Nadaljevanje iz: Danijel Kaštrun, spomini Duhovnik v viharnih časih

Naj takoj zapišem, da gre za odlične spomine. Duhovnik Danijel Kaštrun ima smisel za zgodovino, za domovino, ima kaj povedati, dobro piše in je globoko veren. Spomini sicer niso obširni, vendar je vse, kar je v tej 200 strani obsežni knjigi objavljeno, nadvse zanimivo in za spomin naroda dragoceno. Beremo zgodbo o vojnem in povojnem nasilju, o zlobi mnogih ljudi, o boju za preživetje, o pridnosti in zvestobi ter globoki veri.

Očetova pot med obema vojnama

Najprej je opisal svoj rojstni kraj Preddvor, zgodovino območja in svoje prednike. Ne lahko življenje je med drugo svetovno vojno postalo še težje. Beremo, kako so tudi na območju Preddvora doživljali slovensko medvojno »klasiko«. Komunistično nasilje se je nadaljevalo po vojni, opisal je znašanje nad očetom, prav tako nad njim v šoli v Kranju in izživljanje nad vojaki v vojski.

V duhovnika je bil posvečen junija 1962. Najprej ga je nadškof poslal za kaplana v Trebnje. Tam je še vse spominjalo na nedavno vojno, ki je na Dolenjskem pustila globoke rane, razdejane medčloveške odnose in hud režim lokalnih oblasti. Kmalu so ga premestili za kaplana na Vrhniko, nato pa (leta 1969 spet) na Dolenjsko, na Mirno, v kraj, kjer je našel pravo opustošenje. Beremo odlično pričevanje, kako je le s težavo vzpostavljal kolikor toliko osnovne razmere za pastoralo. Poglejmo, kakšne so bile razmere tam še več kot dvajset let po koncu vojne.

Greste v trd kamnolom

Odšel sem v povsem drugačne razmere. V dekretu mi je nadškof dr. Po­gačnik pripisal: »Greste v trd kamnolom, pomembno je, da boste imeli gospodinjstvo!«

Že v začetku julija sem do­bil pismo, da me ne marajo. Konec julija drugo, da če bom prišel, bom v kislo ugriznil. Ni­sem šel na škofijo s temi pismi. Nekaj dni pred prihodom na Mirno sem dobil še tretje pismo, da če bom prišel, bodo odsto­pili tudi najožji sodelavci.

Ta pisma niso prihajala od vernikov, temveč od politike, pri kateri sem že v Trebnjem in na Vrhniki dobil »črno piko«. Name so postali pozorni zaradi prevelike aktivnosti. Bil sem popolno­ma miren, ker sem vedel, da grožnje ne prihajajo od vernikov. Župnijo sem sprejel kot izziv in Božjo voljo. Na Vrhniki so me ljudje vzljubili, iz hvaležnosti za obilno delo so mi v tretjem letu mojega bivanja kupili in podarili avto union. Tega sem prodal in kupil »fička«, da ne bi z boljšim avtom vznemirjal ljudi. Za vsak primer sem pri selitvi prosil vrhniške fante, da so šli z mano, da so mi pomagali pri vselitvi. Res ni bilo nikogar blizu, sprejema ni bilo nikakršnega. Ko sem se v nedeljo zjutraj odpravljal v cerkev, so v pisarno vstopili trije moški. Gledal sem jih in čakal, kaj bodo rekli, pa so samo drug drugega dregali s komolci, nato so odšli brez besed. Verjetno so jih poslali, da bi mi preprečili vstop v cerkev, pa so se premislili. Prve dni sem bil pred nekda­njim društvenim domom deležen nekaj pljunkov na tla.

Žrtev pa je postal moj »fičko«, ki so mu ponoči potrgali brisalce, ga obrcali ter skrivili pločevino. Tako je bila moja prva naloga, da zaščitim svoj avto. Treba bo zanj najti garažo, a kje? Najceneje bo, če bi eno izmed dveh kleti v župnišču spremenil v garažo. Tega sem se lotil sam in uspel. Ko sem končal, je pristopil k meni Zakrajšek z Migolske Gore in mi ponudil v pomoč svoje sinove. Tako smo pričeli s prostovoljstvom, ki je trajalo do zadnjega dne mojega bivanja na Mirni.

