Odkrito rečeno se počutim, da sem danes zašel na to srečanje kot Pilat v Credo, kot se reče – sirsko krščanstvo ni ravno moja skodelica čaja in med tistimi malo stvarmi, ki jih vemo o Petru Damaščanu, je to, da je pisal v grščini in da najbrž ni bil iz Damaska. Vseeno sem bil vesel, ko me je kolega Jan Dominik Bogataj povabil na predstavitev, predvsem zato, ker občudujem to zagrizenost, s katero iz leta v leto pripravlja ta dogodek /Slovensko patristično popoldne/, ki kaže, kako živa je skupnost, ki se v Sloveniji ukvarja s patristiko.

Peter Damaščan je eden najobsežnejših piscev v Filokaliji

Že pred časom, v začetku leta 2020, me je urednik Gorazd Kocijančič povabil, da bi iz grščine prevedel dve knjigi bizantinskega meniha iz 12. stoletja. Peter Damaščan je eden najobsežnejših piscev v Filokaliji, njegova grščina je kakih tisoč let poznejša od tiste, ki jo imam običajno pred sabo, in če sem čisto odkrit, me je najprej imelo, da bi odgovoril kot povabljenci v Lukovem evangeliju. Veste, da obstajajo trije legitimni izgovori, ki jih lahko uporabiš v takšnem primeru: a) Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat, b) Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit, in c) Oženil sem se in zato ne morem priti. Enega sem imel že na jeziku, ampak sem se ugriznil v jezik, sam ne vem dobro, kaj me je vseeno pritegnilo – nekaj mikavnega je pri teh velikopoteznih zamislih, ki jih po običajnih računicah sploh ne bi smelo biti.

Ni veliko narodov s prevodom Filokalije

Filokalijo lahko poleg grškega izvirnika v materinščini berejo Rusi, Angleži, Italijani, Francozi, Španci, Nemci, Romuni in menda Finci, pred kratkim so jo objavili še menihi v srbskem samostanu Hilandar na Atosu, seznam celovitih prevodov se tu počasi konča. Za angleški prevod vem, da je nastajal desetletja, zanj se je pri založbi Faber&Faber kot urednik zavzel že T. S. Eliot, peta in zadnja knjiga je izšla leta 2023.

Da nekaj tako razkošnega dobivamo v slovenščini, ni niti približno samoumevno. Prejšnji teden sem na zanimivem predavanju kolega Davida Ahačiča v frančiškanski knjižnici izvedel, da je bila slovenščina v šestnajstem stoletju po Dalmatinovi zaslugi komaj 12. moderni jezik s celotnim tiskanim prevodom Svetega pisma, in po Bohoričevi komaj 9. po vrsti s sodobno slovnico; oba sta pisala za publiko, ki je sploh še ni bilo. S to Filokalijo spet posegamo po podobnih ambicioznih številkah, ko bo izšel četrti del, bomo nekje okrog desetega mesta, kar je za jezik, ki je po številu govorcev menda okrog 210. mesta na svetu, kar presenečenje.

Kaj sploh je Filokalija?

V naslovu sta skriti dve grški besedi, philia je ljubezen, kallos je lepota. Filokalija je dobesedno »ljubezen do lepega«. Lepo je pomensko in teološko blizu dobremu, Paisij Veličkovski je za prvi slovanski prevod izbral naslov, ki ga zlahka razumem še danes, Dobrotoljubje. Njegova izdaja je bila res vplivna, brez nje si težko predstavljamo Tolstoja, sploh pa ne Dostojevskega, njegovega starca Zosima v Bratih Karamazovih in tako naprej. V resnici sploh ne gre za knjigo, bolj za zbirko, v njej je več kot šestdeset besedil. Napisalo jih je več kot trideset avtorjev skozi več kot tisočletje, nekako od 4. do 15. stoletja. Skoraj vsa so v grščini, dve sta latinski.

Posvečena so notranjemu življenju. Ne telesnim naporom v askezi, ki jih puščavski očetje z nenavadno podobo nekje imenujejo »listje na drevesu«, temveč notranjosti, ki jo imenujejo »sad«. Zbirka je nastala na Atosu in velja za temeljno delo hezihastičnega izročila. Grški samostalnik hesychía lahko prevajamo kot »tišina«, a je več kot to, boljši prevod bi bil »notranja tišina« ali »mir srca«. Pravoslavni škof Kallistos Ware je napisal, da gre za tišino, ki ni praznina, temveč polnost, ni odsotnost, temveč osebna navzočnost.

