Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Dejanja, ki vodijo k miru

Za vas piše:
Mira Milavec
Objava: 23. 03. 2022 / 09:13
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 23.03.2022 / 09:18
Ustavi predvajanje Nalaganje
Dejanja, ki vodijo k miru
Mira Milavec je fokolarina – laikinja z zaobljubami, ki živi v skupnosti Marijinega Dela. FOTO: Osebni arhiv

Dejanja, ki vodijo k miru

Trije tedni so minili od začetka vojne, a navdaja me občutek, da traja že leto.

Večkrat pomislim, da je vojna v 21. stoletju, v kateri ne gre za boj ene vojske z drugo, marveč za spopad med rusko vojsko in civilisti, le grozne sanje, in takrat si moram povedati, da sem priča resničnemu dogajanju.

V Karitas skušamo storiti, kar je v naši moči. V Zakarpatju, kamor smo se iz Kijeva preselili nekateri zaposleni ukrajinske rimskokatoliške Karitas Spes, starejšim in vsem, ki niso zapustili domov, poskušamo organizirati dostavo pomoči – hrane, higienskih pripomočkov, zdravil – na njihove domove. 

Ta prihaja iz evropskih držav, tudi iz Slovenije. Hvaležna sem Slovencem za vse, kar storite! Skoraj vsak teden pride do nas tovornjak ali dva Slovenske karitas z zbrano pomočjo. V nekaterih okupiranih mestih, kot je Berdjansk, pa tudi svobodnih mestih, kot je Odesa, imajo sodelavci še možnost pripraviti tople obroke in zagotoviti zaklonišča ter prenočišča. 

Odmeven intervju z Miro Milavec si preberite na tej povezavi

Veliko se ukvarjamo z logistiko, še zlasti z možnostjo dostave pomoči v mestih, kjer hrane ni več mogoče kupiti, in pošiljanjem denarne pomoči v mesta, kjer so trgovine še založene in dostopne. 

Pomagamo pri evakuaciji prebivalstva iz okupiranih mest. Za begunce, ki prihajajo na zahod Ukrajine, iščemo možnosti bivanja v vrtcih in šolah, nekatere pa smo nastanili v centrih za počitnikovanje otrok iz revnih družin.

V pomoč je vključeno veliko število sodelavcev in prostovoljcev. Mreža Karitas se v tem času širi. Velika je vloga duhovnikov in redovnic, saj velikokrat sami organizirajo prostovoljce za delitev pomoči, z njimi pa navežemo stik tudi, ko je treba najti posameznike, ki na poti pomagajo ljudem, ki zapuščajo okupirana mesta, pri organizaciji prevoza.

Hvaležna sem Slovencem za vse, kar storite!

Poseben zalogaj je pošiljanje pomoči v okupirana mesta. Ponekod, zlasti to velja za Mariupol in Harkiv, je treba biti zelo previden, saj ni nobene gotovosti, da je mogoče priti tja in ostati živ. Nekateri tvegajo življenje. 

Duhovnik, ki je pomoč v Harkiv peljal s tovornjakom, naloženim na vlak, mi je povedal, da je bil dan pred tem prostovoljec, ki je nosil pomoč od hiše do hiše, ubit, njegova sodelavka pa hudo ranjena. Tisti, ki peljejo pomoč v okupirana mesta, so heroji, saj tvegajo življenje, da bi drugi lahko preživeli.

V vsej tej grozi je ključna bližina. Ko se pogovarjaš z mamo, ki joče, ker ima petletnega otroka in v okupiranem mestu ne ve, kaj naj stori, bi bilo sicer mogoče reči: »Ne da se priti do vas«, lahko pa tudi, ker veš, da je veliko odvisno od tebe, poskusiš storiti vse, kar je v tvoji moči, in prisluhneš Božjemu glasu, ki govori: »Pokliči še tistega, naredi še ta korak, poskusi še to.« 

Ljubezen do sovražnikov je edini način, kako lahko sama zaživim v miru, kajti če tega miru ne bom imela, ga ne bom mogla podariti drugim.

Ko to storim, vidim čudeže, ki jih Bog dela po ljudeh. In pomagati so pripravljeni res mnogi. Izkušam bližino Boga, tako kot sem jo čutila na dan, ko sem odhajala iz Kijeva, v dnevu, ko je bilo mesto bombardirano.

V veliko pomoč mi je vsakdanja maša. Škof, ki jo daruje, nas spodbuja, naj ne obsojamo, naj sovražnika gledamo kot brata in naj začnemo s spreminjanjem sebe. Iz prve roke slišim zgodbe, kako nekateri vojaki brezdušno ubijajo civiliste, zato je ta izziv velikanski. 

A Bog nam je dal umevanje, inteligenco, da se lahko odločimo za ljubezen do sovražnikov. Ta je edini način, kako lahko sama zaživim v miru, kajti če tega miru ne bom imela, ga ne bom mogla podariti drugim.

Dopustimo dobremu, da bo močnejše od zla.

Ne dopustimo zlu, da vstopi v naše življenje, dopustimo dobremu, da bo močnejše. Dejanja, ki vodijo k miru, lahko stori vsak, ne le tisti, ki živimo v Ukrajini. To so dejanja dialoga namesto prepirov, dejanja ljubezni do ljudi okrog sebe, posebej do tistih, s katerimi imamo v odnosu težave. 

Je pomoč bratu ali sestri, ki je zdaj pred tabo in za katerega skušamo narediti vse, tako kot tukaj poskušamo narediti vse za begunko, ki jo prvič srečamo. Vsakemu želim, da bi vztrajal v dobrem.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (12/2022). 

Nalaganje
Nazaj na vrh