Najprej štalca, nato kravca

Toda moja prva skrb je bila pastorala. Kje in kako začeti? Nikjer prave učilnice. Na Mirni ni bilo mo­goče misliti na mladinsko mašo niti na mladinski verouk. Zato sem se odločil poleg pridige za odrasle kratko nagovoriti tudi otroke, mladino. Nadaljeval sem z izdelavo filmov, kolikor sem finančno zmogel. Posvetil sem se cerkvenemu petju in vzgoji organistov. Posebno skrb sem posvečal verouku in oskrbi bol­nikov. Mnoge bolnike sem kar v »fičku« vozil v bolnico. Hitro sem uvidel, da dobre pastorale ne bo mogoče opravljati brez ustreznih prostorov in nujnih obnov na župnišču in cerkvah, posebej na farni. Razpadajoče stavbe in okolica že psihološko kažejo na tako versko stanje. Najprej štalca, nato kravca. Puščice je bilo v začetku le za nekaj vreč apna. Začel sem s prostovoljci, sam pa sem se spremenil v vsestranskega mojstra. Druge izbire ni bilo. Najprej smo naredili učilnico v prostoru nekdanje kuhinje, nato obnovili vse župnišče, belili notranjost cerkve, od­krili srednjeveške freske, popravili podružnico na Ševnici in na Debencu. Če sem bil v Trebnjem vajenec, sem bil tu na Mirni že mojster. Moj veliki zidarski učitelj je bil Janez Križaj iz Stare Vrhnike, ki se doma ni dobro počutil, zato sem ga vzel k sebi na Mirno. Delala sva celo cementne cevi za kanalizacijo in drena­žo. Od nekod sem dobil dizelski mešalec za mešanje cementa in malte. Bilo ga je zelo težko vžgati. Pogosto je začel delovati šele, ko sem bil odrgnjen in krvav. Iz njega sem se norčeval, da ko je začel delovati, da se je oglasil: »Bg, bg, bg – gustel gustel, gustel! Vse pa je potekalo v velikem veselju.

Kaštrun, Sela pri Kamniku

Župnija mučenca Alojzija Grozdeta

Koliko smeha in vzajemnega veselja in zadovoljstva se je porodilo med menoj in župljani. Za prevoz peska in mivke sem prvo leto uporabljal kar »fičkota«, nato sem od duhovnika Janeza Riharja kupil star, močno dotrajan novomeški kombi. Z njim sem potem dovažal ves material, zlasti pesek iz peskovnika na Zaplazu. Kraljičkovi Minki na Selski Gori sem v njeni mali hiši odstranil razpadajo­ča okna in vzidal nova. S kakšno radostjo so me nato vsi Kraljičkovi sprejemali. Minka je bila edina oseba v župniji, ki mi je zaupno povedala o grozljivem umoru šentrupertskega župnika Nahtigala in kaplana Cvara ter mi od daleč pokazala mesto mučeništva blaženega Alojzija Grozdeta za Trbincem v grapi blizu mirenskega razpadajočega gradu. Omenjena Minka je prav vsak dan hodila s Selske Gore peš k maši.

Poleg nujne obnove župnišča sem se lotil notranje prenove župnijske cerkve, ki je bila med zadnjo vojno neokusno beljena. Že župnik Janez Kokalj je v prezbiteriju odkril freske, meni pa je uspelo pri Spomeniškem varstvu, da so poslali dva restavra­torja: Izidorja Moleta in Viktorja Snoja, ki sta po šestih tednih na stropu prezbiterija odkrila freske, nad katerimi je dr. Franc Stele zajokal.

