Študijski center za narodno spravo, Mestna občina Ptuj, Minoritski samostan sv. Petra in Pavla Ptuj, Društvo izobražencev Viktorina Ptujskega in Inštitut dr. Jožeta Pučnika ob 23. avgustu – vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov vabijo na spominsko slovesnost, ki bo danes ob 19. uri na dvorišču Minoritskega samostana na Ptuju (Minoritski trg 1).

Osrednji govornik bo predsednik SAZU, akademik prof. dr. Jože Trontelj. Sledilo bo predvajanje dokumentarnega filma Ormoški Petriček, ki govori o otrocih iz koncentracijskega taborišča OZNE Strnišče pri Ptuju.

Ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov so se kolegi na Radiu Ognjišče včeraj pogovarjali z direktorico Študijskega centra za narodno spravo mag. Andrejo Valič.

»Zdi se, da je bila morda pred dvajsetimi leti, ko je nastala samostojna slovenska država, volja za spravni proces močnejša, kot je danes. Zdi se, da so bile odločujoče politične strukture takrat bolj naklonjene spravnemu procesu kot dandanašnji. Danes se ustvarja vtis, da korakamo nazaj v spravnem procesu, česar ne opažamo le Slovenci sami, ampak to opaža tudi Evropa,« je na vprašanje, kako presoja slovenski spravni proces v luči dvajsetletnice samostojne države dejala mag. Valičeva.

Po besedah direktorice Študijskega centra za narodno spravo v Sloveniji primanjkuje demokratične javnosti, ki bi se odločneje oglašala ob pojavih, kot so Titova ulica, kovanec za dva evra, na katerem je podoba Franca Rozmana-Staneta, drugorazrednost Hude jame, o kateri je govoril predsednik države … A zavedati se je treba, da je sprava temeljni pogoj za prihodnost slovenske družbe, ki je del evropske družbe in del svetovne družbe. »Mnogi razmišljujoči ljudje nam vedo povedati, da brez poznavanja in razumevanja preteklosti ni sprave. Brez poznavanja in razumevanja preteklosti ni sedanjosti in ne prihodnosti. Že stari Rimljani so dejali, da je zgodovina učiteljica življenja. Kakor koli človek obrne zadeve je temu vendarle tako. Ampak preteklost moramo poznati v vseh njenih razsežnostih, ne samo ene plati, ampak moramo poskušati čim bolj celovito poznati preteklost. V tej smeri si moramo Slovenci še zelo veliko prizadevati. Tukaj pa imam v mislih prizadevanja, ne samo na področju zgodovinopisja, ampak na področju politike, prava, izobraževanja in tudi na povsem osebnem področju,« je prepričana mag. Valičeva.

Korakanje v preteklost nas po njenih besedah ne bo pripeljalo nikamor, tudi capljanje na mestu ne, kot se je pokazalo v slovenski razpravi o znani resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih, ki je, kot je dejala Valičeva, »leta 2009 poslala jasno sporočilo, na kakšen način si predstavlja, kako bo opravila s totalitarno preteklostjo svojega lastnega prostora. Slovenci smo tudi tukaj zamudili tisti trenutek, ko bi lahko politiki v parlamentu obsodili totalitarne režime, še zlasti zadnjega, ki nam je krojil usodo nekaj zadnjih desetletij in te politične volje se zdi je v slovenskem prostoru premalo. Samo spomenik ne bo rešil tega problema. Potrebni so celostni procesi. Tukaj je zelo pomembno, da imajo ljudje pravico vedeti, kaj se je zgodilo. In to v vseh razsežnostih. Tukaj je vprašanje dokumentacije, arhivov, pričevanje, ne nazadnje tudi pogrešanih oseb. Zelo pomembna je pravica do poprave krivic. Vse krivice še vedno niso bile, kljub zakonom, popravljene. Pomemben je izobraževalni material. Torej to, kaj učimo otroke v šolah. Pravno področje, pravica do zakonitosti. V Sloveniji ni bil obsojen nihče, ki je izvrševal zločine. In pa zelo pomembna je, kot sem že omenila, pravna država, ki zagotavlja ne ponavljanje teh strahot.«

Naj ob tej priložnosti spomnimo, da smo obsežen pogovor z mag. Valičevo nedavno objavili tudi v Družinini prilogi Slovenski čas (http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B6D72108A396A3DFC125785D003EE4B0?OpenDocument&login).