Na včerajšnji praznik Gospodovega razglašenja je papež Benedikt XVI. v vatikanski baziliki daroval slovesno sveto mašo. Kot so poročali pri vatikanskem radiu, je v pridigi spregovoril o treh modrih, ki so se sledeč zvezdi prišli poklonit malemu Jezuščku v jaslicah, posebej pa je izpostavil, da današnjemu človeku manjkajo prava ponižnost, pogum in otroško srce, da bi v Jezusu prepoznal Odrešenika.

Modri iz vzhoda so bili prvi v dolgi vrsti tistih, ki so skozi zgodovino znali prepoznati sporočilo zvezde, znali hoditi po poteh, ki jih kaže Sveto pismo, in znali najti Njega, ki je dozdevno slaboten in občutljiv, a je edini, ki lahko človeškemu srcu pokloni največjo in najglobljo radost, je dejal sveti oče. V otroku Jezusu se razodeva čudovita resničnost, da nas Bog pozna in nam je blizu, da se njegova veličina in moč ne izražata z logiko tega sveta, temveč z logiko nebogljenega otroka, katerega edina moč je moč ljubezni, izročena človeku.

Darove svetih Treh kraljev, torej zlato, dišave in miro, je papež označil za znamenje pravičnosti in podrejenosti, priznanje Jezusove oblasti, zaradi česar se modreci niso več mogli nadaljevati svoje prejšnje poti in se vrniti k Herodu. Za vedno so stopili na pot Otroka, opustili pot mogočnežev in stopili na pot ljubezni, ki edina lahko spremeni svet. In ne le modri. Od njihovega dejanja naprej se je začelo nekaj novega, je nadaljeval Benedikt XVI., začrtana je bila nova pot, na svet je prišla nova luč, ki še vedno sveti. Luč, ki je ni moč spregledati: k Otroku bodo prihajali ljudje in izžarevali radost, ki jo lahko podari le On. Betlehemska luč še vedno sveti po vsem svetu, je poudaril sveti oče.

V nadaljevanju je izpostavil, da jaslice ne predstavljajo sanj ali prazne igre, ki je izraz neke čustvenosti, brez veljave in daleč od stvarnosti, temveč predstavljajo Resnico, ki se širi po svetu. V otroku Jezusu se razodeva božja moč, ki zbira ljudi vseh časov, da bi pod njegovo oblastjo prehodili pot ljubezni, ki spreminja svet. Pa vendar se zdi, da je tistih, ki verujejo v Jezusa Kristusa, vedno manj. Mnogi so videli zvezdo, a le redki so razumeli njeno sporočilo, je dejal sveti oče in izpostavil vprašanje, zakaj nekateri vidijo in najdejo, drugi pa ne.

Kaj odpira oči in srce? Kaj manjka tistim, ki ostanejo ravnodušni, tistim, ki najdejo pot, a se nanjo ne podajo? Sveti oče vidi razloge za to v preveliki zaverovanosti ljudi samih vase, v zahtevi po popolnem spoznanju stvarnosti, ter v dokončno oblikovani sodbi o stvareh, kar naredi srce zaprto in neobčutljivo za Boga. Ti ljudje so prepričani, da jih je ustvaril ta svet in si ne dovolijo, da bi jih v notranjosti pretresel Bog, ki se z njimi želi srečati. Svoje zaupanje bolj polagajo vase kot pa v Njega in ne razumejo veličine Boga, ki je postal majhen, da bi se lahko približal nam.

To, kar manjka človeku, je prava ponižnost je izpostavil sveti oče, ponižnost, ki se zna podrediti tistemu, kar je večje. Človeku tudi manjka pravi pogum, ki usmerja k veri v to, kar je zares veliko, četudi se razodeva kot nebogljeno Dete. Manjka mu evangelijska zmožnost, da bi v srcu bil otrok, da bi se čudil in izstopil iz sebe ter se napotil po poti, ki jo kaže zvezda, se podal na božjo pot. A Gospod nas lahko naredi zmožne, da bomo videli in da bomo odrešeni, je svojo pridigo na praznik Gospodovega razglašenja zaključil sveti oče.