Kako ogrožena je v resnici Evropa?

Po koncu hladne vojne smo začeli živeti v mirovnem mehurčku oz. uživati mirovno dividendo. Ni nam bilo več treba vzdrževati velikih vojska, ki bi nas lahko branile pred klasično agresijo. Zmanjševali so se obrambni proračuni, oborožene sile smo stisnili na minimum ter jih usmerili v krizni menedžment in mirovne operacije na ozemlju tretjih držav. Še posebej izrazito pa se je vse to dogajalo v Sloveniji. Zdaj smo priča spremenjenim varnostnim razmeram. Nihče ne more zanikati ruske agresije na Ukrajino, ki je povozila vrednote, na katerih so od leta 1945 gradile vse države po svetu.

Dr. Iztok Prezelj. FOTO: osebni arhiv

Veliko stvari kaže na povečano vojaško ogroženost s strani Rusije: številni zračni incidenti nad Evropo, povečanje vohunske dejavnosti (spomnimo se ruskega vohunskega para, ki so ga odkrili pri nas), hibridna vojna, katere cilj je zlomiti enotnost EU in zveze Nato ter enotnost javnega mnenja znotraj držav članic. V Rusiji opažamo izrazito vojno ekonomijo, saj je okoli 30 % državnega proračuna namenjenih vojaškim potrebam. Ob vsem tem nas zgodovina uči, da se moramo pripraviti.

V Sloveniji je še posebej opazen razkorak v percepciji ogroženosti med državljani.

Evropa je danes bolj ogrožena, je pa pri tem razlika med državami. Baltske države, Finska, Švedska in Poljska se počutijo izrazito ogrožene in njihovo javno mnenje ni razklano. Različne percepcije ogroženosti imamo tudi znotraj držav, pri čemer je v Sloveniji ta razkorak med državljani še posebej opazen.

Kakšne pa so pasti, ki lahko spremljajo vojaško potrošnjo?

Zgodovina nas uči tudi, da je zagotavljanje večje vojaške pripravljenosti polno tveganj. Prva past je velika neusklajenost med evropskimi državami. Vse večje države podpirajo svoje »nacionalne šampione« v vojaški industriji. Zaradi tega je orožje v Evropi dražje, kot bi lahko bilo. S povezovanjem bi bila nabava bistveno cenejša.

Graf obrambnih izdatkov kot deleža BDP v članicah zveze Nato v letu 2024 (ocena). VIR: Nato

Druga past je, da bi se nabave izvajale brez doseženega konsenza stroke in politike. Zelo pomembno je vedeti, kaj potrebujemo, da ni nepotrebnega trošenja. Pri tem moramo biti racionalni. Ker se v vojaški industriji obrača veliko denarja, je tretje tveganje korupcija, s čimer smo se v preteklosti srečali tudi v Sloveniji.

Na koncu imamo še zadnje tveganje, ki je nad vsemi prejšnjimi. Zelo nas skrbi, da se ne bi v naši družbi vendarle pretirano oborožili in militarizirali. Zgodovina nas zopet uči, da smo najbolj ranljivi navznoter. Govorim o situaciji, ko bi izraziti nedemokrat prišel demokratično na oblast in potem zlorabil demokratične mehanizme. Tako se nam lahko ponovi scenarij druge svetovne vojne. Ampak če se tega lotimo pametno in omejeno in če se na neki točki z Rusijo dogovorimo o miru, potem se seveda vse to ne bo zgodilo.

Kaj pa tako imenovana odpornost?

V stroki zelo podpiramo investicijo obrambnih izdatkov tudi v koncept odpornosti. Obrambo je treba dojemati široko, to ne pomeni samo veliko orožja. Imeti moramo ljudi v oboroženih silah, pripraviti zakonodajo, strategije, podjetja in javnost. Zato je dobro, da se velik del novih sredstev nameni za krepitev kritične infrastrukture. V to spada transport, energetika, oskrba s hrano in vodo, informacijski telekomunikacijski sistemi … Potem je tu še kibernetska obramba. Vedeti moramo, da smo v kibernetskem prostoru v resnici že v vojni, saj doživljamo napade tako s strani kriminalnih in terorističnih skupin kot tudi hekerjev, ki delajo za druge države.

Slovenci smo se ohranili ravno zato, ker se nam je v preteklosti uspelo ubraniti pred zunanjo grožnjo.

Okrepiti je treba tudi pripravljenost prebivalstva. Ker smo bili v Sloveniji glavni porabniki mirovne dividende, nekateri mislijo, da države nikoli ne bo treba braniti. Ampak Slovenci smo se ohranili ravno zato, ker se nam je v preteklosti uspelo ubraniti pred zunanjo grožnjo. Obrambna pripravljenost prebivalstva ima več dimenzij: ena je ozaveščanje, druga občutenje domovine kot vrednote. Tretja dimenzija pa je operativna pripravljenost, da ljudje vedo, kaj morajo imeti doma, da so nekateri ljudje usposobljeni vojaško, drugi recimo za gasilce, vse, kar pomaga k preživetju skupnosti. Zato je zelo dobro, da gredo sredstva v celovit sistem boljše pripravljenosti naše države in družbe.

Več o tej temi si lahko preberete v novi številki Družine, kjer smo pogledali, kakšno je stanje oboroževanja po svetu in na moralne vidike, ki se pri tem odpirajo.