Povod za intervju je seveda na dlani: odmevna oddaja Utrip, v kateri je 15. januarja (po 15 letih od svojega zadnjega Utripa) komentatorsko analiziral tisti teden slovenskega družbenega dogajanja, ki ga je najbolj zaznamovala tradicionalna borčevska proslava v Dražgošah (nedelja, 9. januarja) – tradicionalna tudi po tem, da ne gre za pietetno spominjanje na žrtve dražgoške tragedije, temveč za slavljenje neke mitologije, na katero je, kot pravi naš sogovornik, »nalepljenih ogromno stvari: od vsakoletne iniciacije starih in novih obrazov do aktualnega 'partijskega kursa', kar se je izrazito pokazalo letos ob uvodu v supervolilno leto«.

Po svoje pričakovano je Možinov televizijski komentar izzval ostre kritike (a prav tako pričakovano še več izrazov strinjanja in podpore). Podrobneje je te kritične odzive naš sogovornik komentiral v delu pogovora, ki ga zaradi obsega nismo mogli v celoti vključiti v tiskano izdajo Družine.

RTV Slovenija je bila desetletja trdnjava Socialnih demokratov oziroma njihovih prednikov in tega preprosto nočejo spustiti iz rok.

Ali ni po svoje pomenljivo, da vas, torej doktorja zgodovinskih znanosti, ki se je specializiral prav za prvo obdobje okupacije-revolucije-protirevolucije, kritizirajo ljudje, ki so zgodovinopisno ostali na ravni osnovne šole – morda celo tiste v prejšnji državi? Ali pa da vam propagandno držo brez trohice sramu očitajo potomci partijskih medijskih cenzorjev – merim denimo na poslanca Socialnih demokratov Marka Koprivca, sina razvpitega Jaka Koprivca?

Ta Koprivec je res poseben primerek. Leta 2018 je ob intervjuju z dr. Jožetom Dežmanom protestiral pri vodstvu RTV s parolo »smrt fašizmu«. Po eni strani gre človeku ob njem na smeh, po drugi na jok. Zgodovinopisno je – iz nevednosti ali zlobe? – na ravni slikanice Uporne Dražgoše, ki sem jo pokazal v Utripu. Tukaj je težko kaj dodati. Kako bo neko fanté, ki nima blage veze in nobenega stvarnega argumenta, »šolalo« zgodovinarja, ki se je s temi stvari leta poglobljeno ukvarjal, hkrati pa se ni sposobno ali pripravljeno soočiti z ničimer, kar presega njegov domet?! Morda se komu zdi, da sva tu preveč osebna, a zdi se mi pomembno, da ste ga izpostavili, saj gre za človeka, ki je v parlamentu javno izjavil, da so Socialni demokrati »ponosni nasledniki Zveze komunistov«, se pravi, da je iz nevednosti ali neumnosti nase in na svojo stranko vzel vso dediščino medvojnih in povojnih umorov, ropanja, nezaslišanega kršenja človekovih pravic in svoboščin … S tega vidika tudi njegovih poskusov utišanja ni mogoče podcenjevati. Zlasti pa je razvidna namera: RTV Slovenija je bila desetletja trdnjava Socialnih demokratov oziroma njihovih prednikov in tega preprosto nočejo spustiti iz rok.

Dr. Jože Možina je v odmevni oddaji Utrip komentatorsko analiziral tisti teden slovenskega družbenega dogajanja, ki ga je najbolj zaznamovala tradicionalna borčevska proslava v Dražgošah. FOTO: rtvslo.si

Na travniku pred Dražgošami je bil denimo posnet Vinko Hafner in govoril … ojoj! Dobesedno krohotal sem se. Če bi tisto objavili, bi si naredili veliko sramoto. In niso objavili.

Človek bi si mislil, da bo po 30 letih od demokratizacije in osamosvojitve vendarle že drugače?

Saj je drugače, a ne na bolje, na kar napeljuje vaše vprašanje, temveč celo na slabše. Ali veste, da sem že pred 20 leti delal prispevek o Dražgošah za oddajo Tednik, kjer so bili vsi bistveni elementi žrtvovanja vasi proti njihovi volji s strani vaščanov že povedani? Vse je že bilo povedano! Že takrat pa se je na televiziji zgodila drobna aferica. Urednik vendarle ni mogel preprečiti že narejene oddaje, pa vem, da mu ni bilo prav, ker je bil režimski človek – malo se je tudi bal, da bom naredil halo. No, seveda je že takrat podivjala zveza borcev. Kot ubogljiv odziv je televizija v Dražgoše poslala nekega bolj hlapčevskega novinarja, da bi naredil protiprispevek. Meni so ga potem vseeno pokazali, ker sem to zahteval. Živo se spomnim, ko sva ga z urednikom gledala v preglednici. Na travniku pred Dražgošami je bil denimo posnet Vinko Hafner in govoril … ojoj! Dobesedno krohotal sem se. Če bi tisto objavili, bi si naredili veliko sramoto. In niso objavili. Po svoje, gledano z današnje razdalje, morda celo škoda, da niso, ker bi bila ta sramota danes dokumentirano dostopna vsem, tako pa so jo skrili. Če se prav spomnim, pa sem Dražgoše nekoč, pred 20, morda 18 leti, nisem šel preverjat, že obravnaval tudi v Utripu: povedal sem iste stvari. In takrat so v določenih krogih doživele sicer pričakovano užaljen odziv, a nič več kot to – nič primerljivega temu, kar se dogaja danes, kar kaže na to, da je naša družba … se bom popravil: režimski del naše družbe v 20 letih doživel neko …

… regresijo?