Sela pri Kamniku. Tu je bil zadnjih dvajset let župnik Danijel Kaštrun. FOTO: Ivo Žajdela

Les za strešni stol sem vozil na strehi »fička«

Lotil sem se tudi popravila podružne cerkve na Ševnici. Cer­kev ni imela tlaka, skoznjo je tekla voda, zidovi so bili zeleni. V vasi še ni bilo vodovoda in elektrike, zato so vsa dela potekala ročno. Za delovno silo sem imel žene in otroke. Najprej smo izkopali okrog cerkve kanal, z Johanom sva naredila cevi za drenažo, jih preluknjala, zasuli smo s prodom, grobim peskom in na vrhu naredili cementni zaključek. V cerkvi smo izkopali zemljo, nasuli drenažni pesek in sam sem s pomočjo ljudi delal cementni tlak (terac). Ko se je tlak strdil, smo ga brusili in nato še belili notranjost cerkve. Ljudstvo je bilo navdušeno.

Podružnica na Debencu je propadala, del strehe nad oltarjem se je zaradi zamakanja zrušil. Za popravilo te strehe sva bila z Janezom Križajem sama. Prvi problem je bila cesta skozi vino­grade, ki jo je odnesel plaz. Čez plaz sem najprej zgradil zasil­ni most. Les za strešni stol sem vozil na strehi »fička«, strešno opeko v avtu. In uspela sva streho obnoviti in prekriti. Nihče iz vasi pa ni pomagal in prvi dan sva odšla domov lačna in žejna, nato sva hrano jemala s sabo. Tako sva rešila to cerkev pred pro­padom, predvsem pa čudovito lep baročni oltar.

Župnik Kaštrun je v cerkvi na Selih pri Kamniku namestil posebni spominski kotiček Ne pozabite nas. Ta vsebuje natančne sezname žrtev prve in druge svetovne vojne. FOTO: Ivo Žajdela

Ustrašili so se in ostal sem sam

Prvotni hladni sprejem se je spreminjal v ljubezen. To je pre­bujalo župnijo. Po vsej dolini pa so se začeli dogajati sestanki Udbe, na katerih se je začelo govoriti, kakšen sovražnik da sem, kako sem nevaren! Može v mirenskih tovarnah so na tak in drugačen način začeli opozarjati, da hodijo »gor« k vojaškim vajam, jaz pa naj bi bil ob morebitni vojni nekakšen general in s tem nevaren sovražnik?! Nekaterim kmetom so poslali pisma s tako vsebino. Delavce v treh tovarnah so opozarjali ustno. Ustrašili so se in ostal sem sam. Delo sem nadaljeval z dečki, ki se niso radi učili, za delo pa so bili pridni. Z njimi sem gradil in popravljal škarpe okoli župnišča in cerkve. Tem so to delo preprečili v šoli. Spet sem bil sam. Za finalna dela sem potem povabil kmečke žene med deveto in enajsto uro dopoldne, da so mi naredile malto ali mešale cement in tako sem še zadnji teden svojega bivanja na Mirni obnovil in belil še zadnjo sobo v župnišču.

Seznam v cerkvi na Selih pri Kamniku vsebuje natančne sezname žrtev prve in druge svetovne vojne, tudi imena 20 domačinov, ki so jih umorili partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Na Mirni sem si zaslužil udbovski dosje

Moj odhod z Mirne je bil nenaden. V maju 1971 me je po­klical nadškof dr. Jožef Pogačnik na nadškofijo. Pokazal mi je pismo iz notranje uprave. Pisalo je, da sem postal na Mirni ne­zaželen zaradi prevelike aktivnosti. Da pa se mi prizanese le, če me bo nadškof prestavil, v nasprotnem primeru me bodo onemogočili. Pristal sem na prestavitev v dobro sebe in župnije. Na Mirni sem si zaslužil udbovski dosje, ki ima številko 397481 z dodatno SDV številko 0010987–00000. To je bila moja javna nagrada. Župljani Mirne pa so jokali kot otroci, ko sem odhajal.

Tako je Danijel Kaštrun opisal razmere na Mirni. Na svoji duhovniški poti je obnovil 28 cerkva.

1/4