Posebnost Petra Damaščana

Ta avtor je mikrokozmos, v njem se zrcali celotno izročilo. Nikodem Svetogorec, prvi urednik Filokalije, je zanj napisal, da je tu »kot krog v krogu Filokalija v Filokaliji, veliko v večjem, prostrano v celovitem«. Za okus morda lahko služi kar prvi odstavek njegove knjige z naslovom Zakladnica spoznanja Boga, s katerim se je predstavil:

»Ker me je, nesrečnika, Bog imel za vrednega po milosti prejeti mnoge in velike darove, sam pa nisem nikoli naredil nič dobrega, sem se ustrašil, da ne bi v svoji lenobi in nemarnosti pozabil takšnih darov in tolikšnih njegovih dobrot, pa tudi lastnih padcev, ter se ne bi niti spomnil ali pokazal svoje hvaležnosti do dobrotnika; zato sem kot opomin svoji nesrečni duši sestavil ta zapis ter vanj uvrstil spise, žitja in govore svetih očetov, kolikor sem jih našel, ter jih razvrstil po naslovih, da bi jih imel ob sebi v opomin na njihove besede, čeprav nepopoln. Ker sam nimam v lasti nobene knjige in je tudi nisem nikoli imel, so mi jih iz ljubezni do Boga posodili tisti, ki imajo radi Kristusa in ki skrbijo tudi za vse moje telesne potrebe; ko sem jih z vso skrbnostjo prebral, sem jih spet vrnil lastnikom. Bral sem Staro in Novo zavezo; Peteroknjižje, Psalme, štiri Knjige kraljev, šest modrostnih knjig, preroke, kronike, Apostolska dela, svete evangelije in razlage vsega naštetega; prav tako vse spise velikih očetov in učiteljev, torej Dionizija, Atanazija, Bazilija, /Gregorja/ Teologa, /Janeza/ Hrizostoma, Gregorja iz Nise, Antona, Arsenija, Makarija, Nila, Efrema, Izaka, Marka, /Janeza/ Damaščana, /Janeza/ Klimaka, Maksima, Doroteja in Filemona, pa tudi žitja in izreke vseh svetih.«

O Petru Damaščanu vemo zelo malo

S tem uvodnim akordom že dobimo vtis o vsebini in o avtorju, o katerem pa vemo še danes zelo malo, skoraj izključno to, kar pove med vrsticami sam. Prvi urednik Filokalije Nikodem Svetogorec je menil, da gre za mučeniškega škofa Petra Damaščana iz 8. stoletja (ki mu je arabski oblastnik Al-Valid odrezal jezik). To ne more držati, njegov mučenec je bil nekdo drug. Tukajšnji Peter Damaščan namreč citira »logoteta Simeona Metafrasta«, ki je umrl šele ob koncu 10. stoletja, kar je očitno terminus post quem za datacijo. Znotrajbesedilnih opor je še nekaj. Čeprav pisec navaja celo množico avtorjev, ni med njimi nobenega iz 11. stoletja, manjka zlasti Simeon Novi Teolog, in to vsaj okvirno nakazuje tudi na terminus ante quem. Zdi se torej zelo verjetno, da je pisec živel proti koncu 11. ali na začetku 12. stoletja. Ves čas omenja celico; kot kaže, je bil menih, čeprav ni čisto jasno, ali je živel v samostanu ali v samoti. Ker kot zlato sredino med enim in drugim omenja »kraljevsko pot življenja v tišini z enim ali dvema bratoma«, tako da imajo »drug drugega kot dobrega svetovalca v prizadevanju, kako ugajati Bogu«, se ne zdi nemogoče, da je v takšni Lavri živel tudi sam. Njegov vzdevek, Damaščan, še ne pomeni, da je bil res iz Damaska. Nekateri raziskovalci menijo, da mu je bilo v resnici ime Peter Mansur, in ker so priimek Mansur v tistem času povezovali z Damaskom, se je tudi pisca pričujočega dela prijel vzdevek Damaščan.

Ukrajinec Paisij Veličkovski, prvi slovanski prevajalec Filokalije

Zavestno sem se odločil, da vam izkušnje branja ne bom kvaril s tem, da bi vam tu nasul spoilerjev glede vsebine, prvi del je razprodan, bil je ponatisnjen, pa je menda spet razprodan, vsaj tretji je menda še na voljo. Rad pa bi z vami delil utrinek iz zgodovine recepcije, pismo, ki sem ga našel med prevajanjem, in ga je napisal Ukrajinec Paisij Veličkovski, prvi slovanski prevajalec Filokalije. Dogodek, ki ga opisuje, se odvija sredi 18. stoletja. za primerjavo povem, da se je Valentin Vodnik, pri njegovem spomeniku tamle zunaj, ki ga je odkril Fran Wiesthaler, in kjer ste se najbrž že velikokrat dobili s prijatelji, takrat komaj rodil, večina slovenske književnosti je bila še v prihodnjiku.

