Razmislek o temi (Mt 22,15-21)

Sploh prvi del stavka – »dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega« – je velikokrat dobrodošla spodbuda človeka, ki terja od drugega svoj delež. Da ne govorimo o davkih in dajatvah! Cesar je zelo neusmiljen ne glede na leto in naslov, za katerim se skriva. To vedo zlasti tisti z nižjimi prihodki. Bog je drugačen. On čaka. Potrpežljivo čaka. Tako zelo čaka, da je nevarno, da nekateri lahko celo pozabijo, da čaka. Tisto, kar je njegovega, je tako samoumevno, da skoraj prezremo, da je njegovo, da sodi v »njegov resor«: življenje, zdravje, odnos, spoštovanje, vera, upanje, ljubezen, čas … To je Božje in pripada njemu. Nedeljska sveta maša je človekova pravica, hkrati pa tudi dolžnost »dati Bogu, kar je njegovega«: češčenje, slavo in izpoved vere, da je on moj Bog in jaz njegov otrok. Spoštovanje Božjih zapovedi vodi v varno življenje na tem in onem svetu, hkrati pa je dolžnost »dati Bogu, kar je njegovega«: spoštovanje in prizna...