Vabljeni k ogledu epizode oddaje Reflektor: Rodovitnost v neplodnosti

Z Davidom sta se spoznala na karizmatičnem srečanju. Ti si bila v slavilni skupini, David je pa bil obiskovalec. Kako se je začela vajina ljubezenska zgodba? 

Pravzaprav sva se najprej spoznala prek Facebooka. Potem pa so sledila najina spoznavanja. Za nama je že devet let zakona. Letos bo deseta obletnica.

Kdaj je prišlo do tega, da sta se začela zavedati, da morda otrok ne bo? Kako je prišlo to zavedanje?

V bistvu je bilo to kmalu po poroki. Mož je bil takrat operiran zaradi bolezni raka in sva se morala kmalu soočiti s preizkušnjo. Marsikateri par takoj po poroki se veseli. No, midva sva se tudi, ampak je bilo kratko. Potem pa je že prišla preizkušnja. Po tej operaciji je v bistvu bilo potem znano, da otrok ne bo. In takrat je mene najbolj prizadelo. Mož je bil srečen, ker je ozdravel. Za njim je to spoznanje, da otrok ne bo, prišlo šele kasneje.

Oddajo lahko poslušate tudi kot podkast.

Kako si se takrat počutila?

Takrat mi je bilo v bistvu tako, da bi mi nekdo umrl. Tudi znanstvene raziskave potrjujejo, da gre pri soočanju z neplodnostjo za podobne občutke, kot jih nekdo izkusi ob izgubi ljubljene osebe. Takrat je bilo, kot bi mi nekdo umrl, kot da bi del mene umrl. Takrat je težko govoriti o tem. Domači si želijo otroke, prijatelji dobivajo otroke. Potem si sam. Meni je v bistvu najbolj pomagala prijateljica Katarina, ki je imela izkušnjo, da je rodila mrtvega otroka, in ona je znala prisluhniti. Po telefonu je izpovedala grozne, težke besede, je povedala vse, kar je bilo v meni, pa jaz nisem znala ubesediti. In to je bilo zame zelo odrešujoče.

Pri možu pa je to vse prišlo kasneje, saj je bil najprej seveda vesel in srečen, da je zdrav. Saj sem bila jaz tudi, ampak hrepenenje po materinstvu je bilo še močnejše.

Kako si doživljala soočanje s tem, da ne bo otrok, kot žalovanje?

Ja, pojavile so se te faze žalovanja. Sicer naj bi bila najprej faza zanikanja, potem čustva, kot so jeza, bes, obup, krivda. Pri meni sicer ni bilo zanikanja, ker je bilo sporočilo zdravnikov nedvoumno. Se pa zgodi pri parih, ki se ciklično vsak mesec, ko je vsak mesec menstruacija, soočajo s tem.

Mož je začel žalovati kasneje. Po eni strani je bilo to v redu, da nisva žalovala istočasno, da sva si lahko bila v oporo.

Simona Hari: Z možem sva si bila v oporo pri soočanju z neplodnostjo. FOTO: Siniša Kanižaj

Rekla si, da si bila jezna na Boga. Kako si doživljala to jezo oziroma kako si potem spet zgradila ta osebni odnos z Bogom, ki ga živiš? 

Ja, res, takrat si v bistvu jezen na vse. Ne veš, zakaj se je to zgodilo. Jezna pa sem bila tudi na Boga. Vsa leta sem pela na karizmatični skupini in smo na teh srečanjih videli številna ozdravljenja, uslišanja prošenj. In se mi je zdelo, da bi tudi lahko doživela uslišanje prošnje. In se ni zgodilo. Šla sva tudi v Medžugorje, prosila in se ni zgodilo in zato sem bila res jezna na Boga. In potem je moralo miniti nekaj časa, to ne gre z danes na jutri, da sem spet vzpostavila odnos z Bogom.

Najbolj pa mi je pomagalo potem, ko sva šla naslednje leto še enkrat v Meždugorje. Tam sem dobila največjo tolažbo, največjo oporo. In po tistem ni bilo več take bolečine v srcu. Tam sem dobila res tisto uteho, da ima Bog nek načrt.

Pogovor je vodila Helena Rozman. FOTO: Siniša Kanižaj

Si začutila, da te ima še vedno rad, kljub temu, da ti ni dano imeti otrok ... 

