Pred letom dni, ko ste začenjali zadnje leto devetletnega mandata ustavnega sodnika, sem vas v pogovoru za Družino vprašal, kako ste doživeli prvi dan dela na ustavnem sodišču. Zdaj seveda nujno sledi vprašanje: kako ste konec marca doživeli zadnji delovni dan ter slovo od kolegic in kolegov?

Pred devetimi leti nas je vodstvo prejšnje sestave (dr. Sovdatova, dr. Korpič-Horvatova) nove sodnike in sodnice zelo lepo sprejelo. Sploh po človeški plati, glede odprtosti za ustavnopravno argumentacijo pa tudi ni bilo tako slabo, kot sem morda tisti hip mislil. Ko danes gledam nazaj, vidim, da so takrat še bile razmere, ko se je z argumenti dalo koga tu in tam prepričati. Ko je zadnjim sodnicam prejšnje sestave potekel mandat, pa se je za institucijo začelo slabše obdobje.

Če se spomnim samo, kako smo sodniki in sodnice ob odmorih za kosilo iz sejne sobe skupaj hodili po stopnišču navzdol proti izhodu, tam pa je večina z vodstvom zavila v svojo smer, tri od kolegov manjšine pa vsakič znova prepustila v nasprotno …

Kako se je to kazalo?

Kasnejši večini, ki je obvladovala sodišče, je manjkala osnovna mera odprtosti in z njo povezanega zaupanja v neodvisno ustavnopravno izmenjavo argumentov, ki naj sama narekuje rezultat. Manjkalo pa ji je tudi neke elementarne človeške širine. Eden od kolegov je to redno opisoval s »slepo pego« in celo »pomanjkanjem bontona«. Če se spomnim samo, kako smo sodniki in sodnice ob odmorih za kosilo iz sejne sobe skupaj hodili po stopnišču navzdol proti izhodu, tam pa je večina z vodstvom zavila v svojo smer, tri od kolegov manjšine pa vsakič znova prepustila v nasprotno … Človeška ozkost in nespametnost, niti institucija, ki bi morala biti svetilnik, pred njo ni imuna. Tako so ravnali dan za dnem, leto za letom. V smelejših izbruhih zanosa so mi kateri od njih skušali prepovedati celo uporabo od vodilnih univerz podeljenih doktorskih nazivov, ki so jih motili – protizakonito in neuspešno. Ali pa so se v zakulisju menili z novinarji, ki so nato javnost zavajali z manipulativnim poročanjem in se celo poigravali z mislijo o odvzemu mojega od ljudi podeljenega ustavnosodniškega mandata – seveda prav tako neuspešno. Spet nekomu drugemu so na tako rekoč zadnji, poslovilni seji njegovega mandata grobo vzeli besedo, češ da predolgo govori, kar sploh ni bilo res, in preraslo je v spor.

Kaj vendar je bilo na vas tako motečega?!

Ni bila moteča le naša utemeljena ustavnopravna kritika. Motil jih je naš obstoj tam. Nekaj je moral sam zase sporočati.

Razlog za umikanje?

Kje pa! Sodniki manjšine si svojega poslanstva kljub neprimernostim – neki pravniški opazovalec je nekoč razmere označil z izrazom »mesoreznica« – nismo pustili vzeti in smo ga iz dneva v dan z veseljem in neuklonljivo opravljali naprej. In tudi zares je bilo lepo devet let biti ustavni sodnik. To je ravno področje moje dolgoletne specializacije, zato sem se pri tem delu v strokovnem smislu počutil kot doma in v njem užival, čeprav sem se konca mandata iz opisanih razlogov obenem tudi že malo veselil. V takšnih razmerah, ki jih lahko zdaj, ko nisem več sodnik, za malenkost bolj odstrem, vsaj poslovilnega zadnjega dne ni bilo. Bilo bi hipokritsko, če bi bil.

 Ustava je od ljudi in za ljudi, kar sem ob svoji prisegi pred devetimi leti izrekel v Državnem zboru.

Ddr. Klemen Jaklič je v devetih letih dela na ustavnem sodišču napisal devetdeset ločenih mnenj. FOTO: Tatjana Splichal

V pogovoru za Družino decembra lani je ustavni pravnik dr. Jernej Letnar Černič diagnosticiral nekaj slabosti Ustavnega sodišča, kot so se pokazale v zadnjih letih: večina, o kateri ste prej govorili, je spreminjala svojo lastno sodno prakso znotraj enega mandata; varovanje človekove pravice je bilo prepogosto odvisno glede na naklonjenost državnim oblastem; v javnost smo dobivali neprepričljivo pojasnjene odločitve … Ali bi se strinjali s to kritiko?

