Sogovorniki v podkastu Kefa o vprašanju zla in trpljenja premišljujejo s filozofskega, teološkega in pastoralnega vidika ter iščejo možne odgovore. Voditelja Blaž in Peter sta tokrat k sodelovanju povabila moralnega teologa dr. Gabriela Kavčiča, ki se je z vprašanjem zla ukvarjal pri svojem doktorskem študiju. Dr. Kavčič je vipavski župnik, škofov vikar za Škofijsko gimnazijo Vipava, na Teološki fakulteti predava moralno teologijo in je tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference.

Kaj je zlo in od kod izvira?

Voditelja sta gosta najprej vprašala, kaj sploh je zlo in od kod izvira. Dr. Kavčič odgovarja, da ima zlo več izvorov, sam pa ga v svojih številnih vlogah lahko spoznava z različnih vidikov: kot župnik v spovednici in prek pogovorov z ljudmi, na škofijski gimnaziji ob druženju z mladimi, ki podobne težave, kot jih imajo odrasli, doživljajo na povsem drug način, kot tiskovni predstavnik SŠK, ko prihaja v stik s strukturnimi težavami v naši družbi, in kot predavatelj na TF, kjer do teh vprašanj pristopa bolj analitično. S trpljenjem se seveda srečuje tudi na osebni ravni, v krogu svoje družine.

Zlo ima najmanj tri različne izvore.

Moralni teologi običajno razlagajo, tako dr. Kavčič, da ima zlo najmanj tri različne izvore. Prvi je človekova svoboda oz. subjektivno zlo: medčloveški stiki na vsakdanji ravni, ko recimo zaradi značaja prehitro vzkipimo ali morda nekoga užalimo; večje težave v medčloveških odnosih, kot so izdaje, prevare in laži; pa vse do najhujših prekrškov, ki jih je treba obravnavati s pomočjo kazenskega zakonika. Teža vseh teh dejanj je seveda zelo različna, v vseh primerih pa gre za zlo, ki ga ljudje povzročamo drug drugemu. Kljub temu ne moremo reči, da je vsako zlo tudi greh - med tema pojmoma moramo razlikovati.

Zlo je lahko povzročeno brez svobodne volje, za greh pa je potrebna svobodna odločitev za dejanje, »ki Gospodu ni všeč«. Če so posledice greha zelo hude, govorimo o smrtnem grehu. Toda celo zlih dejanj, kot sta recimo samomor in splav, ne moremo vedno označiti za greh, saj je odvisno od tega, ali je bil človek pri svoji odločitvi za takšno dejanje povsem svoboden. Čeprav v Cerkvi grehov ne ločujemo na »velike« in »male«, se v praksi teža greha vedno razlikuje. Ker smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, smo obdarjeni z razumom, zato nas mora pri našem ravnanju voditi vest.

Dr. Gabriel Kavčič je vipavski župnik, škofov vikar za Škofijsko gimnazijo Vipava, na Teološki fakulteti predava moralno teologijo in je tiskovni predstavnik SŠK. FOTO: zajem zaslona

Bog človeka ne kaznuje

Druga velika kategorija pojavnosti zla je po besedah dr. Kavčiča t. i. naravno ali objektivno zlo, ki je težje razumljivo od subjektivnega. Sem sodijo naravne nesreče, kot so potresi in poplave: zanje ne moremo poiskati neposrednega krivca, začnemo pa se spraševati, kje je v tem Božja volja, naša vera je na veliki preizkušnji. V to kategorijo sodi tudi bolezen, ki pa je v nekaterih primerih lahko posledica subjektivnega zla.

Za obstoj trpljenja obstajata dva trdna teološka argumenta.

Bog človeka ne kaznuje, v pogovoru pojasnjuje dr. Kavčič, temveč nas spremlja v vsakem doživljanju zla, vedno je z nami in nas kliče k spreobrnjenju. Mi pa moramo prositi, da bi to Njegovo bližino v takšnih trenutkih tudi občutili. Pri pojasnilu oz. tolažbi, da Bog vsako zlo lahko obrne v nekaj dobrega, pa moramo biti previdni, da ju uporabimo v primernem trenutku ter da razlikujemo med osebnimi okoliščinami in teološko vizijo človeške prihodnosti. V večnem življenju namreč veljajo drugačna merila. Tudi v svojih osebnih zgodbah ljudje pogosto ugotovijo, da se je določeno dogajanje, ki so ga nekoč morda razumeli kot »zlo«, razvilo v nekaj pozitivnega.

Za obstoj trpljenja obstajata dva trdna teološka argumenta: prve strani Svetega pisma nas učijo, da si Bog ni želel takšnega sveta – in čeprav smo odrešeni po Kristusu, zlo še vedno zaznamuje svet. Na drugi strani pa smo zaznamovani s svobodo, ki je ena najlepših in obenem najtežjih stvari.

Podkast Kefa vodita duhovnika Blaž Franko, župnik v Mirni Peči, in Peter Čemažar, kaplan v Jegličevem dijaškem domu Zavoda sv. Stanislava. FOTO: zajem zaslona

O metafizičnem zlu

Tretja pojavna oblika zla je po besedah dr. Kavčiča t. i. »metafizično zlo« - vtkanost zla v naše stvarstvo. Dokler živimo v nekem časovnem obdobju, v katerem se razvijamo, izkušamo staranje in z njim povezane zdravstvene težave, na koncu pa nas čaka smrt. V ta red sodijo minljivost, trohnenje, staranje in trpljenje.

Dr. Kavčič je nazadnje še pojasnil, da se moralna teologija, ki vedno črpa iz Božje ljubezni do človeka, ukvarja predvsem s subjektivnim zlom. Sam se je med doktorskim študijem ukvarjal z dejanji, ki so zla sama po sebi. V luči moralne teologije se vsako dejanje ocenjuju po treh kriterijih: kaj je storjeno, s kakšnim namenom in v kakšnih okoliščinah. Pri dejanjih, ki so zla sama po sebi - mednje sodijo recimo splav, evtanazija, samomor -, moramo vedno upoštevati tudi okoliščine, v katerih so bila storjena, vendar za sama dejanja nikoli ne moremo reči, da so dobra.