Tako je. Oni hodijo korake nazaj, kar v Utripu pokaže tisti posnetek pred Kidričevim spomenikom, ki je baje zelo prizadel Socialne demokrate; ta posnetek, njihovi »koraki v zgodovino«, je še kako poveden in popolnoma resničen. Še to: tega posnetka nisem kakor koli »poniglavo zlorabil«. Dobil sem ga na facebook strani Socialnih demokratov. Naj si ga ljudje le ogledajo, dokler je še tam …

Ni problem svetovnonazorsko razmišljanje, ki je na RTV že tradicionalno levo, danes morda še bolj levo kot pred 20 leti – problem je, da nekateri od teh ljudi preprosto ne zmorejo »videti čez«.

Ravno skozi odziv te stranke pa se je, vsaj po moji presoji, izkristaliziralo eno ključnih vprašanj: kaj je, ko govorimo o nacionalni radioteleviziji, v javnem interesu? To vprašanje je namreč izrecno zastavila predsednica Tanja Fajon. Torej: kakšna javna RTV je v javnem interesu?

Spet mi zastavljate široko vprašanje … Bom skušal odgovoriti na kratko. V javnem interesu je, da skuša javna radiotelevizija čim bolj pluralno detektirati in obdelati vse relevantne teme v slovenski družbi. Izkazalo se je, da je za uresničevanje tega interesa med drugim potrebno tudi to, da je kadrovska zasedba sploh na ključnih položajih v hiši dovolj pluralna in široka. Ni problem svetovnonazorsko razmišljanje, ki je na RTV že tradicionalno levo, danes morda še bolj levo kot pred 20 leti – problem je, da nekateri od teh ljudi preprosto ne zmorejo »videti čez«; niti toliko niso tolerantni, da bi videli, da je treba dati priložnost tudi drugim, ampak stvari zapirajo po svoji nazorski pripadnosti. To je v popolnem nasprotju – ker meni očitajo, češ, kako sem »opredeljen« – z dobo, ko sem bil direktor televizije in je bil Rajko Gerič urednik informativnega programa. Mi smo stvari širili; mi smo obdelali afero Patria in afero Ultra. Vse, kar je bilo relevantno. Zato smo tudi imeli več gledalcev in so se takrat vračali k nacionalki. Sedaj pa imamo na primer prismojeno afero Kangler, nimamo pa afere Masleša, čeprav je že tedne »v zraku« in se iz RTV že delajo norca, ker nismo ažurni in z enakimi vatli. To je ta bistvena razlika in zato je moj Utrip doživel tako silen odziv, ki si ga v bistvu, če smo iskreni, niti ne bi zaslužil – če bi bile zadeve normalne. Pa niso!

Ali je torej to tudi zgodba o enojnih oz. dvojnih merilih?

Popolnoma. Tanji Fajon smo sicer iskreno hvaležni, da je razkrila karte glede RTV. Na večne čase je jasno, da je vse njeno pridiganje o medijski svobodi in napadih na medije, ki ga je selila v Evropo in iz Evrope nazaj, popolnoma dvolično. Sicer pa: gospa si je svojo politično kariero prislužila s tem, da je neprofesionalno poročala iz Bruslja – ne le pristransko, temveč neprofesionalno. Zdaj se je razkrila.

Ti ljudje so izgubili živce in povedali, kaj si v resnici mislijo – in to je v resnici žaljivo in strahotno niža raven javne komunikacije v Sloveniji.

Ob vašem Utripu so torej padle maske, pokazali so se pravi obrazi, če sem malce »roterjevski«.

Res so padle in zadrege so in bodo velike. Po svoje je tudi vodstvo televizije v nekakšni zadregi. Sicer se je odzvalo na pritiske zaradi Utripa, ampak jih je spravilo v isti koš z nekaterimi drugimi zadevami, ki pa niso primerljive; ne moreš recimo primerjati tviterske provokacije Vanete Gošnika (na račun oddaje Tarča, op. B. Š.) s tem, kar je izrazila predsednica Socialnih demokratov, ali s tako grobimi žalitvami, ko jih izreka poslanec Marko Bandelli, ali podtikanji podpredsednika Socialnih demokratov Jerneja Pikala, ali vulgarno revščino donedavne pesnice Makarovičeve. Ti ljudje so izgubili živce in povedali, kaj si v resnici mislijo – in to je v resnici žaljivo in strahotno niža raven javne komunikacije v Sloveniji. Vseeno pa je to po svoje dragoceno, ker zdaj jasno vidimo, s kom imamo opravka.