Vse to in več kot to drži ter je podrobno dokumentirano v obsežnem korpusu ločenih mnenj, ki smo jih sodniki manjšine spisali v zadnjem obdobju devetih let. Če kaj, smo ravno v tem obdobju, zahvaljujoč tudi napredku spletne tehnologije in družbenih omrežij, sodniki manjšine Ustavno sodišče približali ljudem. Od te sestave naprej je ločena mnenja javnost prvič lahko brala objavljena na družbenih omrežjih. Isti hip, kot je odločitev sodišča postala javna. Šibkosti in vrzeli v odločanju te najvišje sodne instance smo s tem napravili jasno vidne tudi splošni javnosti, ne le stroki. Ustava je od ljudi in za ljudi, kar sem ob svoji prisegi pred devetimi leti izrekel v Državnem zboru. Zdaj tudi nobeno prihodnje Ustavno sodišče ne bo več skrito pred javnostjo, kot je bilo preveč v preteklosti, ko so bila ločena mnenja zakopana nekje globoko v knjigah oziroma zbirkah odločb Ustavnega sodišča.

Nemalokrat sem pojasnjeval, zakaj posameznih politično nabitih odločitev večine ni bilo mogoče prepričljivo utemeljiti drugače kot s sklepom, da so jim botrovali vzgibi zunaj prava.

V slovenskih razmerah se veliko govori o t. i. ugrabljenih javnih in državnih ustanovah. Ali je to pojav, ki, kot je mogoče razbrati iz vaših besed, zadeva tudi Ustavno sodišče?

O ugrabljenih institucijah govorimo, ko le-te ne služijo svojemu namenu, kot bi ga morale imeti v svobodni demokratični družbi, ampak so do te mere ugrabljene oziroma instrumentalizirane, da postanejo orodje političnih centrov moči in njihovih interesov, strankarskih agend, posledično tudi manipulacij ipd. Na podlagi sprotnih kvalitativnih zaznavanj, ki sem jih skozi leta beležil predvsem v svojih ločenih mnenjih, lahko potrdim, da je ta večina s svojimi odločitvami institucijo Ustavnega sodišča iztirila iz okvirov svobodne demokratične družbe. Nemalokrat sem pojasnjeval, zakaj posameznih politično nabitih odločitev večine ni bilo mogoče prepričljivo utemeljiti drugače kot s sklepom, da so jim botrovali vzgibi zunaj prava. Ali, če hočete, volja namesto prava, volja namesto kdaj celo matematične logike in volja namesto razuma. Takšno rezultatsko odločanje izven meja prava svobodne demokratične družbe je ravno ponazoritev pojava instrumentalizirane institucije. Predvsem s kadrovanjem ima politika, če ne upošteva ustavne vloge najvišjega sodišča, ampak zasleduje le svoje interese in se vede brezsramno monopolistično, možnost kadrovati tako, da so bodoče odločitve sodišča v prid njej sami, čeprav zato prebijajo okvire omenjenega vrednostnega temelja svobodne demokratične družbe, brez katerega pa Ustavno sodišče ne more uresničiti svojega ustavno določenega namena.

Ali je zato vladavina prava v Sloveniji danes morda celo šibkejša kot marca 2017, ko ste nastopili devetletni mandat ustavnega sodnika?

Da, tudi zaradi tako intenzivne instrumentalizacije te najvišje ustavnosodne institucije, v povezavi s sorodnim dejstvom, da je tudi v vrhovih rednega sodstva v zadnjem obdobju prišlo do odhoda nekaterih najbolj pokončnih sodnikov, je prava ocena, da je stanje vladavine prava v Sloveniji danes slabše kot celo pred 30 leti.

Sodnikova dolžnost, ki izhaja iz ustave in prisege, je, da se za vsako odločitev enako potrudi. Izza vsake odločitve so usode ljudi, pričakovanja, upanja, razočaranja itd.

Zavedam se, da je iz množice odločitev, pri katerih ste sodelovali kot ustavni sodnik, težko izbrati posamezne zgodbe, pa vendar: na katere odločitve ste kljub takim okoliščinam uspeli najbolj vplivati; na katere ste torej, če smem uporabiti ta izraz, najbolj ponosni?

