Zapri
Iskanje

Dan, ko se je »podrl svet« [ANKETA]

Za vas piše:
Mojca Masterl Štefanič
Objava: 11. 09. 2021 / 07:43
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 11.09.2021 / 15:55
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Dan, ko se je »podrl svet« [ANKETA]

Dan, ko se je »podrl svet« [ANKETA]
Dim okoli dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra po terorističnem napadu 11. septembra 2001 FOTO: Vatican Media
Danes mineva dvajset let od terorističnega napada, ki je za vedno zaznamoval svet. 11. septembra 2001 sta se ugrabljeni potniški letali eno za drugim zaleteli v dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, nedoumljivo sovražno dejanje pa je vzelo skoraj 3.000 človeških življenj. Teroristi so napadli Združene države Amerike, zaradi njihovega statusa svetovne velesile pa nas je prežemal občutek, da je bil napaden ves svet.

Kako se 11. septembra 2001 spominjajo (sedanji in nekdanji) člani Družininega uredništva?

Marija Bratina, lektorica

Enajsti september pred dvajsetimi leti je bil običajen delovnik, pri Družini pa dan, ko je pozno popoldan šla nova številka v tisk. Ravno sem se vrnila domov, ko je zazvonil telefon: odgovorni urednik Franci Petrič je povedal, da sta bila pravkar v Ameriki v terorističnem napadu porušena nebotičnika, slavna newyorška Dvojčka. Žrtev je veliko. Tudi med reševalci. Družina bo prinesla kratko vest in sožalje. Zlektorirala bom po telefonu. - Ko so prihajale številke o nedolžnih žrtvah in novice, da se napadi nadaljujejo, je moja zgroženost rastla. Spominjam se nemoči, spraševanja, kakšna mora biti pošast, ki načrtuje tako strahoto. In kakšen bo odgovor takrat še najmočnejše države na svetu? Kakršenkoli bo, mrtvi ne bodo oživeli, svojci bodo težko preboleli, ranjeni bodo nosili posledice vse življenje, povračilni ukrepi bodo sprožili nove žrtve in vrtiljak nasilja se bo vrtel naprej. - In se vrti že dvajset let. - Nekateri niso verjeli in ne verjamejo. Podobnost z ubijalskim virusom je seveda naključna.

Boštjan Debevec FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Boštjan Debevec, odgovorni urednik

Bil je topel septembrski dan in z avtom sem se vračal iz službe. V informativni oddaji sem slišal informacijo o napadu in ko sem prišel domov, sem obsedel pred televizijo. Spominjam se, da me je prevzel poseben, do takrat neznan občutek nekakšne odrevenelosti. Po nekaj minutah je letalo zadelo še drug nebotičnik in razblinili so se še zadnji dvomi - gre za dejanje terorizma, ki ga svet do takrat še ni videl. Nisem mogel verjeti, da to gledam v živo. V meni se je hkrati mešal bes nad teroristi in sočutje do ljudi, ki so umirali na očeh svetovne javnosti. »Moj Bog, pomagaj tem ljudem, pomagaj ameriškemu narodu,« se je spontano oglasila molitev, ko se je začel rušiti prvi stolp. Obenem pa v notranjosti vprašanje: »Kako je sploh mogoče narediti takšno zlo, kakšen mora biti človek, ki je sposoben česa takšnega?«, vprašanje, ki mi ostaja neodgovorjeno do danes. Megla prahu, ki se je razpotegnila čez polotok Manhattna, je kazala apokaliptično podobo, ki kot senca prekriva svet in človeška srca, senca, ki jo je čutiti še danes.

Tatjana Splichal FOTO: Facebook/Tatjana Splichal

Tatjana Splichal, fotografinja

Prva misel je seveda: kako hitro mine dvajset let. Takrat sem delala v Foto delavnici in v spominu mi je ostalo, da dolgo časa v lokal ni bilo nobene stranke. Danes se to zdi skoraj neverjetno, a računalnik smo takrat uporabljali le za izdelavo računov. Telefone smo uporabljali za telefoniranje. Danes bi za napad zagotovo najprej izvedeli na Facebooku. Takrat je novica prišla po radiu. Jaz sem za napad izvedela od stranke, ki je prišla v lokal. Ko se danes spominjam tistega dne, mi je najbolj ostala v spominu želja, nuja, potreba, gon, da moram čimprej domov do svojih otrok, ki so bili takrat osnovnošolci. Da sem skupaj s svojo družino . Še danes, po dvajsetih letih, se v spominu na tisti dan v meni najprej prebudi ta neverjetno močan občutek, da moram kar se da hitro domov, da bom blizu svojih otrok.

Lejla Krk FOTO: Tatjana Splichal

Lejla Krk, korektorica

Tisti dan smo imeli redakcijo. Ko sem prišla domov, sem prižgala radio in ravno so bila poročila, kjer so povedali za napad na dvojčka v New Yorku. Tekla sem nazaj v službo in vsi smo šli v sejno sobo gledat televizijo: poročanje s prizorišča.

