Poleg avtorja se je pogovoru o(b) knjigi voditeljici Manici Ferenc pridružil še publicist dr. Bernard Nežmah, »udarni« pogovorni dvojec pa je nizal številna spoznanja, ki so prinašala uvid v partijsko dirigirano preteklost in tako tudi nauke za sedanjost.

Priče smo poskusu, ko smo iz nekdanje vsenavzočnosti komunistične partije, revolucije, partizanov … padli v čas, kot komaj še kje srečaš te iste pojave.

Le od kod pridejo »partizanski škratki«?

Najprej pa: zakaj tak Dežmanov interes za teme titoistične preteklosti, ki ji je posvetil že več knjig (in so, zanimivo, izhajale ob njegovih okroglih življenjskih obletnicah kot tokratna, ki jo je napisal sebi in bralcem ob septembrskem 70. rojstnem dnevu)?

Dr. Jože Dežman. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Dežman pojasnjuje: knjigo Komunistični strah v gatah označuje kot »uporniško knjigo« – torej knjigo upora proti očitno sistematičnemu pozabljanju preteklosti oz. proti njeni silni rekonstrukciji. Priče smo namreč sprevračanju, ko smo iz nekdanje vsenavzočnosti komunistične partije, revolucije, partizanov … padli v čas, ko komaj še kje srečaš te iste pojave. In tako se zdi, kot da obstajajo neka pravljična bitja, recimo jim z Dežmanovim izrazom »partizanski škratki«, ki kar naenkrat od nekod priletijo v slovensko osamosvojitev, ki naj bi bila njihova zasluga. Vmes pa nič.

Dežmanova knjiga je nekakšna »avtopsija« partijskega mrliča: diagnosticira množico bolezni tega »junaškega bitja«, ki je tako rekoč ves čas živelo v strahu pred samim seboj.

Partijsko umiranje pri živem telesu

Dogaja se negacija »imenitnega projekta«, kot partijsko zgodovino imenuje dr. Dežman – s svojo knjigo jo torej vrača v razpravni prostor, in sicer tako, da z njo bralstvu ponuja srečanje s posameznikom, ki se znajde v partijskih vrstah in iz njih tudi množično odhaja. Knjigo je namreč zasnoval na arhivskem gradivu Komunistične partije Slovenije/Zveze komunistov Slovenije, ki je v svoji zgodovini imela okoli 200.000 slovenskih članov (in še 40.000 dodatnih preko članov iz drugih jugoslovanskih republik), iz nje pa je bilo v tej isti zgodovini izključenih ali izstopljenih več kot polovica članov.

Partija je torej ves čas svojega gospodovanja hkrati umirala pri živem telesu, dokler je ni do konca pobralo. Dežmanova knjiga je zato nekakšna »avtopsija« tega mrliča: diagnosticira množico bolezni tega »junaškega bitja«, ki je tako rekoč ves čas živelo v strahu pred samim seboj in tako v nenehnih ne le zunanjih, temveč tudi notranjih obračunavanjih. In v teh nadzorovalnih in ustrahovalnih obračunavanjih so bili člani partije praviloma izpostavljeni »do gat«.

Gre za doslej zastrto zgodovino, ki (tudi s humorno perspektivo, tako značilno za Dežmanov avtorski slog) prinaša nove uvide v partijski režim.

Obrnjen pogled

Kako pa je to razgaljanje prebiral dr. Bernard Nežmah? Po njegovih besedah se Dežmanova knjiga loteva področja, o katerem se na prvi pogled zdi, kot da je vse že znano. Imamo torej partijskega mrliča, ki so je bil doslej seciran predvsem z vidika terorja (fizičnega, lastninskega, idejnega …), ki ga je za življenja nenehno širil navzven. Dežman pa ta pogled od zunaj obrne: skozi analizirano dokumentacijo (avtor je sicer pregledal le reprezentativni vzorec partijskega arhiva, ki dobesedno kliče k novim raziskavam) ponuja pogled od znotraj; besedo da samim komunistom, da povedo, zakaj so šli v partijo in seveda zlasti, zakaj so šli iz nje oz. so bili iz nje izključeni.

Dr. Bernard Nežmah. FOTO: Tatjana Splichal

Gre za doslej zastrto zgodovino, ki (tudi s humorno perspektivo, tako značilno za Dežmanov avtorski slog) prinaša nove uvide v partijski režim: na eni strani v njegovo vrhuško, ki si je s krajo in zločini prilastila kup premoženja, in na drugi strani pa v običajno partijsko rajo, ki je svoj položaj izboljševala predvsem z drobnim kriminalom in drugimi delikti, zaradi katerih so se potem tudi znašli v disciplinskih postopku. Seveda so se v teh postopih znašli še iz številnih drugih razlogov, med katerimi so bili pogosto tudi tisti verske narave, ko so bili ljudje iz partije izključeni ali pa so iz nje sami šli zaradi krstov svojih otrok, cerkvenih porok, cerkvenih pogrebov svojih staršev …

Marsikdo danes pri oziranju v preteklost tisti čas sicer vidi kot prijeten, celo pošten, dejansko pa je bil to čas geneze korupcije, ki (še) danes razjeda slovensko družbo.

Sogovornika sta si vzajemno ponujala veliko zanimivih iztočnic. FOTO: Tatjana Splichal

Geneza korupcije

Pomenljivo pa je naslednje Nežmahovo spoznanje, povezano prav z množičnim pojavom partijskega okoriščanja od velikih prisvajanj elite do drobnih kraj članstva. Skozi te pojave se Dežmanova knjiga med drugim pokaže kot knjiga o korupciji. Cela struktura partijskega režima je bila do obisti koruptivna; to je bil režim, v katerem ni vladal zakon, temveč so imeli ključno vlogo prigrabljeni privilegiji. Marsikdo danes pri oziranju v preteklost tisti čas sicer vidi kot prijeten, celo pošten, dejansko pa je bil to čas geneze korupcije, ki (še) danes razjeda slovensko družbo.

Dežmanova knjiga ponuja izpraševanje vesti o času, v katerem je partija poskrbela, kot dokazujejo zgodbe njenih lastnih članov, za »amputacijo razuma in svobode«.

Med bralci je že druga naklada Dežmanove knjige. FOTO: Tatjana Splichal

Spraševanje vesti

Prav zaradi teh in podobnih vplivov, ki se iz preteklosti vlečejo v sedanjost in sta jih, začinjeno s številnimi duhovitimi »ocvirki«, pred poslušalstvom na knjižnem sejmu secirala dr. Jože Dežman in dr. Bernard Nežmah, je knjiga Komunistični strah v gatah nujno branje tudi za razumevanje položaja, v katerem je današnja slovenska družba. Zdi se sicer, da skuša prevladujoče zgodovinopisje in glavni medijski tok takšna razgaljanja prekriti z ignoranco, a bralski odzivi kažejo, da je to vendarle misija nemogoče: Dežmanova knjiga je v tej luči svojevrstno izpraševanje kolektivne vesti, ki se mu preprosto ni mogoče ogniti – izpraševanje vesti o času, v katerem je partija poskrbela, kot dokazujejo zgodbe njenih lastnih članov, za »amputacijo razuma in svobode«.