Ne gre za vprašanje ponosa. Sodnikova dolžnost, ki izhaja iz ustave in prisege, je, da se za vsako odločitev enako potrudi. Izza vsake odločitve so usode ljudi, pričakovanja, upanja, razočaranja itd. Je pa res, da so nekatere odločitve sistemske narave. Kot je bila npr. tista glede vprašanja (ne)ustavnosti izvršitve kazni zapora takoj po potrditvi obsodbe na Višjem sodišču, torej še preden je pritožnik sploh lahko izpeljal postopek s pravnimi sredstvi tudi na Vrhovnem in Ustavnem sodišču. Glede tega sem s primerjalnopravnimi študijami pokazal, da smo edina država, ki v praktično vseh primerih obsojenca najprej pošlje v zapor, nato pa ta iz zapora uveljavlja pravna sredstva na obeh najvišjih sodnih instancah. Po letih, ko do končne odločitve pride, je največkrat tak človek že prestal kazen, in kaj mu potem pomaga razveljavitev njegove obsodbe, če do nje pride na Vrhovnem ali Ustavnem sodišču? Nič ne more odtehtati škode, ki mu je bila storjena, ker je protipravno odslužil tako hud poseg v človekovo pravico, kot je neupravičen zapor. Usode mnogih ljudi, posebej mlajših, so zaradi česa takega lahko trajno uničene. Poleg primerjalnih prikazov, da imamo kot edina država v zahodni pravni ureditvi v sistemu vgrajeno to katastrofalno napako, sem to vprašanje redno sprožal tudi ob obiskih mednarodnih sodniških delegacij. Eden teh je bil obisk sodnikov nemškega Zveznega ustavnega sodišča, ko je njihov predsednik pred vsemi na moje vprašanje odgovoril: »To je nesprejemljivo, to morate nujno spremeniti.« Kljub primerjalnim študijam in jasnim potrditvam mednarodnih ustavnosodnih krogov kolegice in kolegi sprva niso hoteli slišati o razveljavitvi te totalitarne ostaline. Nekateri so nepoznavanje in pomanjkanje občutka za svobodno demokratično družbo prekrivali celo s posmehovanjem. Spomnim se, da je eden od sodnikov, nasmihajoč se, sugestivno citiral ameriškega sodnika, ki je v spominih o sebi napisal, da se je ob prihodu kot mladi novi sodniki zaganjal v nekatere probleme, nato pa je sčasoma sprevidel, da je prav točno tako, kot so odločale predhodne sestave. Pa se je v našem primeru zgodilo ravno obratno. Na koncu, čez več let, je hočeš nočeš s stisnjenimi zobmi tudi sprva hudomušni kolega moral biti v večini, ki je ureditev soglasno spoznala za protiustavno. Očitna nesprejemljivost ureditve je bila tudi zaradi mednarodnega ugleda v tem primeru vendarle prehuda, minus za politični interes pa zgolj v tem, da je bilo treba požreti priznanje, da je Slovenija tako dolgo ohranjala ostalino totalitarizma, na podlagi katere je, med mnogimi drugimi žrtvami, pred leti v zadevi Patria protiustavno poslala v zapor tudi vodjo opozicije. Narobe svet, zrcalno nasprotno od svobodne demokratične družbe.

Volimo na podlagi z matematično logiko dokazanih hudih protiustavnosti volilnega sistema.

»Dokazano ne živimo v svobodni demokratični družbi.« FOTO: Tatjana Splichal

Ali bi opozorili še na kakšno odločitev s podobno težo?

Sistemske narave je bila tudi odločitev o protiustavnosti volilnega sistema. Tudi v tem primeru so se kolegice in kolegi trudili prikazati, da z ureditvijo slovenskega volilnega sistema ni nič narobe. Pa je bilo očitno, da gre za hude kršitve temeljnih načel demokratične volilne ureditve v svobodni demokratični družbi. S sodnikom Šorlijem sva predlagala javno obravnavo in po nekem naključju se nama je takrat pridružila sodnica Korpič-Horvatova; za javno obravnavo so potrebni ravno trije glasovi sodnic in sodnikov. Ko pa je bila v nasprotju z voljo večine javna obravnava opravljena in so na njej temeljito izpovedale vabljene priče in strokovnjaki, je naenkrat postalo očitno, da javno izpričanih nepravilnosti v volilni ureditvi ne bo več mogoče pomesti pod preprogo. Takrat se je razmerje obrnilo in volilni zakon je bil vsaj v nekem delu spoznan za neustavnega. Še danes nekatere v tisti odločbi in predvsem ločenih mnenjih jasno dokazane kršitve temeljnih načel demokratičnega volilnega sistema ostajajo nepopravljene. Volimo na podlagi z matematično logiko dokazanih hudih protiustavnosti volilnega sistema. Dokazano ne živimo v svobodni demokratični družbi.