Mesec dni prej sem bila z otrokoma v Ameriki in počutili smo se tako varni. Na letališčih je bilo sproščeno, niti pomislila nisem, da bi šlo kaj narobe, da bi se zgodil kakšen napad. Potem pa takšna novica. In pomisliš, da bi se to lahko zgodilo kjer koli, v trgovini, na ulici … postaneš pozoren na obnašanje ljudi okrog sebe, kar naenkrat se ti zazdijo »sumljivi«. Z leti strah zbledi, a kaj, ko ga prepogosto zbudijo novi teroristični napadi. In sprašujem se, zakaj je v ljudeh toliko sovraštva.

Bogomir Štefanič FOTO: Tatjana Splichal

Bogomir Štefanič, novinar

11. september pred dvajsetimi leti je bil dan čudne mešanice zadovoljstva in tesnobe. Z ženko in trimesečnim sinkom smo se zadovoljni vračali z res prijetnega morskega dopusta, ki smo ga prvič preživeli kot družinica, in bili iz Portoroža proti rodnemu Kočevju »na ovinku« proti Ljubljani, kjer je imel sinko redni pregled kolkov. Med blaženo vožnjo – ali je kaj lepšega kot otrok, ko spi – me pokliče oče in sporoči, da se zaradi terorističnega napada neverjetnih razsežnosti »podira svet«. V družinsko idilo in dopustniško odklopljenost je skorajda nadrealistično v trenutku vdrla tesnobna zavest, da se res dogaja nekaj takega, kar bo korenito spremenilo globalni in tako tudi ženin, moj, zlasti pa sinov jutrišnji dan. »V kakšen svet si prišel, ljubi Andrej,« sem v glavi vrtel zaskrbljeno misel, ki se je doma ob spremljanju televizije le še poglabljala. A v spominu mi ostaja tudi zavest, da tesnoba in strah nista prevladala, saj ju je blažila vera v previdnostno modrost Gospodarja zgodovine. Še danes smo sicer, ko denimo gledamo dogajanje v Afganistanu, otroci tistega dne, a svet vendarle ni padel s tečajev …

Manica Ferenc FOTO: Tatjana Splichal

Manica Ferenc, voditeljica marketinga

11. september 2001 se mi je za zmeraj vtisnil v spomin, natančneje tisti popoldan. Bilo je okrog treh popoldne. Vrnila sem se iz službe, skupaj s hčerko, ki sem jo prevzela v vrtcu, bila sem v drugi nosečnosti. Prišli sva domov in da bi si malo oddahnila, sem prižgala televizijo; ne vem, kateri program se je vklopil. Na ekranu se je prikazala visoka stavba v dimu, ki se je pred mojimi očmi začela podirati, ker pa je bil zvok čisto po tiho, nisem slišala, kaj se dogaja. V prvem trenutku sem pomislila, da gre za dokumentarno oddajo - za posnetek ruskega parlamenta, potem pa sem v levem kotu ekrana zagledala napis LIVE in v istem trenutku povečala glasnost, da slišim, kaj se dogaja. Misli na dokumentarni posnetek je bilo konec. Jasno mi je bilo, da sem priča dogajanju v živo. Padal je prvi od dvojčkov. Stekla sem po tasta, ki je bil na dvorišču, in potem smo skupaj spremljali pretresljivo dogajanje v New Yorku, ki ga tudi glas v ozadju ni znal popolnoma razložiti. 

Še vedno imam pred očmi posameznike, ki so skakali iz stavbe, dim in potem še drugo letalo, ki je letelo naravnost v steklo drugega dvojčka. Neizrekljiva osuplost. Vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja. Vse, kar sem si želela, je bilo, da bi se pojavil napis: posnetek ni resničen, gre za eksperiment. Pa se ni. Potem je začel zvoniti telefon, grozljiva novica se je hitro razširila med ljudmi, saj je bila večina še v službah ali na poti domov in so zanjo izvedeli na avtobusih prek radia.

Nemoč ob tem, da v živo spremljaš tragedijo, je neopisljiva. Pomislila sem, v kakšen svet rojevamo otroke. Moja naslednja misel je bila: moj Bog, samo da to ni začetek svetovne vojne.

V naslednjih mesecih se mi je kar nekajkrat pripetilo, da me ljubljanski taksisti niso hoteli peljati domov ali pa so me spraševali, če se bomo preselili - živimo namreč v neposredni bližini ljubljanskega WTC-ja. 

Štiri mesece zatem se nam je rodil sin, ki je čez tri leta začel obiskovati vrtec v soseski, skupaj s Carolino, deklico, ki se je s starši priselila iz New Yorka. Njena mama je 11. septembra 2001 na srečo, boemka, kot je bila, zamudila v službo oz. pisarno v prvega od dvojčkov.

Nalaganje
Nazaj na vrh