Leon XIV. v besedilu razkriva gospodarstvo, ki ubija, pomanjkanje enakosti, nasilje nad ženskami, podhranjenost in izobraževalno krizo, poročajo vatikanski mediji. Novi papež sprejema poziv svojega predhodnika za migrante in od vernikov zahteva, naj povzdignejo »glas, ki razkriva«, da bi bile »krivične strukture uničene z močjo dobrega.«

Novi dokument oživlja učenje Cerkve o ubogih v zadnjih sto petdesetih letih in je »pravi rudnik naukov«.

Dilexi te, »vzljubil sem te«: Kristusova ljubezen se uteleša v ljubezni do ubogih, razumljeni kot skrb za bolne; boj proti suženjstvu; zaščita žensk, ki trpijo izključenost in nasilje; pravica do izobrazbe; spremljanje migrantov; miloščina, ki »je znova vzpostavljena pravičnost, ne pa paternalistična gesta«; enakost, katere pomanjkanje je »korenina vsega družbenega zla«. Leon XIV. je podpisal svojo prvo apostolsko spodbudo, Dilexi te, besedilo v 121 točkah, ki izhaja iz evangelija Božjega Sina, ubožca vse od svojega vstopa v svet: dokument oživlja učenje Cerkve o ubogih v zadnjih sto petdesetih letih in je »pravi rudnik naukov«.

»Dilexi te« je prva apostolska spodbuda papeža Leona XIV. FOTO: Vatican Media

Po sledi predhodnikov

Papež Leon, član reda avguštincev, s tem dokumentom, ki ga je podpisal 4. oktobra, na bogoslužni praznik sv. Frančiška Asiškega, sledi stopinjam svojih predhodnikov: Janeza XXIII. s pozivom bogatim državam v okrožnici Mater et Magistra, naj ne ostajajo brezbrižne do držav, ki jih zatirata lakota in beda (83); Pavla VI. in njegovi Populorum progressio ter nastopom v Združenih narodih »kot zagovornika revnih ljudstev«; Janeza Pavla II., ki je doktrinalno utrdil »prednostni odnos Cerkve z ubogimi«; Benedikta XVI. in Caritas in Veritate s svojim »poudarjeno političnim« razumevanjem kriz tretjega tisočletja; ter končno Frančiška, ki je iz skrbi »za uboge« in »z ubogimi« zgradil enega od temeljev svojega papeževanja.

Delo je začel papež Frančišek, nadaljeval ga je papež Leon

Papež Frančišek je apostolsko spodbudo Dilexi te začel pripravljati v mesecih pred smrtjo. Tako kot pri Lumen Fidei Benedikta XVI. leta 2013, dokumentu, ki ga je prevzel Jorge Mario Bergoglio, je tudi tokrat naslednik tisti, ki je dokončal delo - to predstavlja nadaljevanje Dilexit nos, zadnje okrožnice argentinskega papeža o Jezusovem Srcu, saj je to močna »povezava« med Božjo ljubeznijo in ljubeznijo do ubogih. Po njih nam ima Bog »še vedno kaj povedati«, pravi papež Leon in ob tem opozarja na temo »prednostne izbire« za reveže, izraz, ki se je rodil v Latinski Ameriki (16), pa ne zato, da bi pokazal »kakršno koli izključevanje ali diskriminacijo do drugih skupin«, temveč »Božje delovanje«, ki ga žene sočutje do človeške šibkosti.

Pomanjkanje enakosti je korenina družbenega zla.

»Obrazi« revščine

V apostolski spodbudi papeža Leona XIV., ki razčlenjuje »obraze« revščine, je veliko pobud za premišljevanje, veliko spodbud za delovanje. Revščina tistega, »ki nima materialnih sredstev za življenje«, tistega, »ki je odrinjen na rob družbe in nima sredstev za izražanje svojega dostojanstva in svojih sposobnosti«; »moralna«, »duhovna«, »kulturna« revščina; revščina tistega, »ki nima pravic, ki nima prostora, ki nima svobode« (9).

