Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o evangeljskem odlomku, ki opisuje pot dveh učencev v Emavs, poroča Radio Ognjišče. Ta pot je podobna mnogim v našem življenju, ko hodimo žalostni, premagani in s sklonjeno glavo. Jezus se nam približa, pa ga nismo sposobni prepoznati. Vendar Jezus prav v tistem trenutku srečanja začenja svojo terapijo upanja, je poudaril papež.



V življenju smo velikokrat upali, bili korak stran od sreče, potem pa smo se razočarani znašli na tleh. »Jezus hodi z vsemi obupanimi ljudmi, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko nevsiljivo hodi ob njih, jim uspe povrniti upanje«, je dejal papež in pojasnil, da nam Jezus govori predvsem prek Svetega pisma.

Kdor v roke vzame Božjo knjigo, ne bo našel zgodb o lahkem junaštvu ali bliskovitem osvajanju. »Pravo upanje ni nikoli poceni, vedno prihaja prek porazov. Upanje tistega, ki ne trpi, morda niti ni pravo upanje.«

Papež je pojasnil, da je naš Bog šibka luč, ki gori v mrzlem in vetrovnem dnevu, in čeprav se njegova navzočnost v tem svetu zdi krhka, je On izbral mesto, ki ga vsi zavračamo. Ljubezni brez žrtvovanja namreč ni namreč ni.

Srečanje dveh učencev z Jezusom je bilo kratko, vendar pa je v njem celotna usoda Cerkve, je dejal papež. Zgodba nam govori o tem, kako krščanska skupnost ni zaprta v mestno trdnjavo, ampak hodi po svojem najbolj življenjskem okolju, torej cesti.

Tam srečuje osebe z njihovimi upanji in razočaranji. »Cerkev posluša zgodbe vseh, da potem ponudi Besedo življenja, pričevanje Božje ljubezni, zveste ljubezni vse do konca. Takrat srce te osebe znova zagori v upanju.« Čeprav se nam ne zdi tako, nas Bog nikoli ne neha imeti rad, vedno hodi z nami, tudi v najbolj bolečih in groznih trenutkih, je na koncu poudaril papež.

Vir: Radio Ognjišče
Foto: splet / Wikipedia