Prizor je zanimiv, ker pove veliko o svetu, od koder prihajajo ta besedila. Paisij je zapisal, da je s sobratoma hodil po sveti gori Atos in na skrajnem jugu polotoka naletel na skit, manjši samostan, posvečen Baziliju Velikemu. Predstavljajte si na eni strani sinjino neba in spodaj gladino Egejskega morja, skit je bil v strahoviti strmini na kakih 600 metrih nadmorske višine. Sredi skal ni imel nobenega vodnega vira, zato je bil tudi »brez trt, brez oljk, brez figovcev, brez vrtov ali kake druge svetne utehe, neogibno potrebo bratov je lahko tešil zgolj z deževnico«. Trojico popotnikov je gostoljubno sprejel eden tamkajšnjih menihov, v cerkvi so skupaj počastili ikone, nato pa jih je domačin povabil v svojo celico ter odšel pripravit nekaj hrane, da bi se prišleki po naporni poti okrepčali.

Naj za Božjo voljo te knjige prepiše tudi zame

Med čakanjem je Paisij na majhni mizi ob oknu opazil odprto knjigo, ki jo je gostitelj prepisoval, in nenadoma ugotovil, da gre za Petra Damaščana. »Ne morem povedati, kakšno neizrekljivo duhovno veselje me je prevzelo – zazdelo se mi je, da mi je dano videti nebeški zaklad na zemlji,« je zapisal leta pozneje. »Ko se je brat vrnil v celico, sem ga v silni radosti in nepopisnem presenečenju začel spraševati, kako to, da se je na tem svetem kraju onkraj vseh pričakovanj znašla takšna knjiga. Povedal mi je, da obstaja še ena knjiga istega svetnika, kjer je po črkah alfabeta razvrščenih štiriindvajset razprav.« Paisij je vprašal, ali ima še kaj, menih pa mu je lahko naštel še kakih deset avtorjev. »Ko sem to slišal in se z neizmernim veseljem silno vzradostil ob misli na tolikšen nebeški zaklad na zemlji, sem ga začel goreče rotiti, naj za Božjo voljo te knjige prepiše tudi zame.«

On pa iz ljubezni do Boga ni hotel trojnega zneska

Ne vem, ali ste kdaj že prepisali knjigo za koga; če ste jo, boste razumeli, da se je tukaj gostiteljeva dobra volja končala, čeprav je Paisij obljubil, da bo rad plačal sleherno postavljeno ceno. Vendar sta našla rešitev: »Ker je imel veliko naročil, je odklonil in me peljal k drugemu lepopiscu, ki je živel v istem skitu. Tudi tega sem z veliko vnemo prosil, naj zame prepiše knjige očetov, in mu za trud obljubil trojno plačilo. On pa iz ljubezni do Boga ni hotel trojnega zneska, ker je videl mojo veliko željo, da bi dobil te knjige. Čeprav je imel veliko naročil, je obljubil, da mi bo za običajno ceno prepisal del teh knjig, kolikor bo z Božjo pomočjo zmogel. Tako se je ta lepopisec lotil dela ter v nekaj več kot dveh letih pred mojim odhodom s Svete gore zame z Božjo pomočjo prepisal nekaj tako zaželenih knjig; in ko sem jih z vsem veseljem sprejel kot Božji dar, poslan iz nebes, sem se odpravil s svete gore Atos.«

Temu besedilu se splača dati priložnost

Zdaj pa še čisto zadnja opomba, majhno obprevajalsko odkritje, ki sem ga bil najbolj vesel, skit, o katerem je pisal Paisij Veličkovski sredi 18. stoletja, je dejaven še danes. Na istem kraju, v tistih težko dostopnih skalah. Ravno leta 2020, ko se je moj prevajalski projekt začel, je enega tamkajšnjih menihov ekumenski patriarh Bartolomej razglasil za svetnika. Jožef Hezihast (1897–1959) in učenci njegove duhovne šole so ustanovili na gori Atos šest samostanov, skit svete Ane in številne manjše; v preostali Grčiji osemnajst samostanov; na Cipru šest; v Ameriki šestnajst; v Kanadi sta dva in v Italiji eden. V teh samostanih dela približno 1.000 menihov, njihovo število pa še narašča.

 S to mislijo vas povabim k branju Filokalije. Ni nujno, da bodo učinki vidni takoj, vendar si upam iz lastne izkušnje reči, da se temu besedilu splača dati priložnost.