Spričo tega scenarija papež sodi, da je »nezadostno« prizadevanje za odpravo strukturnih vzrokov revščine v družbi, ki jo »zaznamujejo številne neenakosti«, od pojavljanja vedno novih, »subtilnejših in nevarnejših« revščin (10), do gospodarskih pravil, ki so povečala bogastvo, »vendar brez enakosti«. Pomanjkanje enakosti pa je korenina družbenega zla (94).

Diktatura gospodarstva, ki ubija

»Ko rečemo, da je sodobni svet zmanjšal revščino, to storimo tako, da jo merimo z merili drugih obdobij, ki niso primerljiva s sedanjo stvarnostjo«, trdi Leon XIV. (13). S tega vidika »z naklonjenostjo« pozdravlja dejstvo, da so Združeni narodi »izkoreninjenje revščine postavili za enega od ciljev tisočletja«. Toda pot je dolga, zlasti v času, v katerem še naprej velja »diktatura gospodarstva, ki ubija«, v kateri zaslužki peščice »eksponentno rastejo«, metem ko so zaslužki večine »vedno bolj oddaljeni od blaginje te srečne manjšine« in v katerem so razširjene »ideologije, ki zagovarjajo absolutno avtonomijo trgov in finančnih špekulacij« (92).

Kultura odmetavanja, svoboda trga, pastorala elit

Vse to je znamenje, da še vedno obstaja kultura odmetavanja, »včasih dobro zakrinkana, ki brezbrižno dopušča, da milijoni ljudi umirajo zaradi lakote ali preživijo razmerah, ki so nevredne človeka« (11). Papež nato ožigosa »psevdoznanstvena merila«, po katerih bo »svoboda trga« prinesla »rešitev« problema revščine, kakor tudi »pastoralo tako imenovanih elit«, po kateri je »bolje skrbeti za bogate, mogočne in strokovnjake, namesto da bi izgubljali čas z revnimi« (114). Dejansko človekove pravice niso enake za vse (94).

Novi dokument je posvečen služenju ubogim, v katerih obrazu najdemo »trpljenje nedolžnih«, pisati pa ga je začel že papež Frančišek. FOTO: Vatican Media

Sprememba miselnosti

Papež torej poziva k »spremembi miselnosti«, ko bi se najprej osvobodili »privida sreče, ki izhaja iz premožnega življenja«. To mnoge ljudi vodi k videnju življenja, utemeljenega na bogastvu in uspehu »za vsako ceno«, tudi na račun drugih in prek »krivičnih politično-gospodarskih sistemov« (11). Dostojanstvo vsakega človeka je treba spoštovati sedaj, ne jutri (92).

V vsakem zavrnjenem migrantu je Kristus, ki trka

Leon XIV. nato veliko prostora namenja vprašanju migracij. Njegove besede spremlja podoba malega Alana Kurdija, triletnega sirskega dečka, ki je leta 2015 s fotografijo mrtvega telesca na plaži postal simbol evropske migrantske krize. »Žal razen kakšnega trenutnega čustva podobna dejstva postajajo vedno bolj nepomembna kot obrobne novice« (11), ugotavlja papež. Obenem pa omenja stoletno delo Cerkve za tiste, ki so prisiljeni zapustiti svoje dežele, in se kaže v sprejemnih centrih, mejnih misijonih, naporih Mednarodne Karitas ter drugih ustanov (75).

Cerkev kot mati hodi s tistimi, ki hodijo. Kjer svet vidi grožnje, vidi otroke; kjer gradijo zidove, ona gradi mostove. Ve, da je njeno oznanilo evangelija verodostojno samo takrat, kadar se prevaja v vidna dejanja bližine in sprejemanja. In ve, da je v vsakem zavrnjenem migrantu sam Kristus, ki trka na vrata skupnosti (75). Pri vprašanju migracij Leon XIV. prevzame slovite »štiri glagole« papeža Frančiška: »Sprejeti, zaščititi, spodbujati in vključevati.« Pri papežu Frančišku si izposodi tudi definicijo ubogih, ki niso samo predmet našega sočutja, temveč »učitelji evangelija«.

