Marko Magdič, sedemnajstletni dijak iz akademske družine, se preseli na Dunaj, da bi našel sebe. Namesto svobode ga tam čakajo novi izzivi, ki pripeljejo do tragedije.

Roman Danice Ozvaldič Brez obraza je več kot kriminalka. Je srhljiva psihološka drama, ki razkriva, kako globoko lahko sežejo lovke digitalnih skupin, ki izkoriščajo ranljivost mladih. Ko se kriminalistka Lila Kory in inšpektor Anton Ludowich poglobita v primer, odkrijeta mrežo manipulacije, spletnih identitet in smrti, ki niso naključje.

Brez obraza je roman, ki ne daje odgovorov, ampak postavlja vprašanja 

Roman Brez obraza temelji na pretresljivi, žal resnični družinski zgodbi. Avtorica se jo je odločila zapisati v literarni obliki potem, ko je čas vsaj površinsko prekril rane. Brazgotine bodo ostale za vselej. Pripoved beremo kot najtemačnejšo kriminalko in si dopovedujemo, da to ne more biti res. Na žalost je. In kljub digitalnemu napredku nimamo gumba, ki bi zavrtel dogajanje nazaj. In nimamo popravnega izpita. Imamo samo najiskrenejšo pripoved, ki nam je v opomin, opozorilo, svarilo.

Nikogar ni mogoče obvarovati pred pastmi življenja. Morda je to najkrutejše spoznanje za tiste, ki pošiljajo na pot življenjske pustolovščine novo generacijo. Sposobnost, da te nevarnosti spoznamo in obvladamo, se razvija kot dozorevanje – počasi. A z vsakim novim tehnološkim dosežkom človeštva je izziv večji. Modrost, ki jo prinašajo leta, namreč vedno hiti za spoznanim. In vedno je v zamudi.

Pogovor z avtorico romana Brez obraza Danica Ozvaldič je v knjigarni Celjske Mohorjeve v Ljubljani 24. marca 2026 vodila Darka Tancer Kajnih. Foto: Ivo Žajdela

Med resnico, pravico in distanco

Ko je legendarna Večerova novinarka za kulturo Melita Forstnerič Hajnšek pisala o proznem prvencu Danice Ozvaldič Krojenje tišine (Celjska Mohorjeva družba, 2022), posvečenem njenemu očetu in najbližjim, jo je najbolj očarala žlahtna distanca, ki jo pisateljica zna ohra­njati kljub bližini, in visokoetičen pristop do občutljivih tem in leg. »Neverjetna zrelost in modrost prežemata vse njeno delo,« je dodala. Tudi v pričujočem romanu Brez obraza ohranja vsa svoja najmočnejša orodja, s katerimi se je, vključujoč še pesniško zbirko Pesmi je ime svetloba (Mladinska knjiga, 2018), trdno in prepričljivo zasidrala v tukajšnjo literarno krajino kljub poznemu vstopu vanjo.

Kriminalka, ki je nastala na temelju in po motivih srhljive resnične družinske zgodbe

Roman Brez obraza je prvi, pogumen in vznemirljiv spoprijem avtorice s pisanjem, ki bi ga lahko označili kot žanrsko. Hkrati pa je nadaljevanje njenega avtobiografskega pisanja na drugačen način. Besedilo so navdihnili resnični dogodki, je zapisala v podnaslov.

Kriminalka, ki je nastala na temelju in po motivih srhljive resnične družinske zgodbe, je nevaren žanr in zahteven na več ravneh. Avtorica je spretno in z veliko mero znanja, senzibilnosti, pa tudi poguma krmarila med čermi navidezne lahkotnosti, preprostosti in vseskozi ohranjala distanco do težkega materiala, ki jo je v dejanskem življenju osebno prizade(va)l.

Svarilo za mlade generacije, ki se jim lahko v današnjem spletnem vesolju zgodi nekaj podobnega

Morda je bolj kot tradicija tega pripovednega žanra, ki se je najbolj razmahnil in pridobil občo veljavo prav zadnji dve desetletji pri nas, zvrst zaznamovala popularna kultura, zlasti serije in filmi s to tematiko. Nasilje vseh vrst je očitno privlačno, ugotavlja Hajnškova in doda, da Danica Ozvaldič nikakor ni pod vplivom tega slednjega. »Preveč krvavo zares gre pri njeni zgodbi, ki vendarle temelji na resnični tragediji v njeni družini. Za bralca ta podatek morda ni neobhoden, v vsakem primeru pa vpliva na dojemanje dela na več ravneh. Avtorici to dejstvo nikakor ni olajšalo ustvarjalnega dela. Mu je pa vdihnilo angažiranost in globlji uvid. Veliko poguma, mere in dostojanstva je potrebnih, da se lotiš tako občutljive materije, in to na način, ki je objektiven, pa hkrati v ozadju vseskozi čutiš globoko osebno prizadetost. Ali morda še bolj svarilo za mlade generacije, ki se jim lahko dogodi v današnjem spletnem vesolju nekaj podobno usodnega, kot se je Marku iz romana Brez obraza.

