Peter nas spominja, da so ubogi srce evangelija

Papež Leon XIV. v svoji prvi apostolski spodbudi Dilexi te postavi temelje krščanskega razodetja in cerkvenega izročila.

Dokument že v naslovu razkriva tesno povezavo z Dilexit nos, zadnjo okrožnico papeža Frančiška, in v nekem smislu predstavlja njeno nadaljevanje. Ne gre za besedilo o družbenem nauku Cerkve niti ne razčlenjuje posebnih vprašanj. Namesto tega postavlja same temelje Razodetja ter poudarja močno vez med Kristusovo ljubeznijo in njegovim klicem, naj se približamo ubogim.

Osrednje mesto ljubezni do ubogih je pravzaprav v samem srcu evangelija, zato je ni mogoče odpisati kot »kaprice« nekaterih papežev ali teoloških tokov, niti je ni mogoče predstaviti kot zgolj družbene ali humanitarne posledice, ki je zunanja krščanski veri in njenemu oznanjevanju.

Stik s tistimi, ki so ponižni in nemočni, je temeljni način srečanja z Gospodom zgodovine.

»Ljubezen do Gospoda … je eno z ljubeznijo do ubogih,« piše papež Leon. Zato sta neločljivi: Jezus pravi: »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni.« Zato, nadaljuje papež, »ne gre zgolj za človeško prijaznost, ampak za razodetje: stik s tistimi, ki so ponižni in nemočni, je temeljni način srečanja z Gospodom zgodovine.«

Papež ugotavlja, kako žal tudi kristjani tvegajo, da bodo »podlegli« posvetnim stališčem, ideologijam in zavajajočim političnim ali ekonomskim pristopom. Nejevolja, ki jo včasih slišimo, ko ljudje omenjajo predanost ubogim – kot da bi bilo to odvračanje pozornosti od ljubezni in češčenja, usmerjenega k Bogu – razkriva, kako aktualen je ta dokument.

»Dejstvo, da nekateri zavračajo človekoljubna dela ali se jim posmehujejo, kot bi bila obsedenost peščice in ne goreče srce poslanstva Cerkve,« pravi papež Leon, »me prepričuje o potrebi, da se vrnemo in znova preberemo evangelij, saj ne smemo tvegati, da ga nadomesti modrost tega sveta.«

Vsakdo, ki pravi, da ljubi Boga, pa nima sočutja do tistih, ki so v stiski, laže.

Skozi svetopisemske navedke in spoznanja cerkvenih očetov se tako spominjamo, da ljubezen do ubogih »ni neobvezna, temveč zahteva pravega češčenja«. Besede sv. Janeza Zlatoustega in sv. Avguština še danes razsvetljujejo Cerkev: prvi nas spodbuja, naj častimo Jezusa v telesu ubogih, in se sprašuje, kakšen smisel ima imeti oltarje, polne zlatih posod, medtem ko Kristus izčrpan od lakote leži tik pred cerkvijo; drugi opisuje uboge kot »zakramentalno navzočnost Gospoda« in v skrbi za uboge vidi oprijemljiv dokaz iskrenosti posameznikove vere: »Vsakdo, ki pravi, da ljubi Boga, pa nima sočutja do tistih, ki so v stiski, laže.«

Zaradi te povezave z bistvom krščanskega sporočila zadnji del dokumenta Dilexi te vsebuje poziv, naslovljen na vsakega krščenega, ki vsakega spodbuja, naj se konkretno zaveže obrambi in spodbujanju najšibkejših: »Vsi člani Božjega ljudstva imajo dolžnost, da se njihov glas sliši, čeprav na različne načine, da bi opozorili na takšne strukturne težave in jih obsodili, tudi za ceno, da se izkažejo za neumne ali naivne.«

Apostolsko spodbudo Dilexi te je začel pisati Frančišek, papež Leon XIV. pa jo je vzel za svojo.

To je sporočilo z globokimi posledicami tako za Cerkev kot za celotno družbo: sedanji gospodarsko-finančni sistem in njegove »strukture greha« niso neizogibne, zato si je mogoče zamisliti in zgraditi – »z močjo dobrega« – drugačno in pravičnejšo družbo, »s spreminjanjem miselnosti, pa tudi s pomočjo znanosti in tehnologije z razvojem učinkovitih politik za družbene spremembe«.

Apostolsko spodbudo Dilexi te je začel pisati Frančišek. Papež Leon XIV. – ki je kot redovnik in pozneje misijonarski škof delil toliko svojega življenja z ubogimi in je pustil, da so ga evangelizirali – jo je vzel za svojo.