Dober župan gradi skupnost [KOMENTAR]
Dober župan gradi skupnost [KOMENTAR]
Ti kandidati že nekaj časa bolj ali manj spretno nagovarjajo volilno telo, župniki prejemamo tudi ponudbe za srečanje, fotografiranje in snemanje reelov (kratki video posnetki op. ur.) z njimi. Kar naenkrat so vsi zelo prijazni, obljube pa takšne, kot da bo sredi naše vasi stala vesoljska postaja, če bomo obkrožili prav njih. V volilnem procesu sodelujemo tudi kristjani, bodisi kot volivci bodisi kot kandidati za javne funkcije. V obeh vlogah nas zavezuje odgovornost za skupno dobro. Nedavno je tiskovni urad Svetega sedeža sporočil, da je tudi papež Leon po pošti glasoval na vmesnih ameriških kongresnih volitvah.
Postavljamo si torej vprašanje, kdo je dober župan. Ne prepoznamo ga samo po kilometrih novega asfalta, temveč tudi po tem, koliko zaupanja uživa med ljudmi. Cesta, vrtec in vodovod so nujni, toda občina ali kraj je več kakor skupek objektov in računovodskih postavk. Je prostor skupnega življenja, kjer imajo ljudje različna, tudi verska prepričanja, potrebe in možnosti. Županova naloga je, da iz te različnosti pomaga graditi skupnost.
Cesta, vrtec in vodovod so nujni, toda občina ali kraj je več kakor skupek objektov in računovodskih postavk.
Na lokalni ravni pogosto vidimo, da je sodelovanje mogoče tudi med ljudmi, ki bi v državni politiki morda sicer stali na nasprotnih bregovih. Ko je treba urediti nevarno križišče, pomagati družini v stiski ali obnoviti prostor srečevanja, postane odločilno vprašanje: kaj potrebujejo ljudje? Konkretna odgovornost nas prizemlji. Voda mora priteči v vsako hišo ne glede na to, katero stranko volijo njeni stanovalci. Prav v tej bližini vsakdanjemu življenju je velika moč lokalne demokracije.
Važen pogoj dobre lokalne uprave je zato usmerjenost k skupnemu dobremu. To ni zgolj seštevek želja najglasnejših ali najvplivnejših, pač pa pomeni ustvarjati razmere, v katerih lahko dostojno živijo vsi, posebno tudi tisti, ki nimajo močnih zvez ali javnega glasu: starejši, mlade družine, invalidi, revni in prebivalci odročnejših krajev. Razvoj občine je treba presojati tudi po tem, ali doseže človeka na njenem robu.
Župan mora biti predvsem poštena in zrela osebnost. Znati mora poslušati, prenesti kritiko in priznati napako. Potrebuje strokovne sodelavce ter dovolj notranje trdnosti, da se ne obdaja samo s pritrjevalci. Odločnost je dragocena, če jo spremlja ponižnost; samozavest pa, če ne preraste v občutek nezmotljivosti. Dober župan zna sprejeti odločitev in zanjo odgovarjati, vendar razume, da občina ni njegova last in občani niso njegovi podložniki.
Dober župan zna sprejeti odločitev in zanjo odgovarjati, vendar razume, da občina ni njegova last in občani niso njegovi podložniki.
Župnija je velikokrat najstarejša ustanova v kraju, starejša od občine. Njeni sakralni spomeniki so smerokaz za obiskovalce od drugod. V sebi nosijo bogato umetniško vrednost, ki jo je treba ohranjati in negovati. Hkrati pa je župnija živa skupnost verujočih, zato sta dialog in sodelovanje med občino in župnijo pomembna za celoten kraj. Povezujeta ju skrb za iste ljudi, ohranjanje kulturne dediščine in prizadevanje za kakovostno življenje skupnosti.
Župnija pogosto prepozna stiske, ki ostanejo skrite javnim ustanovam, ter s prostovoljstvom, dobrodelnostjo in povezovanjem različnih generacij prispeva k bolj solidarni družbi. Občina pa lahko v dialogu z njo bolje razume potrebe svojih prebivalcev. Takšno sodelovanje mora temeljiti na medsebojnem spoštovanju, različnost njunega poslanstva pa je lahko bogastvo, kadar vsaka s svojimi močmi prispeva k skupnemu dobremu. Temu bi moral župan namenjati posebno pozornost.
Lokalne volitve so pomembne, ker odločamo o ljudeh, ki bodo vsak dan vplivali na kakovost našega življenja in na odnose v kraju. Pri izbiri zato ne zadoščata všečen nastop in dolga vrsta obljub. Vprašajmo se, kako bo kandidat ravnal z ljudmi, tudi verujočimi, uporabljal moč, koga bo poslušal in ali bo znal sodelovati. Presojajmo tudi dosedanje delo ter izvedljivost obljub. Volilna udeležba je dejanje odgovornosti, vendar se naše državljanstvo z oddajo glasu ne konča. Skupnost potrebuje sodelovanje in budnost ves čas mandata.
Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.