Ker mi je bila nekako dana beseda, da jaz vidim samo do ovinka, naprej pa ne, tam pa je ena pot.

Medicina večini parov ponudi postopke umetne oploditve. Ali so jih ponudili tudi vama? Kako sta se odločila, da tega ne želita? 

Šla sva tudi na pogovore z zdravniki. In seveda, kot v večini primerov, takoj dajo rešitev. V bistvu je težko, takoj se da rešitev, par niti nima časa predelati vseh čustev, vseh občutkov. In potem se mi zdi, da je v veliko primerih otrok kot neka neki obliž na vse to ranjeno srce. Da par nima časa žalovati, obžalovati, se soočiti, delati na odnosu, utrditi svoj odnos.

Ko so zdravniki ponudili umetno oploditev, sem šla naprej raziskovat. Pač tak tip človeka sem. Marsikdo od zdravstvenih delavcev je rekel, naj se ne odločamo zaradi verskih razlogov. Jaz sem šla torej raziskat medicinski vidik tega, znanstveni. Prebrala sem veliko člankov, knjig o tem, ker sem želela vedeti, kaj bi se tam z mojim telesom zgodilo. Že v Svetem pismu piše, da zaradi neznanja hodimo po kakšnih krivih poteh, zato sem se želela izobraziti.

Sicer je bilo včasih malo čudno na teh zdravniških pregledih, ko sem zaradi tega tam povedala tudi malo bolj strokovne izraze. Potem pa sva vse bolj spoznavala, kaj se dogaja. Gre za to, da medicina v laboratoriju umetno ustvari več zarodkov. Od petih do desetih bi enega ali dva vstavili, ostale pa bi potem ali zamrznili ali uničili ali pa bi jih uporabili za znanstvenoraziskovalne namene.

Pa lahko temu ugovarjaš? Bi lahko rekla ne, želim vstaviti vse zarodke. Ali pa: ne želim jih v raziskovalne namene. Kakšna je tvoja izkušnja? 

Včasih je to boj z mlini. Ker oni vztrajajo pri svojih strokovnih smernicah, kar je v bistvu bolj uspešno. Inseminacije, ki ni tako uspešna, zaradi finančnega vidika ne naredijo radi. Zaradi odvečnih zarodkov so prisotne moralno-etične dileme, ker je že z znanstvenega vidika novo življenje v bistvu zarodek. Združitev semenčice in jajčeca. In tu se vse začne. V bistvu se ne začne pri verskih vprašanjih, ampak pri moralno-etičnih, torej čisto pri življenju.

To je bil en vidik, zaradi katerega sta se odločila, da ne gresta v to. Še kakšen? 

V bistvu vse, kar spada k temu. Umetna oploditev je težka za žensko telo, ker dobiš hormonsko stimulacijo, da proizvedeš več jajčec. To je lahko tudi nevarno. Spolnost je ločena od posredovanja življenja. Predvsem pa to: ves čas imam v glavi zamrznjena življenja po bolnicah.

Sta prosila Boga, naj vama pokaže pravo pot? Si morda dobila kakšne napotke?

Pri nama je bila možnost edinole še inseminacija in ta vrata so bila pri zdravnikih non stop zaprta. Temu niso bili naklonjeni in to je bila pač edina možnost, ki sva si jo midva dopuščala. To je trajalo nekje dve leti.

Potem pa smo enkrat šli k patru Marku Goluboviću na Hrvaškem, ki se že več kot dvajset let ukvarja s pari, ki ne morejo imeti otrok. Preko pogovora sva začutila, da tega niti ne želiva več. Takrat sva v srcu dobila tisti pravi mir, ki ga imava še zdaj. Zdaj se nama kaže kot dobro, da so takrat bila s strani zdravnikov vrata zaprta, ker vidiva, da je bila to prava pot.

Kdaj pa sta spregovorila o neplodnosti? Kako zgodaj sta to povedala drugim in kakšni so bili potem odzivi? Kateri komentarji so te morda prizadeli? In kje sta dobila spodbude v na tej poti?

Mene osebno je najbolj prizadel komentar zdravnika, ki mi je rekel: »Če ne sprejmeš postopka umetne oploditve, ne želiš biti mama.« To me je od vseh najbolj zabolelo.

