Ob znanstvenem delu je ostala tesno povezana s svojim rodnim mestom, kjer je kot urednica Kamniškega zbornika, predsednica Društva sv. Jakoba in pobudnica številnih kulturnih prireditev pomembno prispevala k ohranjanju lokalne zgodovine in kulturnega spomina. V pogovoru ob njenem jubileju se dr. Marjeta Humar ozira na svoje otroštvo in družinske korenine, študijska leta, bogato strokovno delo, kulturno dejavnost v Kamniku ter razmišljanja o jeziku, družbi in domovini.

Dr. Marjeta Humar iz Kamnika je doktorirala v pokoju. FOTO: Jožef Pavlič

Ali bi se najprej predstavili? Tudi vaš rod. 

Sem Kamničanka, rojena pred osemdesetimi leti na Žalah, ki je danes del Krajevne skupnosti Center, prej pa je bila to vas. 

Moj oče je bil profesor biologije, kemije in geologije. Doma so imeli majhno kmetijo, ki jih je skromno preživljala. Pred vojno je služboval v Arandjelovcu v Srbiji, na začetku vojne pa v Trebinju – tako je oblast razporejala slovenske učitelje. Kot rezervnega oficirja so ga odpeljali v ujetniško taborišče v Bremnu. Od tam se mu je posrečilo vrniti v Trebinje, nato pa v Kamnik. Konec vojne je dočakal kot partizan na Dolenjskem. O vojnem času ni želel govoriti. V šoli so učitelji pričakovali spise z naslovi Moje oče mi je povedal. Oče je zmeraj rekel: »Pusti to, ti tega ne poznaš.« Stari oče pa je z veseljem pripovedoval zgodbe iz prve svetovne vojne. 

Ko so po vojni v Kamniku odprli nižjo gimnazijo, je moj oče postal prvi ravnatelj. Od leta 1945 do upokojitve 1973 je služboval kot profesor na gimnaziji, vmes tudi krajši čas kot ravnatelj na novoustanovljeni višji gimnaziji. Ob svojem delu na gimnaziji je obdeloval zemljo, ki jo je podedoval od svojih staršev. 

Leta 1944 je njegova mama umrla. Oče se je poročil z mojo mamo, ki je končala srednjo šolo pri sestrah v mekinjskem samostanu. Med vojno je službovala v nemški upravi, po poroki ni bila več v službi. Doma je bila pri Mlinarjevih na Perovem – danes je to Kovinarska cesta. Tu so imeli mlin na vodo in malo večjo kmetijo na ravnini, ki je bila po vojni stalno plen nacionalizacij. Mlin pa je nekega dne konec 60. let brez poprejšnjega sporočila ostal brez vode. Tega udarca stari oče ni mogel preživeti. 

Stari oče Matevž Stele je bil Birtov iz Tunjic, brat umetnostnega zgodovinarja dr. Franceta Steleta. Po smrti svoje mame je prišel k Mlinarjevim, ker sta bili Mlinarjeva in Birtova mama sestri, doma iz Podgorja. Matevž Stele je bil očim moje mame, njen oče je padel v prvi svetovni vojni. Moja mama je svojega očeta pogrešala, rekla pa je: »Očim je bil dober.« Matevž Stele je bil sposoben in deloven človek. 

Po vojni je očetov oče zelo zbolel. Mama je bila v glavnem sama doma. Oče je moral poučevati nešolane funkcionarje. Velikokrat je rekla: »Očetu sem lahko dala samo kamilice brez sladkorja. Vse so nam pobrali.« Leta 1947 je stari oče umrl v bolnici v Ljubljani. Pokopali so ga v Ljubljani, saj možnosti in denarja za prevoz ni bilo. 

Po moje neumno ni bilo, bilo je drugače. Svojo ljubezen si lahko izživel, če si se poročil. Pa še to: mlada sem imela otroke in vnuke. (dr. Marjeta Humar)

Povejte kaj o svoji družini. 

Moj oče in mama sta imela dva otroka: mene in brata. Oba sva se šolala. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo in primerjalne književnosti. Brat pa je končal lesarsko srednjo tehniško šolo v Ljubljani, potem pa višjo šolo za organizacijo dela. Brat je večino časa služboval v Stolu, jaz pa pet let kot učiteljica slovenščine in srbohrvaščine na OŠ Frana Albrehta, potem pa do konca delovne dobe in še nekaj let več na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 

Brat je prevzel kmetijo. Zgodaj je ostal sam, saj mu je zaradi bolezni žena umrla. Kolikor moreva mu pri nekaterih delih z njegovim sinom pomagava. Poročila sem se, ko sem bila stara 20 let in en teden – v prvem letniku fakultete. Današnji mladi bi rekli, da je bilo to neumno. Po moje neumno ni bilo, bilo je drugače. Svojo ljubezen si lahko izživel, če si se poročil. Pa še to: mlada sem imela otroke in vnuke. 