Avtorica vseskozi balansira med resnico, pravico in distanco, njena pripoved je vseskozi nekako zadržana, kultivirana, introvertirana kot glavni, nesrečni, žrtvovani protagonist.«

Roman Brez obraza je svarilo, opozorilo, a nevsiljivo

Tematika nasilja na spletu je redkeje navzoča v tukajšnji literaturi tega žanra. Nasilje ne prihaja pogosto z zaslonov in spleta. Ne še. Vsaj v literaturi ne, v realnem življenju pa se nevarno razrašča in metastazira. Zato je delo tudi s tega vidika posebno in dragoceno. Zgodba se ne dogaja v Sloveniji, kar tudi ni prav pogosto v tukajšnji književnosti. Poznavanje drugačnega sveta, ki ni tvoj bližnji, domači, je zahtevnejše in avtorju nalaga težje naloge.

Zgodba je berljiva, protagonisti prepričljivi, vsak s svojo skrivnostjo, zasuk je presenetljiv in bralca drži v negotovosti do konca. Take poenostavljene oznake so pogoste pri ocenjevanju tukajšnjega žanrskega pisanja. Roman Brez obraza pa je mnogo več. Je svarilo. Je opozorilo. A nevsiljivo.

Želimo proč. A kam? H komu? V svoji nemoči se zatečemo v prostor in čas, ki odmevu naše stiske nudita navidezno zavetje. Z lažnim občutkom varnosti tam zaupamo neznancem, ki prikrito in brezvestno maličijo podobo sveta za svoje sprevržene cilje. Tako je zapisala v prologu Danica Ozvaldič, ki je s tem delom vnovič potrdila široka obzorja svojega ustvarjanja.

Matej Bogataj, Danica Ozvaldič, Brez obraza, Mladina, 27. 3. 2026Grega Kališnik, Danica Ozvaldič, Kot bi z romanom s sebe sprala krivdo, Nedelo, 25. 4. 2026

Danica Ozvaldič je delala v bančništvu, v zrelih letih se posveča pisanju

Danica Ozvaldič (1955) je gimnazijo obiskovala v rojstnem Mariboru in že kot srednješolka prejemala nagrade za literarno ustvarjanje. Po srednji šoli je sprva študirala slovenščino in angleščino, kjer pa, kot sama pravi, »ni bila dovolj vztrajna in pogumna, pa malo preveč zaljubljena«. V drugo je izbrala študij ekonomije. V tistih letih je v fakultetnem glasilu ves čas objavljala svoje pesmi.

Kljub ljubezni do slovenskega jezika se je odločila za študij ekonomije. Bila je štipendistka banke in tam se je tudi zaposlila. V desetletjih delovanja v bančništvu je pustila močan pečat v stroki. Poznamo jo kot osebo, ki se v vseh okoljih svojega delovanja zavzema za spoštovanje visokih etičnih standardov. Vedno se je posebej posvečala medsebojnim odnosom in môči sodelovanja različnih ljudi in skupin. Še vedno se ukvarja z izobraževanji na področju vodenja in komunikacije ter deluje kot mediatorka.

Nikoli ni opustila pisanja pesmi kot tudi priložnostnih besedil. Je avtorica pesniške zbirke Pesmi je ime svetloba (Mladinska knjiga, 2018), ki jo zaznamujeta čistost v izrazu in bogata sporočilnost. Njen biografski roman Krojenje tišine (Celjska Mohorjeva družba, 2022) je njeno prvo obsežnejše prozno delo, posvečeno staršem, predvsem očetu. V njem je pretresljiva zgodba o vztrajnosti, veri v dobro, upanju in povezanosti v času, ki ga na vse mogoče načine zaznamuje vojna na križišču slovenskega in nemškega sveta. Živi in ustvarja v Mariboru.

1/2