak tudi temeljni človekovi pravici do življenja, ki je neodtujljiva pravica vsakega človeka. Človekova avtonomija, svoboda človekove odločitve, ne more biti nad pravico do življenja, kajti brez življenja tudi ni svobode. Nimamo pravice vzeti življenje drugemu človeku, prav tako pa nimamo pravice zahtevati od drugega, sploh pa ne od zdravnika, dejanja, s katerim bi neposredno končal naše življenje. Posameznik ne sme prelagati odgovornosti za svoje življenje na drugega, sploh ne na zdravnika, ki ga veže Hipokratova prisega.

In kako je dr. Globokar predvideval prihodnost evtanazijskih razprav? »Evropska družba se zelo hitro stara. Vsake tri leta se povprečna pričakovana starost dvigne za eno leto, rodnost pa v vseh evropskih državah pada (drugače je na drugih celinah). Vedno več starejših ljudi v strukturi prebivalstva predstavlja tako gmotne probleme za zdravstveno zavarovanje, saj je vedno manj ljudi, ki prispevajo v zdravstveno blagajno. Prav tako pa je problem tudi oskrbe starejših ljudi, saj primanjkuje mladih, ki bi negovali starejše. Vse to vpliva na vedno večje težnje po legalizaciji evtanazije. Potrebno je narediti vse, da evtanazija ne bi bila potrebna; da človek ne bi izgubil spoštovanja do svojega lastnega življenja; da ne bi bil potisnjen v obup in osamljenost.« Dr. Globokar je ob tem še opozoril na besede innsbruškega škofa Manfreda Scheuerja: »Družba, ki ni sposobna sprejeti prizadetih in bolnih, je prizadeta in bolna. Taka družba pa nima prihodnosti.«

Foto: splet / arhiv Družine (T. S.)