Dominikova pot je vselej povezana s kmetijstvom. Po osnovni šoli je obiskoval slovensko gimnazijo v Celovcu, nato pa kmečko šolo v Velikovcu in višjo šolo za kmetijstvo Pitzelstätten. Tri leta je preživel na Dunaju, kjer je študiral agronomijo. »Ko se je začela pandemija covida-19, sem hitro dobil službo na kmetijski zbornici kot inšpektor. Kontroliral sem kmetije po vsem Koroškem in na Tirolskem,« pripoveduje mladi kmet iz Velinje vasi.

Zadnji dve leti je delal na višji šoli za kmetijstvo, z oktobrom pa je začel novo službo v največji mlekarni v Avstriji, kjer skrbi za interese kmetov in kmetic. »Rad delam z ljudmi in se zavzemam za naše podeželje,« pove z nasmehom in dodaja, da je v Avstriji poklic kmeta drugi najbolj spoštovan poklic!

Na kmetiji je treba poprijeti za vsako delo. FOTO: Siniša Kanižaj

Tradicija in jezik - bogastvo, ki ga je treba ohranjati

Tako kot mnogi koroški Slovenci, tudi Dominik razume, kako dragocen je materni jezik. »Poskušam ohranjati našo dediščino in narečje. Sicer sem Avstrijec, ampak tudi zelo povezan z našo domovino. Imamo veliko prijateljev po vsej Sloveniji,« pravi. Petje je nepogrešljiv del koroške duše: »Koroška je znana po tem, da lepo poje. Tudi mi Slovenci veliko pojemo, skoraj vsak je v kakšnem zboru!«

Zborovsko petje je pomemben del naših rojakov na avstrijskem Koroškem. FOTO: Osebni arhiv Dominika Krušica

Posebej mu je pri srcu stara tradicija Pehtra Babe, ki je doma prav v Rožni dolini. »V noči svetih treh kraljev hodi od hiše do hiše in otrokom prinese orehe, pomaranče in sladkarije,« razlaga Dominik.

Vsako leto jih obiščejo tradicionalni velinjski parklji/krampusi. FOTO: Osebni arhiv Dominika Krušica

Številne živali na kmetiji

Pred dvema letoma so prenehali s prirejo mleka, sedaj imajo telice in bike. Poleti se pasejo na pašnikih, poleg tega pa imajo še dvajset ovc in tri koze. Vsako leto pitajo piščance, imajo tudi štirideset kokoši in dvajset prašičev, iz njihovega mesa pa pripravljajo domače dobrote, od salame, špeha, klobas, šunke do zaseke.

Dominikov oče vsak teden peče rženi kruh. FOTO: Osebni arhiv Dominika Krušica

Dominik, ki skrbi tudi za deset panjev čebel, ponosno pove, da že pet let redijo okoli dvesto gosi, ki jih je prav on pripeljal na kmetijo. »Vsak dan se pasejo po travnikih, novembra pa jih ob prazniku svetega Martina prodamo, saj so nepogrešljiv del pojedine ob tem prazniku.« Podkast lahko poslušate tudi tukaj.

Glas njihov gosk se sliši po vsej vasi. FOTO: Siniša Kanižaj

Spoštovanje med generacijami

Po očetovi upokojitvi je Dominik postal gospodar kmetije, vendar zaradi prostorske stiske s dekletom za zdaj živita v bližnjem stanovanju. »Časi, ko so tri generacije živele skupaj pod eno streho, so mimo. Če bom prišel domov s punco, si bova ustvarila svoj prostor – z lastnimi vrati in kotičkom, ki bo najin,« pove z občutkom in razumevanjem do vseh generacij.

Celotna družina Krušic. FOTO: Osebni arhiv Dominika Krušica

Gasilec, kulturnik in lovec

Ko ni na polju ali v hlevu, ga najdete v gozdu med poslušanjem petja ptic ali lovom. Rad se druži s prijatelji in sodeluje v kulturnih društvih, kjer najde svoj prostor slovenska pesem. V prostem času se z dekletom odpravita na kakšno večerjo, v gore ali na koncert. Nedelja jim predstavlja obvezen čas za počitek, saj na ta dan nikoli ne delajo.

Dominik z dekletom. FOTO: Osebni arhiv Dominika Krušica

Slovenski jezik je del njegovega vsakdana: »V naši občini se še veliko govori slovensko. V družini in s sorodniki govorimo samo naše narečje, to je naša materinščina. Slovenci na Koroškem smo med seboj zelo povezani.«