Na vprašanje o trpljenju je namreč težko dati enoznačen odgovor, težko je pojasniti, zakaj je neko trpljenje potrebno, v uvodu spregovori voditelj Blaž. O trpljenju se vedno znova razvijajo številne razprave med teologi in filozofi, med ateisti in med vernimi.

Zato sta se s sovoditeljem Petrom odločila, da bosta v naslednjih nekaj oddaj povabila različne goste, duhovnike, ki se s trpljenjem soočajo v poklicnem, pa tudi vsakdanjem življenju. Gost prve oddaje je duhovnik Luka Jesenko, podiplomski študent filozofije na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu, ki najprej pojasni, zakaj ga filozofija sploh zanima: navdušen je nad dejstvom, da si filozofija »upa postavljati vprašanja o vsem«, da gre torej za neke vrste »umetnost spraševanja«.

Luka Jesenko je podiplomski študent filozofije na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu. FOTO: zajem zaslona

Peter je sogovornika prosil za odgovor na pogosto vprašanje, kako lahko sprejmemo Boga, če je na svetu toliko zla. Ali ga lahko najdemo v filozofiji? Luka odgovarja, da je to eno najstarejših vprašanj. Začne z Epikurjem, naveže se na sv. Avguština in razlage o krščanskem Bogu ter skupaj z voditeljema ugotavlja, da zlo brez ljubezni, brez dobrega, ne bi obstajalo, obstaja le posredno: v svojem bistvu je zlo pomanjkanje dobrega.

Krščanski pogled je, da je Bog svet ustvaril kot dober, zlo pa je prišlo z grehom. Eden ključnih mislecev, ki je premišljeval o tem, je nemški filozof Leibniz, ki je napisal t. i. »teodicejo« ali »zagovor Boga«: kako »opravičiti« Boga, da ga ne bomo krivili za vse, kar je na svetu slabega. Iz tega se je razvila »naravna teologija« - kaj lahko človek s svojim razumom pove o Bogu. Znano je Leibnizevo izhodišče, da je Bog ustvaril »najboljši možni svet«. Ljudje si sicer predstavljamo, da bi bil svet brez trpljenja boljši, vendar, pove Luka Jesenko, v resnici ni tako, saj tak svet sploh ne more obstajati. Leibniz sicer razlikuje med tremi vrstami zla, moralnim, fizičnim in metafizičnim … Njegovo tezo o »najboljšem možnem svetu« pa so filozofi za njim nenehno postavljali pod vprašaj.

Kaj je v nekem trenutku za nekaj dobro, lahko ljudje v resnici presojamo šele iz večje časovne oddaljenosti, ugotavlja Peter. Kako torej pojasniti holokavst in bratomor na slovenskih tleh? Luka pojasnjuje, da so tudi o tem razmišljali številni filozofi, predvsem judovski, ki so ob tem govorili o »molku Boga«, sam pa se naveže na svetopisemsko zgodbo o Jobu. Omenja tudi francosko-litovskega filozofa Levinasa, ki je razmišljal, da trpljenje samo po sebi ne more imeti smisla. Levinas je govoril o dveh vrstah trpljenja: trpljenju, ki ga človek doživlja sam, in tistem, ki ga občutimo, ko opazujemo trpljenje bližnjega. In slednje, pojasnjuje Luka, ima smisel, saj s sočutjem bližnjemu izkazujemo svojo ljubezen. Po besedah voditelja Blaža trpljenje dejansko krepi povezanost skupnosti in to je na nek način odgovor na »smiselnost« trpljenja. Natančnega in enoznačnega odgovora na trpljenje pa ni.

Peter je razmišljal tudi o tem, da zla filozofsko ni mogoče pojasniti, ker je iracionalno, filozofija pa temelji na razumu. V past zapademo, tako Luka, ko začnemo zlo razumsko pojasnjevati.

Blaž Franko in Peter Čemažar, voditelja podkasta Kefa. FOTO: zajem zaslona

Sogovorniki v nadaljevanju spregovorijo še o prepoznavanju zla in vprašanju Boga kot temelja za dobro, o Nietzscheju in moralnem relativizmu, pa o mejah filozofije pri »dokazovanju« obstoja Boga ter o povezanosti teologije in filozofije.

Zato vabljeni k ogledu prihodnjih epizod našega podkasta, ko bosta voditelja Blaž in Peter sogovornike spodbudila še k premišljevanju o vprašanju zla in trpljenja z vidika teologije, morale, pastorale …

Vabljeni tudi, da v komentarje zapišete morebitna vprašanja, ki se vam porajajo ob temi zla in trpljenja.

Blaž, Peter in Luka na koncu podkasta zmolijo še priljubljeno hvalnico sv. Janeza Henrika Newmana Vodi me, dobrotna luč, ki govori o vprašanjih teme, svetlobe in zla. V molitvi se jim lahko pridružite:

O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!
V temi, ki me obdaja, vodi me!
Temná je noč in daleč sem od doma,
ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!
Ne prosim, da bi v širne zrl daljave;
naj vidim pred seboj le za korak.