Dr. Darja Mazi Leskovar je bila zaposlena na Univerzi v Mariboru kot visokošolska učiteljica angleškega jezika. Poučevala je pravni in strokovni jezik s področja tehnike in tehnologije, medijev ter gospodarskega inženiringa. Občasno še sodeluje z oddelkom za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani.

Članica Društva katoliških pedagogov Slovenije je od leta 1989. Delovala je v Območni skupnosti DKPS v Mariboru. Ima velike zasluge za to, da je Slovenija leta 1992 postala enakopravna članica SIESC. Do leta 2019 je bila podpredsednica tega mednarodnega združenja in v njem zastopala naše društvo in Slovenijo.

Darja Mazi Leskovar Foto: Ivo Žajdela

Delovala je v okviru programa Erazmus

Izredna profesorica dr. Darja Mazi Leskovar se je upokojila kot visokošolska učiteljica angleškega jezika na Univerzi v Mariboru, kjer je poučevala jezik stroke s področja prava, tehnike in tehnologije, medijev ter gospodarskega inženiringa.

V teku svojega dela na visokošolskem področju je sodelovala tudi z Oddelkom za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani; z Oddelkom za uporabno jezikoslovje Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in s Pedagoško Fakulteto Univerze v Mariboru.

Dejavno je bila vključena v mednarodno izmenjavo študentov in univerzitetnih predavateljev v okviru programa Erazmus. Predavala na univerzah v Parmi (I) in v Salernu (I). Razen tega je predavala na univerzi v Baltimoru (ZDA). Kot gostujoča profesorica se je osredotočala na vprašanja, povezana z literarnim prevajanjem, z medkulturnim, medijskim in žanrskim prenosom besedil, pa tudi s problematiko pedagoških pristopov k poučevanja tujega jezika, predvsem strokovnega jezika na akademskem nivoju.

Slomškova rojstna hiša pri Ponikvi, podelitev Slomškovega priznanja: Darja Mazi, Leskovar, Milček Komelj, Jožica Terlikar, Eva Čeč (21. 9. 2024). Foto: Ivo Žajdela

Raziskovala je mladinsko književnost

V času službovanja na srednji šoli (1980–1996), je poučevala francoski in angleški jezik in bila dejavna članica v mariborski enoti Društva za tuje jezike. Posvečala se je vprašanjem poučevanja tujih jezikov ter prevodne mladinske književnosti. Slednjo je tudi raziskovala, iz nje tudi kasneje magistrirala in doktorirala.

V obdobju od 2012 do 2014 je sodelovala kot članica strokovne žirije Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY) pri izboru dobitnikov Andersenove medalje, najprestižnejšega priznanja za mladinsko književnost in ilustracijo v svetovnem merilu.

Slomškova rojstna hiša pri Ponikvi, podelitev Slomškovega priznanja: Ignacija Fridl, Leskovar, Milček Komelj, Marjan Turnšek, Silvo Šinkovec, Jožica Terlikar, Eva Čeč, Marija Žabjek (21. 9. 2024). Foto: Ivo Žajdela

Članica Društva katoliških pedagogov Slovenije je od leta 1989

Darja Mazi Leskovar je članica Društva katoliških pedagogov Slovenije od leta 1989. Delovala je v Območni skupnosti DKPS v Mariboru. Organizirala je predavanja in okrogle mize o vprašanjih vzgoje in izobraževanja. Vabljeni predavatelji niso bili zgolj strokovnjaki pedagoških ved temveč tudi z njimi povezanih področij. Kot prominentne osebnosti s celotnega slovenskega narodnega prostora, so pritegnili veliko pozornost strokovne in širše javnosti.

Ima velike zasluge za to, da je Slovenija leta 1992 postala enakopravna članica SIESCa (Evropske zveze krščanskih učiteljev in pedagogov). V organizaciji te mednarodne organizacije kot prevajalka in moderatorka sodeluje na konferencah od leta 1991. V času od leta 2014 do 2019 je bila podpredsednica SIESCa. Zastopala je DKPS in si prizadevala za povezovanje pedagogov iz držav z utrjeno demokracijo in tistih, ki so se SIESCu pridružili po letu 1992. Sodelovala je tudi pri izvedbi vseh konferenc, ki jih je v Sloveniji pripravilo DKPS v okviru SIESCa. Na letošnji (Novi izzivi za učitelje – vzgoja za spol in spolnost), ki je potekala v Vipavi, je bila dejavna predvsem kot prevajalka in tolmačka.

Kako to, da je bila vaša pedagoška pot takšna, kot je bila?

