»David slovenske osamosvojitve«

Ob njegovem 78. rojstnem dnevu je v uredništvu Pavla in Marije Bratina izšel obsežen zbornik Lojze iz Čužnje vasi, posvečen »Davidu slovenske osamosvojitve« – predsedniku osamosvojitvene vlade Lojzetu Peterletu. Zbornik je bil javnosti predstavljen v petek, 26. junija, v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, v nedeljo, 28. junija, pa je Lojze Peterle na tradicionalni spominski prireditvi v Šentjoštu nad Horjulom prejel še Ehrlichovo priznanje. Skupinski portret z osamosvojiteljem Največja zavodska dvorana Matije Tomca je bila zadnji junijski petek skorajda premajhna za vse udeležence srečanja, ki je izzvenelo kot živopisen skupinski portret nacije s človekom, ki je na vsakem koraku svojega žitja in bitja sejal veselje do življenja in gradil slovenski skupaj – prav to pa se v današnjem času stopnjujoče se polarizacije kaže kot ena prvenstvenih nalog celotne državne skupnosti. Uredniški odbor zbornika (Pavel Bratina, Janez Dular, Janez Gril, Leon Marc in Janez Podobnik) je prireditev zastavil kot praznovanje številnih obletnic – poleg Peterletovega osebnega jubileja tudi 35. obletnice razglasitve slovenske državnosti in 35. obletnice vrnitve Zavoda sv. Stanislava Nadškofiji Ljubljana. Prva govorca na prireditvi sta izrisala prav ta praznična okvirja. Jelko Kacin, obramboslovec, ki se je v zgodovinski spomin nacije vtisnil predvsem kot minister za informiranje v Peterletovi vladi, je v svojem nastopu predstavil okoliščine, v katerih se je oblikovala in delovala osamosvojitvena izvršna oblast, kot so jo vzpostavile prve demokratične volitve aprila 1990. V kompleksnih razmerah navideznega sestopa z oblasti struktur prejšnjega nedemokratičnega sistema in mukotrpnih korakov k vzpostavitvi temeljev samostojne Slovenije je po Kacinovih besedah prav povezovalna vloga Lojzeta Peterleta imela odločilen pomen za uspešnost osamosvojitvenega projekta. Lojze Peterle pa je bil poleg tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše ključen tudi za to, da se je uresničilo pričakovanje tedanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja – vrnitev Zavoda sv. Stanislava v cerkveno last. 35 let pozneje v zavodu za 1.500 otrok in mladih od enega do 25. leta dnevno skrbi okoli 250 zaposlenih. Tu se po besedah direktorja zavoda Toneta Česna na temelju krščanskih vrednot učijo živeti v sodelovanju in solidarnosti, v sprejemanju različnosti in odprtosti za drugega, tako pa skupaj gradijo boljši svet. Zbornik Lojze iz Čužnje vasi Prav to in še marsikaj več so odlike Lojzeta Peterleta, kot jih nazorno prikaže zbornik Lojze iz Čužnje vasi. Predstavitvi zbornika je bil namenjen osrednji del prireditve v dvorani Matija Tomca. Ključen je bil nastop Pavla in Marije Bratina, urednikov in izdajateljev (v sodelovanju z Založbo Družina) obsežnega zbornika. Kaj sta povedala o tej izjemni publikaciji? V zborniku (s 456 stranmi in 15 fotografskimi bloki) je sodelovalo 52 avtorjev, ki vsak na svoj način potrjujejo, kakšen mož živi med nami: vedno je želel živeti in delati z drugimi. To držo, ki je rasla na poti osebnega zorenja, sodelovanja pri petju, kolesarjenju, v študijskih krožkih in duhovnih gibanjih, je uvedel tudi v politiko. Brez zadržkov je »sodeloval z vsemi, ki so bili pripravljeni skupaj vleči voz slovenske usode boljšim časom naproti«. Knjiga Lojze iz Čužnje vasi sicer ni sistematično, znanstveno delo, je pa tiste vrste zgodovinski vir, mimo katerega po besedah urednikov ne bo mogel nihče, ki se bo lotil poštenega, Lojzeta Peterleta vrednega življenjepisa, »ki bo želel to osebnost predstaviti ne le z brado in kravato pa s čevlji na biks, temveč od znotraj, od tam, od koder je resnično živel in deloval navzven«. Zbornik tako predstavlja Peterleta »kot človeka iz mesa in krvi, ki mu je bilo dano – ne po njegovi želji ali izbiri – deželo sanj spremeniti v državo Slovenijo«. Vse to so potrjevali tudi nastopi nekaterih piscev prispevkov za Peterletov zbornik. Za slovensko spravno skupščino Seveda je sklepna beseda na prireditvi pripadla slavljencu. Pomenljiv je bil zlasti njegov odgovor na vprašanje, ki mu ga je zastavila moderatorka prireditve Ksenja Hočevar: Kako je bilo z njegovimi otroškimi željami glede poklica? Lojze Peterle si je najprej želel biti berač, saj je bil berač, ki je nekajkrat na leto prihajal k njim domov, tako drugačen od vseh drugih ljudi, ki jih je poznal, da si je tudi sam želel biti kot on. Druga želja je bila postati zvonar – zgled za to je bil zvonar pri bližnji podružnici sv. Antona, ki je z zvonjenjem velikokrat pregnal hudo uro. Tretja želja pa se je porodila ob prvem srečanju z vlakom – po-stati strojevodja. Na neki način so se Peterletu v življenju uresničile vse te želje: vedno je znal sprejemati drugačnost in biti