Marijin praznik 8. decembra je dan, ki se ga številne generacije slovenskih duhovnikov spominja kot praznika, ko so s sprejetjem v »Marijino družbo« prvič oblekli duhovniško oblačilo talar. Letos je bilo na Marijin praznik v semeniški kapeli še posebej slovesno, saj je bil ob devetih bogoslovcih prvega letnika v Marijino kongregacijo slovenskih duhovnikov in bogoslovcev sprejet tudi nadškof Stanislav Zore, saj redovniki praviloma niso člani Marijine kongregacije.

Po slavju v semeniški kapeli, ko je devet bogoslovcev prvič obleklo duhovniško oblačilo talar, je tretji letniki bogoslovcev v ljubljanski stolnici pripravil že tradicionalno akademijo na čast Brezmadežni. Ob dramski igri in recitacijah - za uvod je Tadej Strniša prebral Gregorčičevo Soči - so se spomnili trpljenja in gorja med prvo svetovno vojno. Na akademiji, naslovili so jo Kraljica miru, je s pesmijo sodeloval tudi 17-članski zbor bogoslovcev pod vodstvom Gregorja Klančiča, zbrane v stolnici – sošolce bogoslovcev na Teološki fakulteti, sorodnike in prijatelje, številne duhovnike in župljane stolne župnije pa je na Akademiji na čast Brezmadežni nagovoril tudi nadškof Stane Zore in jih povabil h graditvi miru v tem času in tem prostoru, h graditvi miru med nami.

Marijino kongregacijo je leta 1908 ustanovil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, da bi duhovniki postali goreči in požrtvovalni duhovni voditelji Marijinih kongregacij, katere bodo morali voditi v dušnopastirskem delovanju. Danes Marijina kongregacija predstavlja duhovno skupnost slovenskih bogoslovcev in duhovnikov. Njen cilj je, da bi vsi njeni člani globlje spoznali Marijino vlogo pri duhovnem oblikovanju duhovniških kandidatov in njen delež pri apostolskem delovanju duhovnikov. Marijin zgled daje duhovnikovemu življenju posebno razsežnost v njegovem posvečenju in njegovi predanosti Gospodu. Na praznik Brezmadežne Device Marije 8. decembra v "Marijino družbo" že tradicionalno sprejmejo bogoslovce prvega letnika, bogoslovci tretjega letnika pa pripravijo Akademijo na čast Brezmadežni.

Zbor bogoslovcev vodi Gregor Klančič. Na akademiji v čast Brezmadežni v ljubljanski stolnici so prepevali Marijine pesmi, pa tudi narodne Rož, Podjuna, Zila in pesem Doberdob (foto Tatjana Splichal)

Igro o grozotah in trpljenju ljudi v prvi svetovni vojni so napisali in odigrali bogoslovci 3. letnika bogoslovnega semenišča (foto Tatjana Splichal)

Delček iz dramske uprizoritve Kraljici miru:

»Seveda me je bilo strah. Marsikdo je od strahu kar posivel ali pa znorel. Najbolj smo se bali smrti. Nikoli nisi vedel, če boš dočakal naslednji dan. Poleg strahu pa so bile še druge neprijetne reči. Bili smo umazani, polni uši, lačni, pozimi premraženi do kosti. Veliko jih je zaradi slabe oskrbe in izmučenosti od naporov zbolelo in umrlo. Vidiš, mene je pred pogubo obvarovala Marija. Vedno sem molil k njej za srečno rešitev in za mir, da se ne bi bilo treba več bojevat,i in Marija me je uslišala. Zelo pa mi je pomagal tudi naš vojaški kaplan. Bil je dobra duša in je znal vsakega potolažiti in mu vliti upanja,« je v dramskem prizoru vnuku Petru (Matej Rus) pripovedoval spomine ata Janez (Marko Mrlak).

» … Pa vendar, moraš iti. Naročam pa ti: vedno zaupaj v našo ljubo Mati Marijo. Ona vedno pomaga in nas rada usliši če jo le iz srca prosimo. Bila sem že pred leti na Brezjah in od takrat hranim tole podobico Marije pomagaj, ki ti jo dam, da jo boš vedno nosil s seboj in te bo varovala. Dam ti tudi tale molitvenik in rožni venec. Rad moli in kaj lepega preberi iz njega, pa varuj se grde družbe, da ne zapadeš vanjo,« je mati (Barbara Hočevar) naročala mlademu vojaku Janezu (Rok Pogačnik).

Vojaški kaplan (Primož Meglič) je pridigal: »Naša mesta žre ogenj. Na bojiščih grme kanoni, šrapneli se razletavajo, polja teptajo, hiše plenijo in rušijo – našo ubogo slovensko ljudstvo je moralo pred vojno vihro zapustiti svoj dom, svoja polja, svojo živino ter bežati v tuje kraje. Mi smo bili od družin odtrgani in postavljeni semkaj na bojišča, da se borimo za našo domovino. Še večja groza pa človeka obhaja, ako sliši, da se tudi med vojaščino gode zdaj v vojnem času nerodnosti, hudobije in grdobije, kakršnih ne bi smelo biti. In to pri ljudeh, ki gledajo smrti v obraz. Le kam nas lahko še udari?« Vojake so odigrali Tadej Ložar, Gašper Naglost, Andrej Penko in Denis Törnar, vojakovo sestro pa študentka teologije Sandra Likar.

Vojaškega kaplana na fronti je odigral bogoslovec Primož Meglič (foto Tatjana Splichal)


Vlogo matere, ki v vojno pošlje sina, je z bogoslovci odigrala Barbara Hočevar (foto Tatjana Splichal)