S pedagoškim poklicem sem se srečala ob svojih starših, pedagogih po izobrazbi in srcu, saj je doma pogosto tekel pogovor o šoli. Ni bilo težko razumeti, da je znanje pomembno, a da so resnica in korektni medsebojni odnosi še pomembnejši. V moji otroški glavi se je izoblikovala slika idealne šole, a s časom se mi je odstirala temnejša stran učiteljskega poklica in šole kot ustanove. Oče, nepartijec, se je kot ravnatelj srednje šole soočal z nenehnimi političnimi pritiski, mama pa je zaradi takih razmer opustila poučevanje. Nič čudnega, da ob zaključku gimnazije nisem niti pomislila, da bi bilo moje delovno mesto v šolstvu. Oklevala sem med študijem medicine in tujih jezikov. Pretehtali so jeziki, ob opravljanju pedagoških izpitov pa sem spoznavala, da je poučevanje izziv tudi zame. Ne morem si predstavljati, da ljudje ne bi bili v središču mojih poklicnih prizadevanj. Rada se učim in izmenjujem znanje. Načrtovala sem, da bom poleg prevajanja tudi poučevala, saj je v času, ko sem diplomirala (1975), vladalo veliko pomanjkanje učiteljev tujih jezikov, a katoličani kljub temu nismo bili dobrodošli v učilnici.

Šele leta 1983 se je zame v šolstvu ponudila prva zaposlitev za nedoločen čas. Na Prvi Gimnaziji v Mariboru so potrebovali profesorja francoščine in angleščine, in ker sem diplomirala iz obeh jezikov pod A, sem bila sprejeta. Z veseljem sem vodila tudi krožek za učence, ki so se želeli udeleževati tekmovanj, in bila ponosna mentorica dijakom, piscem raziskovalnih nalog. Udeleževala sem se izpopolnjevanj pri Zavodu za šolstvo in Društvu za tuje jezike, v okviru katerega sem tudi sama sodelovala pri organizaciji izobraževanj. Z velikimi pričakovanji sem se udeleževala priprav na poskusno maturo, ko sem odkrila, da bi se rada poglobila v angleško in francosko mladinsko književnost. Tudi zato sem si za magistrski in doktorski študij izbrala ameriško mladinsko prozo. Po uvedbi splošne mature sem spremljala znanje angleščine kot zunanja ocenjevalka in kot mentorica študentov angleškega jezika na njihovi pedagoški praksi.

Ob poučevanju na gimnaziji sem krajši čas predavala angleški jezik na Pedagoški fakulteti, več let pa na Pravni fakulteti v Mariboru. Zaradi želje po raziskovanju sem se leta 1996 redno zaposlila na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru. Osredotočala sem se na jezik stroke, a ko se je uvajalo zgodnje učenje angleščine, sem sodelovala tudi s Pedagoško fakulteto v Ljubljani, kasneje pa z Oddelkom za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, za področje mladinske književnosti. Veseli me, da se je moja pedagoška pot, tako v Sloveniji kot v tujini (Parma, Salerno, Baltimore), bogatila tudi s poučevanjem v okviru programa Erazmus in da zadnja leta na Fakulteti za management in pravo v Ljubljani spoznavam izzive zasebnega visokega šolstva.

Že dolgo ste članica DKPS.

Društvu katoliških pedagogov Slovenije sem se pridružila leta 1989, ker sem v Družini prebrala vabilo, naj se včlanimo. Razveselila sem se povezovanja podobno mislečih, ki smo se morali soočati s pričakovanji oblastnih struktur, naj pedagogi ne bi bili verni ali pa da svoje vernosti vsaj ne bi kazali v javnosti. Nadejala sem se, da bomo skupaj lažje odgovarjali na izzive časa in se vsaj duhovno povezali s kolegi, tudi preko meja. Že na prvih srečanjih sem ugotovila, da so naša občutja podobna in da je med nami tudi Justin Stanovnik, cenjeni mislec, ki je dojel znamenja časa.

V začetku 90. let smo tudi v Mariboru ustanovili Območno skupnost. Prve podpornike sem našla v skupini katoliških izobražencev, s časom pa se je oblikovala skupnost zanesenjakov, ki je pripravljala vrsto odmevnih dogodkov za pedagoge in vse tiste, ki cenijo vzgojo in izobraževanje. Zanimanje je bilo izjemno. Nekajkrat letno je bila Škofijska avla v Mariboru premajhna, da bi sprejela vso strokovno in laično publiko, ki je želela prisluhniti predavateljem, med katerimi sta bila tudi Anton Trstenjak in Alojz Rebula. Seveda je organizacija takih dogodkov zahtevala precej časa in veliko podporo družine. Ko me je pekla vest, češ da se preveč posvečam za DKPS, sem se tolažila, da naši otroci spoznavajo, da se v življenju ne dela le za plačilo, da je pomembno, da počnemo to, kar je prav. Naj poudarim, da sem zaradi takratnega dela osvojila tudi nekaj dragocenih vedenj in veščin ter da sem Božji milosti hvaležna za prijateljstva, ki so se rodila v jedru skupine. Žal, je bilo to naše delovanje po nekaj letih, brez nam znanih vzrokov, prekinjeno in skupnost je v novih razmerah povsem razvodenela. Nastale povezave pa so se pri marsikom ohranile. Sama redno spremljam dogajanje v območnih skupnostih in se veselim njihove dejavnosti.

