Pogovor z dr. Aljo Stvarnik je del aktualne teme, o kateri pišemo v zadnji številki tednika Družina (49/2024).

Soočili ste se z izkušnjo neplodnosti.

Z neplodnostjo sem se srečevala, preden sem spoznala zdajšnjega življenjskega sopotnika. Ko sem zaključila prejšnji odnos z moškim, ki si ni želel otrok, jaz pa sem vedela, da imam veliko zdravstvenih težav, mi je bilo jasno, da želim biti mama, da želim otroka, in potem nama je bil relativno hitro podarjen. To ni bila toliko najina pot, kakor je bila moja pot. Kot otrok sem imela hudo prometno nesrečo, se soočila z dolgotrajnim okrevanjem in rehabilitacijo, telo ni zmoglo.

Z možem sva se spoznala dokaj pozno in mi je takoj, ko sva se spoznala, rekel, da si želi imeti otroke, kar mi je bilo zelo pomembno. Zavedala sem se svoje relativne rodnosti, svojih kapacitet biološke dimenzije in bilo mi je jasno: Zdaj je čas. Ta del, da sva si oba iskreno želela otroka, je bil zelo pomemben.

Kaj vas je prevevalo ob rojstvu otroka?

Čudenje. Uau, glej, kaj imam! Otroka vidim kot čudež, kot veliko milost. V bistvu vidim, da se vsak dan manj jezim, sem bolj prizanesljiva, ko gledam čudež dveh otrok, ki sta mi podarjena.

Zavedam se tudi, kako pomembna je družina, moj mož, najini starši, tete in sestrične, da ti pomagajo skozi zahtevna obdobja. Ko sem imela v drugo rizično nosečnost in sem bila odsotna, sem bila hvaležna za veliko družino, ki je poskrbela za prvorojenca, da ni zaznal, kako stresno je bilo vse to zame.

Potem ste spet pet let čakali na drugega otroka.

Imela sem rizično nosečnost in sem morala skoraj celo nosečnost preležati. Bilo je zelo hudo, ker sem imela že malega otroka doma. Mož mi je bil ves čas v oporo, zato sem laže verjela, da bo vse v redu. Bil mi je trdna opora in bila sem v varnem zavetju – mislim, da je zelo pomemben del te izkušnje biti človek. Svet se je dogajal, je živel, jaz pa sem morala mirovati.

Zakaj ste se odločili za specializacijo iz psihološke podpore parov ob izzivih neplodnosti?

Preden sem postala mama, sem tudi sama spoznala mnoge obraze in pasti, ki jih prinašajo težave s plodnostjo. Vedela sem, da imam ginekološke težave, in je bilo to veliko breme. Osebna izkušnja je bila povod, da sem to problematiko začela preučevati v svoji stroki, raziskovati njene bio-psiho-socio-spiritualne dimenzije, se o njej izobraževati, pogovarjati z drugimi in iskati poti iz svojevrstne krize, ki spremlja neplodnost.

Dr. Alja Stvarnik: "Zavedam se tudi, kako pomembna je družina, moj mož, najini starši, tete in sestrične, da ti pomagajo skozi zahtevna obdobja." FOTO: Tatjana Splichal

Spoznanje, da v svoji izkušnji nisem edina, da pa se tako pogosto počutim, me je pripeljalo do odločitve, da postavim podporne psihološke programe, ki bodo dostopni vsem, ki bi se o svoji izkušnji želeli posvetovati in svojo stisko predelati. Tako od leta 2009 pod naslovom Psihološka pomoč ob izzivih neplodnosti vodim programe, ki so najprej osredotočeni na reproduktivno mentalno zdravje, v sklopu katerih se izvajajo individualne psihoterapije, zakonske terapije, skupine za samopomoč, delavnice in družbeno angažirane akcije za ozaveščanje in detabuizacijo izzivov, ki spremljajo neplodnost.

Znanstveno ste proučevali neplodnost parov in šli sami skozi proces.

Zanimivo je, da zdaj, ko imam sama otroke in je ta tema toliko bolj moja, je laže delati z njo. Ko sem bila noseča, sem prenehala s terapijami, saj se zavedam odgovornosti, da grejo občutja skozi telo, in vzdušje, v katerem je mama, gre tudi na otroka.

Kljub težkim preizkušnjam pa ohranjate vedrino.

Imam družino, ki me podpira. Nismo sami. Vedra ostajam, ker imam tako močno okolje, ki me podpira. To je milost, da človeka vidiš, ko mu je najtežje. Bodimo nežni do drugih in do sebe.