Služiti ubogim ni gesta, ki bi jo lahko opravljali »od zgoraj navzdol«, ampak srečanje med enakimi … Ko se torej Cerkev skloni, da bi poskrbela za reveže, zavzame svojo najplemenitejšo držo (79).

Reveži niso tukaj po naključju ali zaradi slepe in grenke usode. Še manj je revščina za večino izmed njih izbira.

Ženske, žrtve nasilja in izključevanja

Petrov naslednik se nato ozre na trenutne razmere, ki so zaznamovane s tisoči ljudi, ki vsak dan umirajo »zaradi vzrokov, povezanih s podhranjenostjo« (12). »Dvakratno so uboge ženske«, dodaja, »ki trpijo zaradi izključenosti, slabega ravnanja in nasilja, ker imajo pogosto manjše možnosti za obrambo svojih pravic« (12).

»Reveži niso tukaj po naključju«

Papež Leon XIV. začrta poglobljeno razmišljanje o samih razlogih za revščino: »Reveži niso tukaj po naključju ali zaradi slepe in grenke usode. Še manj je revščina za večino izmed njih izbira. Pa vendar se še vedno najdejo nekateri, ki si drznejo to trditi, s čimer pokažejo slepoto in krutost«, poudari (14). »Seveda so med ubogimi tudi nekateri, ki nočejo delati«, toda med njimi je tudi veliko moških in žensk, ki morda od jutra do večera zbirajo karton samo zato, »da bi preživeli«, nikoli pa, da bi si »izboljšali življenje«. Skratka, kot beremo v eni od osrednjih točk dokumenta Dilexi te, ne moremo reči, »da je večina revnih zaradi tega, ker niso pridobili zaslug, glede na tisto lažno vizijo meritokracije, kjer se zdi, da imajo zasluge samo tisti, ki so v življenju uspeli« (15).

Ideologije in politične usmeritve

Papež Leon ugotavlja, da se včasih tudi kristjani sami pustijo »okužiti stališčem, ki so zaznamovana s posvetnimi ideologijami ali političnimi in gospodarskimi usmeritvami, ki vodijo do krivičnih posploševanj ter zavajajočih sklepov.«

Nekateri še naprej govorijo: »Naša naloga je, da molimo in da učimo pravi nauk.« Toda ko ta verski vidik iztrgajo iz celostnega napredka, dodajajo, da mora samo vlada poskrbeti zanje, oziroma da bi bilo bolje, če bi jih pustili v bedi in jih namesto tega naučili delati (114).

Papež Leon XIV. na kosilu z ubogimi v Castelgandolfu v letošnjem avgustu. FOTO: Vatican Media

Miloščina, ki je pogosto zaničevana

Simptom te miselnosti je dejstvo, da je človekoljubnost včasih »zaničevana ali osmešena, kot bi šlo za fiksno idejo nekaterih in ne za žareče središče cerkvenega poslanstva« (15). Papež se dolgo zadrži na miloščini, ki se redko izvaja, je pa pogosto zaničevana (115).

Kot kristjani se ne odpovedujemo miloščini. To je dejanje, ki ga lahko izvajamo na različne načine in ga lahko skušamo izvesti na najbolj učinkovit način, vendar ga moramo izvajati. In vedno bo bolje storiti nekaj kakor nič. V vsakem primeru se bo to dotaknilo naših src. Ne bo rešitve za revščino v svetu, ki jo moramo iskati z inteligenco, vztrajnostjo in družbeno zavzetostjo. Uriti se moramo v miloščini, da bi se dotaknili trpečega mesa revežev (119).

