Ob letošnji 140. obletnici smrti Josipa Jurčiča je Vlada Republike Slovenije razglasila Jurčičevo leto. VIR: NUK



Spomladi 1881 je Ljubljanski zvon objavil »prežalostno vest«, da je 3. maja ob deveti uri in četrt zvečer »mirno v Gospodu zaspal« pisatelj, glavni urednik Slovenskega naroda Josip Jurčič, pokopali so ga 5. maja pri sv. Krištofu v Ljubljani. Slovenci smo z njim, so zapisali, »izgubili zglednega domoljuba, političnega prvoboritelja ter nedosežnega pisatelja in pripovedovalca neumrjočih povestij in romanov.« Ob letošnji 140. obletnici smrti je Vlada Republike Slovenije razglasila Jurčičevo leto.

O pripovedovalskem daru, pisateljskem in novinarskem opusu Josipa Jurčiča smo se za tiskano Družino pogovarjali z literarnim zgodovinarjem dr. Jankom Kosom (pogovor bo objavljen v številki 19).

Najboljša dela je napisal v mladostnem obdobju

Da se je razveselil, ko je slišal, da se je slovenska vlada spomnila na obletnico pisateljeve smrti z razglasitvijo Jurčičevega leta, je povedal dr. Kos: »Zdelo se mi je primerno in hkrati prilika, da se zamislimo, kakšno mesto ima danes Josip Jurčič in njegov opus.« A da tu nastane svojevrsten problem, je v intervjuju nadaljeval dr. Kos: »Dejstvo je, da je Jurčič napisal izjemen opus, v njem pa so boljša in slabša dela. Katera njegova dela so še danes živa in brana? Odgovor je na dlani: tista, ki jih je napisal v mladostni fazi, nekje do 24. leta starosti; torej med leti 1861 do 1868 je napisal glavnino del, ki jih še danes iščemo in beremo, dela, ki so tudi v šolskem kurikulumu.« Med zgodnjimi deli sta tudi zgodovinska povest Jurij Kozjak in prvi slovenski roman Deseti brat.


Janko Kos: Josip Jurčič je napisal izjemen opus, v njem so boljša in slabša dela. Katera njegova dela so še danes živa in brana? Odgovor je na dlani: tista, ki jih je napisal v mladostni fazi, nekje do 24. leta starosti. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


»Po izidu Sosedovega sina leta 1868 pa vemo, kaj se je zgodilo: prešel je v časnikarske vode, urejal je Slovenski narod, novinarsko delo ga je izčrpavalo, literarno ustvarjanje pa je bledelo. Nekaj let sploh ni izdal nobene knjige, tiste, ki jih je izdajal po letu 1876, torej v zadnjih petih letih pred smrtjo, pa so le bleda senca mladostnega ustvarjalnega živo pisanega zagona in jih danes skoraj več ne poznamo,« je povedal literarni zgodovinar dr. Kos, ki je odgovoril tudi na vprašanja, zakaj mladi tako radi posegajo po Juriju Kozjaku, kakšne prvine ima Deseti brat, da tudi po poldrugem stoletju ostaja po branosti na vrhu slovenskih romanov, privlačnosti in popularnosti mu nista vzela niti Cankarjev Na klancu ali Tavčarjeva Visoška kronika. Ali je v Desetem bratu Jurčič res uporabil avtobiografske drobce? Koga je upodobil v likih Lovra Kvasa in Manice? …

Jurij Kozjak, Deseti brat, Sosedov sin …

»Ko je Jurčič postal urednik Slovenskega naroda, je bilo časnikarstvo njegovo glavno delo, bistvene članke, pravijo, da nemalokrat od prve do zadnje strani, je napisal sam. Novinarska tlaka ga je izčrpavala, v teh letih je izdal samo zgodovinsko pripoved o Ivanu Erazmu Tatenbachu, pa še to je bilo, kar so ugotovili že v takratnem času, feljtonistično besedilo,« je o Jurčičevem časnikarskem delu povedal dr. Kos, ki je prepričan, da smo Slovenci preveč usmerjeni samo na Jurčičev literarni opus, pozabljamo pa na novinarskega. Kako je Jurčič v pisanju kazal protinemško in protifevdalno držo in kje je prišel do izraza njegov liberalizem, razloži v intervjuju dr. Kos.

»Kot pisatelj je bil Jurčič cenjen pri vseh, brali so ga klerikalci in liberalci, kmetje in meščani. Jurija Kozjaka je že pisal z namenom, da bo izšel pri Mohorjevi, stiška opatija in menihi imajo pomembno mesto in so postavljeni v prijazno luč, z lepo molitvijo za zdravje Franice se konča Sosedov sin … Zanimivo pa je, kako pa se je njegov liberalizem pozneje pokazal v literaturi: o duhovnikih, krščanskih navadah, Bogu in veri ni pisal negativno, ampak je teme preprosto pustil ob strani, ne dotika se jih,« je med drugim dejal dr. Kos. V kakšnem času pa je sploh ustvarjal Jurčič? Kakšna prelomnica je bil v slovenski literaturi? Kdo so bili njegovi sodobniki? In zakaj je Janko Kersnik dokončal njegove Rokovnjače? O tem v intervjuju v tiskani Družini.


Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1944 na Muljavi na Dolenjskem. FOTO: Gašper Stopar


Iz Muljave na Dolenjskem na šolanje v Ljubljano in na Dunaj

Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1944 na Muljavi na Dolenjskem. Osnovno šolo je obiskoval na Krki, nato je odšel v Ljubljano, sprejet je bil v katoliški dijaški zavod Alojzijevišče, kjer je ostal do konca sedmega razreda. S sedemnajstimi leti si je že služil kruh s pisateljevanjem, leta 1861 je bila namreč v literarni reviji Slovenski glasnik v Celovcu objavljena njegova zgodba Pripovedka o beli kači. Po maturi (1865) je šel na Dunaj, da bi študiral klasično jezikoslovje. Veliko časa in moči je posvečal pisateljevanju, s katerim pa se je komaj preživljal. V tem času je napisal svoja prva in najboljša dela, med drugim tudi prvi roman Deseti brat. Sredi leta 1868 se je vrnil z Dunaja, dobil je službo v uredništvu Slovenskega naroda, leta 1970 je postal urednik. V dobrem dvajsetletnem ustvarjalnem obdobju je ustvaril izjemen literarni in časnikarski opus. 3. maja 1881 je umrl zaradi sušice.