Večino življenja, razen deset let po poroki, ko smo živeli v Šmarci, sem preživela na Žalah. V tem času so se nama z možem rodili trije otroci: Tatjana, Matej in Andreja. Hiša, v kateri smo stanovali v Šmarci, je bila stara in slaba, zato smo se odločili, da si sezidamo nov dom zraven moje rojstne hiše na zemlji mojih staršev. Drugega tudi ni bilo mogoče, saj nisva imela denarja za nakup zemljišča. Mož je pred kratkim diplomiral in dobil službo v tovarni Stol, jaz pa sem bila študentka. Gradnja je potekala počasi, veliko dela sva opravila sama in ob pomoči sorodnikov in prijateljev. 

Zaradi res slabih stanovanjskih razmer – vlaga, hišna goba –, ki so vplivale na zdravje otrok, smo se po desetih letih bivanja v Šmarci preselili v nedokončano hišo na Žalah, ki jo je mož, mojster improvizacij, za silo uredil za bivanje. Tu je bilo marsikaj bolje: bilo je suho, ni se nam bilo treba voziti z dvema otrokoma in dojenčico na delo k novi hiši, blizu so bili domači: oče, mama in brat. Izgubili pa smo Ulčarjeve, mamo in dve hčerki, ki so nam pazile zlasti prva dva otroka in nam tudi sicer veliko pomagale. 

Gradnja hiše je napredovala počasi, pa vendar je. Res pa je, da smo jo dokončali pravzaprav takrat, ko se je starejša hči odločila, da bosta z možem in otrokoma živela tu. Sin si je naredil svojo hišo, mlajša hči ima svoje stanovanje. Pa še nekaj: vsak od otrok ima dva otroka. Tako sva imela z možem, ki je pred 14 leti umrl, štiri vnuke in dve vnukinji. Lepšega ti življenje ne more podariti.

Slovarsko besedilo ni čisto politično v redu glede na izbor gesel in primere rabe. Vsakega od redaktorjev je poklical v t. i. »črno sobo« in mu povedal, kaj je neprimerno. Poklical je tudi mene in mi rekel: »Vi ste iz Kamnika, tam je bil rojen Rudolf Maister. Vi ste v redu.« (dr. Marjeta Humar)

Pa odločitvi za študij primerjalne književnosti in slovenskega jezika s književnostjo … 

Po gimnaziji sem se, kot sem že povedala, vpisala na Filozofsko fakulteto. To je bil kar težek čas: imela sem dva majhna otroka. Včasih sem študirala z dojenčkom v naročju. Pa je nekako šlo. Res pa se nisem mogla udeleževati kav s kolegi, ker sem zmeraj hitela domov. Prav tako kot študentka nisem delala na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša kot kolegi. 

Na oddelku za slovenski jezik je bil glavni predavatelj Jože Toporišič, ki je bil zagovornik in varuh slovenščine, kot jih danes ni več. Zakladnica znanja in prijaznosti je bila Tinka Orožnova, ki je pred kratkim umrla in, kdo ve zakaj, ni postala članica akademije. Dobri profesorji so bili Tine Logar, Matjaž Kmecl, Boris Paternu in še nekateri.

Študij primerjalne književnosti mi je bil všeč. Takrat je še predaval prof. Anton Ocvirk, s svojo predavateljsko širino in pogosto ironijo pa je vzbujal pozornost prof. Dušan Pirjevec. 

Največ težav sem imela s t. i. predvojaško vzgojo, saj se zaradi dveh porodov nisem mogla udeleževati obveznih predavanj. Zaradi tega bi skorajda ne mogla napredovati v naslednji letnik. Vsa moja prepričevanja, da imamo tudi študentke pravico do porodniškega dopusta (kar pa takrat še ni bilo nikjer zapisano), je učitelj po »slovensko« zaključil: »Dal je tako v zakonu?«

Problem je bil rešen s predavateljem, ki je predmet prevzel naslednje leto. 

Dr. Marjeta Humar med predstavitvijo slovarja 11. decembra 2025. Foto: Ivo Žajdela

Večina vašega poklicnega dela je povezanega z delom na SAZU. 