Brezbrižnost kristjanov

Nadaljujoč isto misel papež opaža »pomanjkanje ali celo odsotnost zavzetosti« … »za obrambo in napredek najbolj prikrajšanih v nekaterih krščanskih skupinah« (112). »Če neka skupnost v Cerkvi ne sodeluje pri vključevanju vseh«, nas opominja Leon XIV., »bo tvegala tudi razkroj, četudi govori o družbenih temah ali kritizira vlade. Zlahka jo bo preplavila duhovna posvetnost, ki se bo skrivala za verskimi praksami, brezplodnimi srečanji ali praznimi govori« (113). Brez obračanja besed moramo povedati, da obstaja neločljiva vez med našo vero in med ubogimi (36)

Pričevanje svetnikov, blaženih in redovnikov

Kot protiutež tej brezbrižnosti obstaja svet svetnikov, blaženih in misijonarjev, ki so skozi stoletja utelešali podobo »revne Cerkve za uboge« (35). Od Frančiška Asiškega in njegovega objema gobavca (7) do Matere Terezije, ki je univerzalna ikona ljubezni, posvečene umirajočim v Indiji, »z nežnostjo, ki je bila molitev« (77). In še sv. Lovrenc, sv. Justin, sv. Ambrož, sv. Janez Krizostom in »njegov« (torej papežev) sv. Avguštin, ki je zatrdil: »Kdor pravi, da ljubi Boga, in nima sočutja za uboge, laže« (45).

Papež Leon navaja še delo kamilijancev za bolnike (49), ženskih kongregacij v bolnišnicah in domovih za ostarele (51). Omenja sprejemanje vdov, zapuščenih otrok, romarjev in beračev v benediktinskih samostanih (55). Spomni se tudi frančiškanov, dominikancev, karmeličanov, avguštincev, ki so s »preprostim in ubogim« življenjem začeli »evangeljsko revolucijo« (63), skupaj s trinitarci in mercedarji, ki so z bojem za osvoboditev jetnikov kazali ljubezen »Boga, ki osvobaja ne samo iz duhovne sužnosti, ampak tudi iz konkretnega zatiranja« (60).

Izročilo teh redov ni končano. Nasprotno, navdihnilo je nove oblike delovanja spričo sodobnih sužnosti, trgovine z ljudmi, prisilnega dela, spolnega izkoriščanja, različnih oblik odvisnosti. Ko se krščanska dejavna ljubezen utelesi, postane osvobajajoča (61).

Kristjan revežev ne more obravnavati zgolj kot socialni problem: oni so družinska zadeva. So naši.

Pravica do izobraževanja

Papež se spominja tudi zgleda sv. Jožefa Kalasanca, ki je ustanovil prvo brezplačno ljudsko šolo v Evropi (69), da bi poudaril pomen izobrazbe revežev: »Ne gre za uslugo, ampak za dolžnost.« Mali imajo pravico do znanja kot temeljne lastnosti za priznanje človekovega dostojanstva (72).

Boj ljudskih gibanj

Papež v apostolski spodbudi poudari tudi boj ljudskih gibanj proti »uničujočim učinkom imperija denarja«. Ta gibanja vodijo voditelji, ki so »pogosto osumljeni in celo preganjani« (80). Ta gibanja, piše, nas »vabijo, da presežemo idejo o družbeni politiki, zasnovani kot politiki za reveže, nikoli pa kot politiki z reveži, nikoli kot politiki ubogih« (81).

Glas, ki prebuja in razkriva

Na zadnjih straneh dokumenta Leon XIV. vabi celotno Božje ljudstvo, naj »povzdigne, čeprav na različne načine, glas, ki prebuja, ki razkriva, ki se izpostavi tudi za ceno, da bo izpadel kot glas nespametnih«.

Krivične strukture je treba prepoznati in jih uničiti z močjo dobrega, s spremembo miselnosti, pa tudi s pomočjo znanosti in tehnike, z razvojem učinkovitih politik za preobrazbo družbe (97).

Reveži niso socialni problem, ampak so središče Cerkve

Nujno je, da »se vsi pustimo evangelizirati revežem«, spodbuja papež (102). »Kristjan revežev ne more obravnavati zgolj kot socialni problem: oni so družinska zadeva. So naši.« Zato »odnosa do njih ne moremo skrčiti na neko dejavnost ali službo Cerkve« (104). Reveži so namreč v samem središču Cerkve (111).