Kot da se ne trudiš dovolj, v tem smislu. 

Ko se par sooča s to preizkušnjo in drugi na začetku sprašujejo, zakaj vidva še nimata otroka, zdaj bi bil že čas ali pa saj imata še čas. To so taki boleči komentarji, sploh na začetku, ko se soočaš s tem. Zdaj me to ne boli več, večina ljudi pa tako že ve, kakšna je najina situacija.

Najbolj všeč mi je bilo, ko je kdo rekel: molim za vajino pot. To mi je bila največja uteha in spodbuda.

Kaj vidva parom svetujeta v zavodu Neplodnost in najina rodovitnost? Kako pomagata parom? 

Jaz prav vidim, da raje čim manjkrat svetujem, ker so pari zelo občutljivi na svetovanje, ker to že slišijo od prijateljev, družinskih članov. Najbolj pomembno je to, da jim rečeš, da si tam za njih, da jih razumeš, da si šel skozi isto stvar, da veš, da je težko. In da jim je dovoljeno izraziti občutke, da lahko dajo ven svojo jezo, svoje razočaranje, da nič ni narobe s tem. Predvsem želimo biti ob njih, da smo jim spodbuda, uteha, da niso sami krivi. Midva sva se na začetku čutila zelo sama. Na spletu sem našla zakonsko skupino v Ljubljani. Poklicala sva tja, se je udeležila. In prvič, ko sva šla na to zakonsko skupino, sva začutila, da nisva sama in da tukaj še bo življenje.

Nekdo, ki je šel skozi isto preizkušnjo, te najbolj razume. Pri vajini zgodbi mi je lepo, da v zavodu res lahko pomagata parom, ki se s tem soočajo. Na kratko: vidva usmerjata v NaPro tehnologijo, posvojitev ali življenje materinstva na drugačen način. Sem še kaj pozabila?

Midva tega zavoda nisva načrtovala, sploh nisva razmišljala o tem. Pred tem sva bila prostovoljca v Zavodu Živim. Ampak potem, ko sva se soočila s to preizkušnjo, nama je postalo tam težko delati. Tam so nova življenja. Ves čas pa je bil v srcu klic, mogoče pa bi lahko naredila kaj za neplodne pare. Točno vem, da ko smo v srcu imeli misel, da bi mogoče bil zavod, je tisti dan prišla pošta brez podpisa, še danes ne vem, kdo jo je poslal. Notri je bil denar za ustanovitev zavoda. Zato ni bilo druge, kot da ga ustanovimo.

Je pa to zelo težko področje. Ker je to intimno področje, boleče. Pari se težko odpirajo, sploh na začetku soočanja s to preizkušnjo. In ni lahko. Radi se skrijejo. Jaz razumem, takrat se ne želiš izpostavljati, razen ko že malo predelaš, takrat pa gre. Parom pomagamo z raznimi srečanji, ustanovili smo zakonske skupine, organiziramo svete maše z namenom molitve za potomstvo.

Smo slišali, da se tam dogajajo čudeži.

Ja, trije pari pa so zanosili.

Zakaj je NaPro tehnologija boljša od umetne oploditve?

Ker je to naravna metoda. Temelji na metodi Fertility Care, se pravi opazovanju ženskega cikla sluzi. Tudi znanstveno je statistično bolj uspešna od umetne oploditve. In pa ker spočetje v bistvu poteka po naravni poti. Meni se zdi pozitivno to, da se tu iščejo vzroki neplodnosti in se ta vzrok želi pozdraviti. S hormoni recimo uravnavajo ženski cikel, da lahko žena potem naravno zanosi.

Kako to, da nista šla v posvojitev?

Ko smo imeli predzakonsko skupino, smo imeli vprašanje, kaj pa če ne bo otrok? Ali bosta za posvojitev? Midva sva takrat takoj rekla da, zdaj pa vidiva, da je lahko najti odgovor, ko nisi v tej situaciji. Ko pa si v tej situaciji, pa ne moreš kar takoj reči da. Gre za veliko razmišljanja. Kaj bi naredil? Je to pot? Ni to pot? Nujna morata biti oba za posvojitev. Midva sva dala prošnjo za posvojitev, ampak še nimava končnega odgovora.