Srce krščanskega oznanila je, da Bog človeka ne pričaka z očitkom, ampak z mirom. »Jezus ne začne učencem očitati, kaj so storili narobe, ampak jim najprej zaželi miru,« je bilo poudarjeno v uvodu pogovora. Velika noč zato ni samo praznik zmage nad smrtjo, ampak tudi praznik odpuščanja.

Poglejte si celoten pogovor v podkastu Kefa:

Ko ne moreš odpustiti, začni z molitvijo

Rok Žlender je izpostavil Jezusove besede na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« V tem vidi zelo konkreten odgovor za trenutke, ko človek sam ne zmore odpustiti. »Kaj narediti, ko ne znaš odpustiti? Najprej se obrni k Očetu. Oče, odpusti jim.« Odpuščanje ni nekaj, kar človek zmore sam. To je process v katerem ni nujno, da človek takoj začuti. Začne pa se z molitvijo. “Bog, jaz še ne zmorem, ti odpusti, ti me uči.”

Bog je dostikrat veliko bolj usmiljen z nami, kakor smo mi sami s sabo.

Odpuščanje ne pomeni, da greha ni bilo

Eden močnejših poudarkov pogovora je bil, da krščansko odpuščanje ni zanikanje zla. Jezus prešuštnici ne reče, da ni storila nič narobe. Reče ji: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in ne greši več.«

To je ključna razlika: Bog greha ne olepšuje, človeka pa ne zreducira na njegov greh. »Jezus preseka logiko obsojanja. Ne reče, da greha ni bilo, ampak ga odpusti.« Odpuščanje zato ni naivnost in ni izgovor. Je odločitev, da zlo ne bo imelo zadnje besede.

Rok Žlender je bil gost voditeljev podkasta Kefa Blaža Franka in Petra Čemažarja. FOTO: arhiv podkasta Kefa

Rana lahko ostane – a ne sme vladati srcu

Vstali Jezus učencem pokaže rane. Ne skriva jih. Njegovo poveličano telo ni brez ran, ampak so te rane postale znamenje ljubezni. »Odpustiti ne pomeni pozabiti. Rana lahko ostane, a Bog jo lahko spremeni v sočutje.« Človek, ki odpusti, ne izbriše zgodovine. Ne pretvarja se, da se ni nič zgodilo. Dovoli pa, da Bog rano očisti zamere in jo spremeni v prostor usmiljenja.

Človek, ki odpusti, ne izbriše zgodovine. Ne pretvarja se, da se ni nič zgodilo. Dovoli pa, da Bog rano očisti zamere in jo spremeni v prostor usmiljenja.

Zamera najbolj razjeda tistega, ki jo nosi

V pogovoru so se sogovorci dotaknili tudi zelo konkretnih življenjskih primerov. Včasih človek desetletja nosi zamero zaradi ene besede, krivice, meje, dediščine ali družinskega spora. Tisti, ki je prizadel, morda sploh ne ve več za dogodek, ranjeni pa še vedno živi v njem.

»Vidiš, da njega bolj žre kakor osebo, kateri ne odpusti.«

Odpuščanje zato ni najprej darilo drugemu. Je tudi osvoboditev zase. Človeku omogoči, da ne živi več zaprt v vlogi žrtve, v nenehnem premlevanju in bolečini.

FOTO: arhiv podkasta Kefa

Zakaj je sebi včasih najtežje odpustiti?

Pogovor se je dotaknil tudi vprašanja, ki ga mnogi poznajo: Bog mi je odpustil, jaz pa sebi ne morem.

Rok Žlender je opozoril, da je tudi to lahko skušnjava. Hudi duh noče, da bi človek sprejel odpuščanje. Hoče ga zadržati v krču, v sramu, v občutku, da je njegova napaka večja od Božjega usmiljenja. »Bog je dostikrat veliko bolj usmiljen z nami, kakor smo mi sami s sabo.« Zato je pomembno, da človek ne ostaja sam v svoji krivdi. Zakrament spovedi, molitev, rožni venec Božjega usmiljenja in pogovor z nekom, ki zna poslušati, so poti, po katerih se srce počasi odpira za odpuščanje.

Odpuščanje je mogoče, ker je Bog prvi odpustil

Središče pogovora ostaja jasno: človek ne odpušča zato, ker bi bilo lahko, ampak zato, ker je sam prejel odpuščanje. Jezusov križ pokaže ceno usmiljenja. Vstajenje pa pokaže, da zamera, greh in smrt nimajo zadnje besede. In morda je prvi korak najpreprostejši: »Oče, odpusti. Pomagaj tudi meni odpustiti.«

Podkast lahko poslušate tudi v avdio obliki TUKAJ.