drugačen; vedno je znal s svojim delom presegati nevarnosti rušenja in graditi ustvarjalno prihodnost; kot predsednik osamosvojitvene vlade pa je bil brez dvoma ključni strojevodja vlaka, ki je slovenski narod popeljal v lastno državo. Zanjo je bil vedno in je tudi še danes pripravljen narediti vse, kar je v njegovi moči – in še več kot to. Tudi v prihodnje si bo, kot je napovedal, s krogom tesnih prijateljev različnih nazorov prizadeval za prekinitev stopnjujoče se spirale polarizacije in izključevanja. Oblikoval se je krog petih ljudi, ki jim ni vseeno – petih P-jev (Partljič, Pahor, Petrič, Podobnik, Peterle); to je pobudniški krog za nekaj, kar bi se po Peterletovih željah razvilo v »slovensko spravno skupščino«. To napoved so zbrani v dvorani Matije Tomca pozdravili z gromkim aplavzom. Spominska slovesnost v Šentjoštu V spomin na žrtve vojne in komunistične revolucije so 28. junija v Šentjoštu nad Horjulom pri Kapeli mučencev pripravili spominsko slovesnost z naslovom Vstani in hodi! Slovesnost so pripravili Odbor za Kapelo mučencev, Župnija Šent-jošt in Kulturno društvo Šentjošt. Mašo je ob somaševanju domačega župnika Franca Kadunca daroval prelat Anton Slabe, ki je v pridigi dejal, da je resnica Kapele mučencev zrasla iz življenja, ki je cenilo delo in skrb za blagor domačij in dežele, odnose v vasi, kjer se sosed soseda ne boji, ampak mu zaupa, kjer je poštenost tako normalna, da je hišni ključ lahko pod predpražnikom, in je beseda obljube sveta tako pri poroki kot v dogovorih o meji in kupčijah. Ne zato, ker so to živeli, ampak zato, ker so to branili kot hišni zaklad in lastnino srca pred močjo zla, ki je v zagonu uničevanja zaplapolalo preko sveta, čeprav preoblečeno v obljube pravičnosti, enakosti, celo tovarištva. Nerazrešena slovenska polpreteklost hromi življenje Slovencev kot skupnosti. Žrtve lahko vrednotimo in osmislimo tudi kot vir duhovne moči. Kot je zapisal Tone Rode, avtor pesnitve Maše za vstajenje Slovencev, je »... klick vstajenju klic k dejavnemu življenju tukaj in zdaj, zavedajoč se, da nismo sami in da je vedno z nami občestvo svetnikov.« Avtor in njegova hčerka Magdalena sta prebrala prve tri dele pesnitve. Ehrlichovo priznanje Sledila je podelitev Ehrlichovega priznanja z medaljo. Odbor za podelitev Ehrlichovih priznanj podeljuje priznanja zaslužnim Slovenkam in Slovencem ter ustanovam in društvom, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na bogato slovensko zgodovino in so nam v spodbudo, da to dediščino prenašamo naslednjim rodovom. V imenu Odbora je Ehrlichovo priznanje z medaljo letošnjemu prejemniku Lojzetu Peterletu izročil direktor Družine Tone Rode. »Ko je slovenski narod stopil na pot samostojnosti, je bil Lojze Peterle, predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade, med tistimi, ki so razumeli, da zgodovina ponuja priložnosti le redko. Sam je ta čas pozneje poimenoval 'nasmeh zgodovine',« so zapisali v utemeljitvi. Toda nasmeh zgodovine ni le darilo, je tudi izziv, ki ga prepoznajo in izkoristijo le ljudje z vizijo, pogumom in odgovornostjo. Peterle je pomagal voditi slovenski narod skozi enega najzahtevnejših in hkrati najlepših trenutkov njegove zgodovine. Skupaj s sodelavci ter ob močni podpori pogumnih Slovencev je tlakoval pot v samo-stojno, demokratično in evropsko prihodnost. Zvest vrednotam pomladi Pomemben del njegovega življenjskega poslanstva predstavlja prizadevanje za slovensko narodno spravo, saj je razumel, da demokratična prihodnost ne more biti zgrajena na zamolčanih grobovih in utišani resnici. Kot predsednik prve demokratične vlade je omogočil korake, ki so odprli prostor za raziskovanje zamol-čane zgodovine, javni spomin na žrtve komunistične revolucije in popravo krivic. S tem je prispeval k temu, da se je slovenska družba začela soočati z najtežjimi poglavji svoje preteklosti. Lojze Peterle je pri svojem javnem delovanju ostajal zvest vrednotam, ki jih je zagovarjal že v času slovenske pomladi: demokraciji, svobodi, spoštovanju človekovega dostojanstva, odgovornosti do naroda in odprtosti do Evrope ter sveta. Njegova življenjska zgodba dokazuje, da je mogoče združevati pokončnost in dialog, načelnost in spoštovanje drugače mislečih, državniško odgovornost in pristno človečnost. Letos je spominsko prireditev v Šentjoštu v cerkvi sv. Jošta sprem-ljala razstava Križevpotni venec, delo izdelovalca vitrajev Marka Jermana. Umetnik je štirinajst postaj križevega pota, ki so nastajale pet let, ubesedil v klasični pesniški formi sonetnega venca in vsako postajo dopolnil z likovno upodobitvijo v obliki vitraja.

»David slovenske osamosvojitve«

»David slovenske osamosvojitve«

Skupinski portret z osamosvojiteljem

PTUJ – Šmarnice v Spuhlji

Burger MČ

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.