Na včerajšnji tiskovni konferenci, posvečeni predstavitvi pastirskega pisma papeža Benedikta XVI. irskim katoličanom (pismo sta predstavila tiskovni predstavnik in tajnik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje in urednik zbirke Cerkveni dokumenti dr. Rafko Valenčič), je bil javnosti posredovan tudi slovenski prevod dopolnilnih navodil, ki jih je glede obstoječih norm za ravnanje v primeru spolnih zlorab 12. aprila letos objavila vatikanska Kongregacija za nauk vere. Zakonsko osnovo za ta navodila, ki so namenjena predvsem laikom in nepoznavalcem cerkvenega prava, predstavljata motu proprio Sacramentum sanctitatis tutela iz leta 2001 in Zakonik cerkvenega prava (ZCP) iz leta 1983.

Kaj torej prinašajo posodobljena navodila?

A. Uvodni postopki

Škofija preiskuje vsak sum spolne zlorabe mladoletne osebe s strani duhovnika.

Če je sum potrjen, primer preide pod pristojnost Kongregacije za nauk vere. Krajevni škof vse potrebne informacije posreduje Kongregaciji in poda svoje mnenje o kratkoročnih in dolgoročnih postopkih in ukrepih.

Pri prijavi kaznivih dejanj je vedno potrebno upoštevati civilno zakonodajo.

V uvodnem delu postopka in dokler primer ni zaključen, lahko škof odredi ustrezne varnostne ukrepe za zaščito skupnosti, vključno z žrtvami. Krajevni škof ima vedno oblast zaščititi otroke z omejitvijo dejavnosti katerega koli duhovnika v svoji škofiji. To je del njegovih rednih pooblastil, ki jih lahko izvaja svobodno do kakršne koli mere je to potrebno za preprečitev škode otrokom. To oblast lahko škof izvaja po lastni presoji pred, med in po kakršnem koli cerkvenem sodnem postopku.

B. Postopki dovoljeni s strani Kongregacije za nauk vere

Kongregacija za nauk vere preuči primer, ki ga posreduje krajevni škof, in po potrebi zaprosi za dodatne informacije.

Kongregacija ima na razpolago vrsto možnosti:

1. Kazenski postopki

Kongregacija lahko krajevnega škofa pooblasti za vodenje kazenskega sodnega postopka pred krajevnim cerkvenim sodiščem. Morebitne pritožbe morajo biti v takih primerih vložene na enem izmed sodišč Kongregacije za nauk vere.

Kongregacija za nauk vere lahko krajevnega škofa pooblasti za vodenje upravnega postopka pred delegatom krajevnega škofa, ki mu pomagata dva prisednika. Osumljeni duhovnik odgovarja na obtožbe in ima vpogled v dokaze. Obtoženi ima pravico do pritožbe na Kongregacijo za nauk vere proti odloku, s katerim mu je bila dosojena kanonična kazen.

Če je duhovnik spoznan za krivega, je lahko obsojen na določeno število kanoničnih kazni po dveh postopkih: sodnem in upravnem. Najhujša kazen je odpustitev iz kleriškega stanu. Med temi postopki se lahko neposredno obravnava tudi vprašanje odškodnin.

2. Primeri, ki jih neposredno rešuje papež

V posebej hudih primerih, v katerih je bil duhovnik v civilnem kazenskem postopku obtožen spolnih zlorab mladoletnih oseb ali so obremenilni dokazi neovrgljivi, lahko Kongregacija za nauk vere primer posreduje neposredno papežu s prošnjo, naj izda odlok o odpustitvi ex officio iz kleriškega stanu. Na papeški odlok pritožba ni možna.

Kongregacija za nauk vere papežu predstavi tudi prošnje obtoženih duhovnikov, ki zavedajoč se storjenih kaznivih dejanj prosijo za oprostitev od duhovniški dolžnosti in prosijo za vrnitev v laični stan. Papež taki prošnji ugodi za dobro Cerkve (pro bono ecclesiae).

3. Disciplinarni ukrepi

V primerih, ko je obtoženi duhovnik priznal svojo krivdo in pristal na to, da bo svoje življenje preživel v molitvi in pokori, Kongregacija za nauk vere krajevnega škofa pooblasti za izdajo odloka, ki takemu duhovniki prepoveduje ali mu omejuje javno službo. Taki odloki so naloženi z kazenskim ukazom, ki obsega kanonično kazen za kršenje določil odloka, vključno z odslovitvijo iz kleriškega stanu. Zoper te odloke je mogoča pritožba na Kongregacijo za nauk vere. Odločitev Kongregacije za nauk vere je dokončna.

C. Revizija motu propria

Kongregacija za nauk vere je sprožila postopek revizije nekaterih členov motu propria Sacramentorum sanctitatis tutela, da bi dokument iz leta 2001 posodobili v luči posebnih pristojnosti, ki sta jih Kongregaciji za nauk vere priznala papeža Janez Pavel II. (1978–2005) in Benedikt XVI. (2005–). Predlagane spremembe, ki so v postopku presoje, ne bodo spremenile zgoraj navedenih postopkov.