Obstajajo življenja, ki lahko pustijo sledi večnosti tudi v najkrajšem možnem času, so pri italijanskem časniku Avvenire zapisali ob najavi odprtja škofijske faze beatifikacijskega postopka za Manuela Foderàja, ki je umrl za rakom v starosti komaj devetih letih 20. julija 2010. Vodenje postopka je prevzela njegova domača škofija Trapani s Sicilije, kjer Manuela ljubeče imenujejo »mali bojevnik luči«. Beatifikacijski in kanonizacijski postopek zanj so slovesno odprli 26. junija letos v stolni cerkvi v Trapaniju: ob tej priložnosti so slovesno prisegli člani škofijskega sodišča in postulator postopka Francesco Catozzella.

Manuel je Jezusa imenoval »moj posebni prijatelj«, saj se je z vsako preizkušnjo soočal kot s priložnostjo, da živi svoje »poslanstvo svetlobe«.

»Poslanstvo svetlobe«

Manuel se je rodil leta 2001, odraščal je v kraju Calatafimi Segesta. Več let se je boril z agresivnim nevroblastomom. Trpljenje, ki je dečka močno izčrpavalo, se je na neki točki preobrazilo v »poslanstvo svetlobe«, ki počasi »topi najtrša srca«. Njegova zgodba, zaznamovana z nenehnim bivanjem v bolnišnicah in uničujočimi terapijami, ki se je začela pri komaj štirih letih, je dosti več kot le kronika s trpljenjem zaznamovanega življenja: je dnevnik globokega prijateljstva. Prijateljstva z Jezusom, ki ga je Manuel imenoval »moj posebni prijatelj«, saj se je deček z vsako preizkušnjo soočal kot s priložnostjo, da živi svoje »poslanstvo svetlobe«, in je prejel življenje, ki ga je sam opisal kot »čudno«, toda »posebno«.

Čeprav se je že zelo zgodaj zavedal, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja, je na svoj zadnji rojstni dan, ob koncu zelo izvirnega lova na zaklad, katerega končna nagrada je bila figurica Deteta Jezusa, prijatelje pozval, naj nikoli ne obupajo, »saj ima bojevnik svetlobe, četudi umira, v svojem srcu Jezusa«. Manuel je bil otrok z bujno domišljijo: navdušen je bil nad zabavami v kostumih, Lego kockami in športnimi avtomobili, vse svoje kratko življenje pa je bil pravi vulkan pobud.

Manuel je bil otrok z bujno domišljijo: navdušen je bil nad zabavami v kostumih, Lego kockami in športnimi avtomobili, vse svoje kratko življenje pa je bil pravi vulkan pobud. FOTO: PD/osebni arhiv

Duhovna mobilizacija

Eden resnično nepozabnih dogodkov je bilo kosilo za 50 otrok iz ene najtežje dostopnih sosesk v Palermu, ki ga je Manuelu uspelo organizirati kljub temu, da je tisto obdobje preživljal v osami v eni izmed tamkajšnjih bolnišnic. Vsak bolnišnični oddelek je za Manuela postal igrišče: infuzije in terapije so se spremenile v »sostorilce« pri njegovem poslanstvu, da bi čim več zdravnikov, medicinskih sester, mladih pacientov in njihovih obiskovalcev približal Jezusu.

To je bila nekakšna »duhovna mobilizacija«, ki se je nadaljevala s stotinami sporočil, pisem in molitev. »Za nas je Manuel živo srce, ki naš pogled dviga v nebesa in nas kliče, naj polepšamo vsako življenje na tej zemlji,« je za italijanske medije pojasnil škof Trapanija Pietro Maria Fragnelli, eden od pobudnikov za sprožitev beatifikacijskega postopka: »Lahkost njegove boleče zgodbe je dar Svetega Duha, ki prodira v srca in jih pripravlja, da postanejo dom milosti.«

Manuel v svojih molitvah ni prosil ozdravljenja zase: molil je za mir v svetu, za spreobrnjenje src, za otroke vsega sveta, da ne bi trpeli.

»V temi svojega življenja … doživljam lepe stvari«

Manuel v svojih molitvah ni prosil ozdravljenja zase: molil je za mir v svetu, za spreobrnjenje src, za otroke vsega sveta, da ne bi trpeli. Prosil je in tudi dobil dovoljenje, da je pred časom prejel prvo sveto obhajilo, evharistijo pa je vedno imenoval »bomba milosti«. O tej zaupni povezanosti z Jezusom v evharistiji govorijo najbolj ganljiva poglavja Manuelove biografije avtorja Valeria Boccija: v njej so zapisani dialogi ter objavljene risbe in molitve, ki jih je hranila Manuelova mati Enza.

»Manuel je bil velik misijonar,« je še povedal škof Fragnelli in spomnil na nauke Leona XIV.: »Kot nas je spomnil papež, je čas, da dvignemo pogled in razširimo svoja srca. Manuel nas je učil, da je to mogoče storiti v kateri koli starosti in v vsakih okoliščinah.« Ta nauk je zajet v molitvi, ki jo je mali Manuel napisal po noči v bolnišnici: »Moje oči vidijo reči, ki jih drugi ne vidijo, ker v temi svojega življenja, ki ga imajo nekateri za prazno in nesmiselno, doživljam lepe stvari.«