Po petletnem službovanju na OŠ Frana Albrehta v Kamniku sem se prijavila na razpis Inštituta za slovenski jezik in bila sprejeta. Na šoli sem se sicer dobro počutila. Ni pa to bilo tisto, kar sem si ves čas želela: slovaropisje. 

Začela sem delati ob korekturah druge knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Tam me je prof. Stane Suhadolnik učil natančnosti in potrpežljivosti. Slovar se je takrat še ročno stavil v tiskarni Ljudske pravice, kar je bilo zelo zahtevno. Prav so morale biti zapisane besede in vse vrste tiska. Teh je bilo veliko. Suhadolnik je z očali in brez njih iskal napake in jih našel. Korekture sem potem odnesla v tiskarno. Po izidu druge knjige leta 1975 (mimogrede: ki mi jo je podaril moj oče) sem bila vključena v redakcijo slovarjev pod budnim očesom uveljavljenih redaktorjev. 

To je bil predračunalniški čas. V inštitutskih prostorih je bilo vedno nekaj t. i. zunanjih sodelavcev, ki so pripravljali gradivo: podčrtovali po tiskanih delih besede, izpisovali podčrtane besede s sobesedilom na listke, urejali po abecedi kartoteke izpisov, izdelovali kartoteke sopomenk iz redakcij ipd. Nekje sem prebrala, da je pri delu za slovar sodelovala četica garačev.

Redakcije smo pisali na manjše pravokotne lističe s svinčnikom, zunanji sodelavci pa so jih prepisovali na format A4 in vlagali v registratorje. Tako je nastajalo slovarsko besedilo. Moje redakcije so imeli prepisovalci radi, ker sem takrat še lepo pisala. V posebni skupini zunanjih sodelavcev pa so bili strokovnjaki, s katerimi smo redaktorji posvetovali pri razlagah strokovnih izrazov. 

Razmere na inštitutu so bile prijetne. Nenavadno se mi je zdelo, da so me ogovarjali z gospa, saj sem bila na šoli strogo in samo tovarišica. 

Najbrž je bilo v začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko je bil predsednik uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega Janko Jurančič. Ugotovljeno je menda bilo, da slovarsko besedilo ni čisto politično v redu glede na izbor gesel in primere rabe. Vsakega od redaktorjev je poklical v t. i. »črno sobo« in mu povedal, kaj je neprimerno. Poklical je tudi mene in mi rekel: »Vi ste iz Kamnika, tam je bil rojen Rudolf Maister. Vi ste v redu.« Jurančič je bil Maistrov borec, kar mu je veliko pomenilo.

Po mojih izkušnjah stroke oblikujejo ljudi. Zahtevno je skupno delo strokovnjakov različnih strok, vendar te to sodelovanje obogati. (dr. Marjeta Humar)

Prav posebej ste se posvečali pripravi terminoloških slovarjev.

Že pred koncem redakcije SSKJ sem začela delati s Stanetom Bonačem iz družine slovenskih papirničarjev papirniški slovar, ki je izšel leta 1996. Slovar vsebuje 4441 v slovarskih člankih pomensko opisanih slovenskih strokovnih izrazov in angleške, francoske in nemške ustreznike zanje. 

S temi izkušnjami sem bila imenovana za vodjo sekcije za terminologijo. V dveh sledečih desetletjih sem kot soavtorica sodelovala pri planinskem, gemološkem, geografskem, gledališkem, farmacevtskem (dve izdaji), tolkalnem, urbanističnem, pravnem in drugih terminoloških slovarjih. Konec leta 2025 je izšel obsežen (907 strani) Slovenski tehniški slovar, ki smo ga uredili Andrej Šmalc, Andrej Paulin in jaz ob dolgoletnem sodelovanju več kot desetih sodelavcev.

Vsak terminološki slovar nastaja v sodelovanju s področnimi strokovnjaki pod vodstvom terminologa. Po mojih izkušnjah stroke oblikujejo ljudi. Zahtevno je skupno delo strokovnjakov različnih strok, vendar te to sodelovanje obogati.

Dogodilo pa se je marsikaj zanimivega. Ko sem začela delati z gledališko komisijo, sem pri Janku Modru čutila neko nelagodje. Prej je komisijo vodila politično razmeram ustrezna terminologinja, Janko pa ni vedel, kaj sem jaz. Potem sem v Kamniku kandidirala za županjo pri slovenskih krščanskih demokratih. Tisto jutro, ko je bilo to objavljeno v Delu, se je Modru razvedrilo čelo. Sodelavec pri drugem slovarju in drugega političnega prepričanja pa me je brez vsakega uvoda vprašal: »Marjeta, jaz sem pa mislil, da sva midva prijatelja.« Na vprašanje: »Saj sva. Ali nisva?« pa mi ni odgovoril.