Kako ste začeli z delom v SIESCU (Evropski zvezi krščanskih učiteljev in pedagogov)?

Do leta 1991 Mednarodne zveze katoliških učiteljev (SIESC) nisem poznala, a sem bila seznanjena z mednarodno nevladno organizacijo Pax romana, v okviru katere se je zveza oblikovala. Nekaj dni po koncu vojne za Slovenijo so me naprosili, da bi predstavljala društvo na mednarodnem kongresu SIESC v Fuldi. Izziv sem sprejela, ker smo vsi želeli kaj storiti za Slovenijo. Res sem po uvodni predstavitvi DKPS odgovarjala tudi na vprašanja o naši kulturi in zgodovini, saj je bila osrednja tema srečanja stanje (demokracije) v dotedanjih komunističnih oziroma socialističnih državah. Že julija 1992 je bilo društvo sprejeto v SIESC kot prvo združenje katoliških učiteljev iz držav, nastalih po letu 1989. V nadaljnjih več kot 30-ih letih sem delovala v vlogi povezovalke med DKPS in krovno organizacijo, v kateri sem imela različne zadolžitve, od prevajalke in tolmačke do podpredsednice. Hvaležna sem, da sem si lahko v takem okolju širila obzorje in srečevala kristjane, ki pripadajo različnim tradicijam. SIESC je zame postal sinonim za raznolikost pedagoških praks in za kolegialno solidarnost. Seveda taka vključenost v mednarodno okolje odpira nove poglede tudi na domače razmere in prispeva k iskanju novih poti za doseganje ciljev. Ko so ti skupni, prinašajo obilne sadove. Med slednje se uvršča tudi dosežena odmevnost kongresov SIESC, ki so potekali v Sloveniji.

Katere vrednote potrebujemo danes?

Če so vrednote vodila, ki usmerjajo naša dejanja in razmišljanje, menim, da je bistveno spoštovanje življenja – hvaležnost za človeško življenje, potem pa sočutje in solidarnost ter moralni pogum, da se odločamo za poštenost in pravičnost ne glede na okoliščine, v katerih se nahajamo. Prav zato sem vneta podpornica gibanja ZA življenje. Sicer pa, ali ni naravnanost, ki jo izražajo vsi navedeni pojmi že zaobjeta v napotku, ki ga daje Jezus v Matejevem evangeliju (Mt 22, 39)? Želim si, da bi mi uspelo ravnati tako, da bi bilo očitno, da je slednje vodilo mojih vrednot. Kot kristjanka, Slovenka in pedagoginja pa si ravno tako želim, da bi se vsi zavedali, da le kdor ima rad samega sebe in se spoštuje, lahko izkazuje naklonjenost in spoštovanje drugemu. In seveda, iz tega sledi, da le tak človek lahko pričakuje, da mu drugi izkažejo spoštovanje in empatijo. Menim pa, da je učitelj poklican, da pri sebi in pri učencih razvija tudi druge pozitivne lastnosti, denimo odgovornost, vedoželjnost, vztrajnost, hvaležnost in smisel za humor, saj osmišljajo, lepšajo in lajšajo pridobivanje znanja.

Kaj vam pomeni vera?

Vera v troedinega Boga predstavlja srčiko moje biti. Neizmerno sem hvaležna staršem, da so mi z besedo in zgledom posredovali svojo vero. Z veseljem se spominjam katehez p. Hieronima Žvegliča in p. Polikarpa Broliha, hvaležna pa sem tudi za zgled in spodbude postojnskega župnika Franca Boleta in kaplana Rafka Valenčiča. Danes moja vera raste ob stiku z Božjo besedo, srečevanjih s preizkušenimi in ob poslušanju glasbe, od gregorijanskega korala, Bacha in Messiaena do sodobnih krščanskih napevov.

Marija Žabjek, dolgoletna predsednica DKPS

Marija Žabjek, dolgoletna predsednica DKPS. Foto: Ivo Žajdela

Darjo Mazi Leskovar odlikuje odlično znanje več tujih jezikov. Prav to in poznavanje dela društva, ji je omogočalo stike s člani različnih združenj v Evropi. Preko njih je našla pot do evropskega združenja krščanskih učiteljev in omogočila, da smo v prvi polovici 90 let postali polnopravni člani SIESC. Ni pa navezovale le stike v tujini. V devetdesetih letih je v Mariboru organizirala srečanja učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Vsebine, ki jih je pripravljala, so poglobile strokovno, predvsem pedagoško znanje, pomagalo k duhovni in osebnostni rasti pedagogov. Prav duhovna in osebnostna rast sta dimenziji v človeku, ki pomagata prepoznavanje samega sebe in lažjega razumevanja mladih, s katerimi se pedagogi srečujemo.

1/4