Spomnim se tudi primerov, v katerih sem na koncu ostal sam in edini pisal odklonilno ločeno mnenje. Nato pa je čez čas prišla odločitev iz Strasbourga, torej Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je odločitev večine spoznala za kršitev človekovih pravic, potrdila pa odločitev iz odklonilnega ločenega mnenja.

Na srednji rok bodo vse te protiustavnosti odpravljene, če se bo le Slovenija v teku let osvobajala spon ugrabljene tranzicijske države.

Govorili ste o protiustavnosti volilnega sistema. Če za trenutek še ostaneva v teh, torej volilnih vodah. Za nami so precej turbulentne parlamentarne volitve, ki so doživele precej izvedbenih kritik, npr. glede nezakonitosti pri voliščih za predčasno glasovanje, pri sestavah volilnih komisij, pri pošiljanju volilnega gradiva volilnim upravičencem v tujino … Kakšen je vaš pogled na te zaplete: ali so to res nepomembne, zgolj formalne »nepravilnosti«, ki pač niso vplivale na volilni izid, ali gre vendarle za kaj bolj resnega?

Vse omenjene so resne kršitve. Skupaj s še nekaterimi drugimi in tistimi, ki sem jih v zvezi z volilnim sistemom ravno prejle omenjal, vse zaslužijo temeljito sanacijo. Zaradi teh kršitev in že prejšnje ustavne neskladnosti volilnega sistema volitve niti slučajno niso bile primer demokratičnih volitev, kot jih zahteva ustava svobodne demokratične družbe. Kot izšolan ustavni pravnik točno vem, kaj govorim. Ali bi sestava slovenskega Ustavnega sodišča razsodila tako, pa je, iz razlogov, ki sem jih pojasnil že v začetku najinega pogovora, drugo vprašanje. Toda na srednji rok bodo vse te protiustavnosti odpravljene, če se bo le Slovenija v teku let osvobajala spon ugrabljene tranzicijske države.

Katere so torej spremembe, ki bi jih morali izvesti, da bi o Sloveniji lahko govorili ne kot o ugrabljeni državi, temveč resnično svobodni demokratični družbi?

Naj omenim štiri ključne.

Osvoboditev iz obstoječega instrumentaliziranega stanja v neodvisno sodstvo z neodvisnim Ustavnim sodiščem ter neodvisnim pregonom in nadzornimi institucijami, začenši korak za korakom in morda s področjem korupcijskih protipravnih ravnanj, kar najbolj perverzno duši preboj v svobodno demokratično družbo. To namreč pomeni prelom tudi s selektivno pravičnostjo, ki v imenu ohranjanja privilegijev zdaj načrtno mrcvari politične, ideološke, verske in druge nasprotnike zatečenega nedemokratičnega stanja, imuniteto pred roko pravice pa nudi svojim akterjem in podpornikom, za katere zakoni v praksi ne veljajo.

Tudi če demokratične sile, ki se same tega temelja zavedajo, pridobijo oblast, svobodne demokratične družbe ne morejo vzpostaviti brez zadostnega števila ljudi, predvsem pravnikov, preko katerih lahko v praksi neodvisne institucije pravne države sploh zaživijo.

Vzpostavitev pluralnosti medijske in civilnodružbene krajine, vključno s pluralnostjo izobraževalnega in visokošolskega sistema in z dominantnimi zasebnimi visokošolskimi jedri. Za vzpostavitev slednjih tako kot v tujini tudi v slovenski družbi obstaja jasna odgovornost določenih akterjev, a se v tridesetih letih te svoje odgovornosti še niso dovolj zavedeli.

Izšolanje kritične mase neodvisnih, pokončnih pravnikov, ki se zavedajo pomena in vsebine svobodne demokratične družbe kot vrednotnega temelja države, na katerem mora temeljiti vsaka njihova odločitev. Tudi če demokratične sile, ki se same tega temelja zavedajo, pridobijo oblast, svobodne demokratične družbe ne morejo vzpostaviti brez zadostnega števila ljudi, predvsem pravnikov, preko katerih lahko v praksi neodvisne institucije pravne države sploh zaživijo – nasprotje instrumentaliziranim institucijam, ki se kot rak zažirajo v tkivo mladega telesa države in že v samem startu onemogočajo razvoj svobodne demokratične družbe.

Sprememba volilnega sistema ter njegova uskladitev s temeljnimi ustavnimi načeli svobodne demokratične družbe.

Pogovor je bil najprej objavljen v 18. številki tednika Družina.