V sekciji za terminologijo smo ob sodelovanju Borislave Košmrlj-Levačič in zunanjega sodelavca Tomaža Seliškarja izdelali tudi računalniški program SlovarRed 2.0 za obdelavo slovarskega gradiva. Program sem predstavila na konferenci evropske komisije za terminologijo, kjer je bil sprejet z občudovanjem. To je bil po mojem prvi tovrstni program, vsaj v Evropi.

Dr. Marjeta Humar s Slovenskim tehniškim slovarjem (2025), ki ga je souredila z Andrejem Šmalcem in Andrejem Paulinom. FOTO: Jožef Pavlič 

Iz tega ste tudi doktorirali. 

Doktorirala sem s temo: Protipomenskost v slovenskem knjižnem jeziku na primeru terminoloških slovarjev. Pozno, uradno sem bila že v pokoju. A sem to hotela urediti. Za izpite sem se pripravljala in pisala doktorsko delo ob sobotah in nedeljah, sicer nisem imela časa.

Že leta urejate Kamniški zbornik. 

Zdaj urejam svojo zadnjo knjigo Kamniškega zbornika z upanjem, da se bo delo nadaljevalo. 12 letnikov Kamniškega zbornika je izšlo od 1955–1969. Pomembno vlogo pri izdajanju je imela kamniška gimnazija. Z županom Tonetom Smolnikarjem sva bila oba bivša dijaka te šole. Pogrešala sva to publikacijo in se odločila, da jo obudiva. Uredila sem 13. letnik Kamniškega zbornika, ki je izšel leta 1996. Zbornik izhaja na dve leti. Pripravljamo 28. številko, ki naj bi izšla v aprilu v času praznovanja občinskega praznika. 

Ta čas je tako neskončno hitro minil, da si ne morem misliti. Veliko sošolcev, prijateljev in sorodnikov je pa že na božji njivi pod našo hišo. (dr. Marjeta Humar ob pogledu na svojih 80 let)

Kaj vam pomeni predsedovanje Društvu sv. Jakoba Kamnik, delo v tem društvu?

Društvo sv. Jakoba deluje od leta 2007. Različne prireditve smo prirejali že prej. Takratni vodja Frančiškanskega samostana v Kamniku p. Boris Markež pa nas je spodbudil, da smo se registrirali kot društvo. Ko je ta odšel v Maribor, nas je podpiral p. Lavrencij Anžel, po njegovi smrti pa odlično sodelujemo z mag. p. Cirilom Božičem. Društvo pripravi vsako leto več okrog 25 prireditev ob finančni podpori Občine Kamnik. V središču naše pozornosti so Kamnik in njegovi ljudje – živi in že pokojni. 

Pripravljate številne kulturne prireditve v okviru Društva, posvečene pomembnim Kamničanom in drugim Slovencem. 

V okviru Društva sv. Jakoba ali Demosa na Kamniškem smo pripravili simpozij, posvečen duhovniku, piscu kronike, pesniku Mihaelu Frančišku Paglovcu (1679–1759), pesniku, jezikoslovcu in duhovniku Juriju Japlju (1744–1807), politiku, demokratu, sindikalistu Francetu Tomšiču (1937–2010). Tomšiču smo lani postavili tudi spominsko obeležje. Ob tem dogodkih smo izdali tudi spominske zbornike predavanj.

Poskrbeli ste za več knjig, med njimi za monografijo o Sv. Primožu nad Kamnikom, uredili in souredili več zbornikov. 

Društvo sv. Jakoba je pred leti izdalo obnovljeno izdajo knjige Ferdinanda Šerbelja Sv. Primož nad Kamnikom in knjigo o rezbarju Maksu Bergantu, ki jo je napisal Miklavž Komelj, Društvo Demos na Kamniškem pa je izdalo več knjig: Demos na Kamniškem, Čas počasi briše, France Tomšič in njegov čas, Prelomna leta, France Tomšič, vizionar, domoljub, demokrat.

Blizu vam je tudi lepa slovenščina, v Kamniškem občanu ste imeli rubriko Za kulturo jezika. 

Bila sem članica Jezikovnega razsodišča. V Kamniškem občanu pa sem na 14 dni objavljala članke o jeziku, ki so jih ljudje radi brali.

Dejavni ste tudi v politiki, posebej stranki NSI, Društvu generala Rudolfa Maistra, bili ste članica skupščine Občine Kamnik, občinskega sveta, raznih komisij … Kaj vas je nagnilo k temu, k politični dejavnosti? Pripravljate tudi praznovanja ob Dnevu samostojnosti in enotnosti. 

Vse te dejavnosti imajo en sam cilj: potrebno je dejavno podpirati samostojno Slovenijo, si prizadevati za demokracijo in osveščati ljudi o teh stvareh. Žal je naša šola taka, kot je, premalo osvešča šolajoče se o naši zgodovini in pomembnosti slovenske osamosvojitve. 

Leta 2022 so vas kot prvo Kamničanko odlikovali z naslovom častne občanke. Kaj vam pomeni to veliko priznanje in druga? 

To mi seveda veliko pomeni. In hvala vsem, ki so mi s tem priznali, da sem morda dodala delček k bogastvu naše občine. 

80 let je neskončno hitro minilo, pravi dr. Marjeta Humar. FOTO: Jožef Pavlič

Kako se počutite med Kamničani, v tem mestu in nad njim, kjer stanujete?

Kamnik je moje rojstno mesto, tu poznam ljudi in se dobro počutim. Naše mesto ima bogato zgodovino, veliko kulturnih prireditev ter društev, muzej in knjižnico, ki pripravljajo različne prireditve. Bogato je tudi cerkveno življenje. Manjkajo nam kino, lahko bi bilo več kvalitetnih koncertov, manjka univerza za starejše. To je bilo vidno v Domžalah, kjer so v kulturnem domu predvajali film Eksodus in je bilo med čakajočimi za karte veliko Kamničanov. Mnogo lepih stvari je tudi nevzdrževanih, npr. table, ki pričajo o dejavnosti, ki je bila nekoč ali je zdaj v hiši. Moti tudi vandalizem in še bi se kaj našlo.

Radi tudi potujete po svetu. Kam najraje, s kom ...

Rada potujem. Prej sem hodila v Barcelono, Bruselj, Kanado … v zvezi s terminologijo ali pa sva potovala z možem. Zadnjič sva bila v Atenah. Zdaj pa si najraje ogledujem svet z Društvom prijateljev Svete dežele. Tam poznam pol ljudi, ki se npr. zberejo za kako potovanje ali romanje na letališču, drugo polovico pa spoznam med potjo. Enkrat letno se z umetnostnim zgodovinarjem Ferdinandom Šerbeljem podamo na pot po zamejstvu ali Sloveniji, včasih pa tudi s kakšnim drugim dobrim poznavalcem. Enkrat letno priredi ekskurzijo Društvo general Maister. Zmeraj je lepo potovati z ljudmi, ki jih zanimajo ali očarajo podobne stvari.

Človek ima pri vas občutek, da vse delate z lahkoto. Verjetno ni tako, se pa za vse, kar delate, zelo potrudite, naredite res dobro. Drugače vam ne bi zaupali toliko odgovornih stvari …

Rada delam, kakšne stvari mi gredo lažje, kakšne težje od rok. Malo stvari lahko narediš kar mimogrede ali levoročno. Hitreje narediš, kar dobro poznaš, sicer je pa treba pogledati v knjige, revije, na splet, povprašati umetno inteligenco, ki pa tudi ne ve vsega pravilno. Hočem reči: tisto, o čemer sprašuješ, moraš vsaj okvirno poznati. 

Želim si, da bi bili vsi moji zdravi in da bi se razumeli med seboj, kot smo se do sedaj. To je največje bogastvo. (dr. Marjeta Humar)

Ali sploh najdete čas za kakšen hobi? Ali pa se pri vas posrečeno delo prepleta s hobijem, združujete koristno in dolžnostno s potrebnim in prijetnim?

Za razvedrilo rešujem križanke in berem, za rekreacijo hodim k telovadbi, družim se s prijateljicami, delam na vrtu in grabim, ko brat kosi.

Pri vas je očitna velika ljubezen do Slovenije, vsega pristno slovenskega, pa tudi odgovornost za domovino, naš narod, prihodnost. Vas skrbi zanj, koga bomo Slovenci volili in izvolili … Koga bi predlagali? 

S tem nimam problemov. Zmeraj glasujem za ljudi, ki jih poznam in cenim. Upam, da se bodo tudi drugi odločili za to.

Kako sprejemate 80 let življenja za vami in kar ga bo še pred vami?

Ta čas je tako neskončno hitro minil, da si ne morem misliti. Veliko sošolcev, prijateljev in sorodnikov je pa že na božji njivi pod našo hišo. 

Želim si, da bi bili vsi moji zdravi in da bi se razumeli med seboj, kot smo se do sedaj. To je največje bogastvo.