Morda najbolj izrazito se ta ideološka ugreznjenost v totalitarno preteklost kaže pri odrekanju pravice do pokopa žrtev revolucije, ki so bile izkopane iz morišča v soteski Iške (Romi) in Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu (3.450 žrtev slovenskega Katina). 

Svojci žrtev in organizacije, ki jih predstavljajo, jasno izražajo željo in pričakovanje, da bodo posmrtni ostanki pokopani v slovenski prestolnici, njeno vodstvo to vztrajno odreka – s tem pa se izneverja temu, k čemer jo zavezuje privilegirani položaj prestolnice osamosvojene in demokratične Republike Slovenije: da je kraj združevalnega spomina.

Na to (še vedno neuresničeno) vlogo prestolnice je na posvetu, ki sta ga 11. aprila v prostorih drugega doma slovenskega parlamenta priredili Komisija Državnega sveta RS za državno ureditev in Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč opozoril član slednje dr. Milan Sagadin. Ugledni arheolog (leta 2017 je prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo) je predstavil širšo problematiko vključevanje prikritih morišč in grobišč v slovensko spominsko krajino, na tem mestu pa želimo opozoriti predvsem na njegov premislek o vlogi in nalogi Ljubljane pri tem.

Simbolna točka združevanja in identifikacije

Medtem ko se Maribor očitno zaveda svoje vloge regionalnega središča in je sprejel pokop žrtev iz Hude jame in protitankovskega jarka na Teznem, pa Ljubljana svoje vloge nacionalne prestolnice očitno ne razume, je med drugim opozoril dr. Sagadin. In kakšna je ta vloga?

»Vsako mesto je v zgodovini nastalo kot kraj zbiranja, kot prizorišče proslavljanja, žrtvovanja in žalovanja širših razsežnosti. Mesto je bilo vselej oder ločenih prizorov človeške drame širšega območja, centralno naselje pa je predvsem kraj, kjer se je ljudstvo shajalo ne le na podlagi svojega rojstva, temveč zavestno. Čim večje gravitacijsko območje je pokrivalo, tem pomembnejše je bilo. In gravitacijsko območje prestolnice je vedno cela država. Njena akropola in njena nekropola sicer živita svoji življenji, a obe imata svojo centralno vlogo. Obe – vsaka s svojo govorico – zrcalita družbeno razslojenost, s spomeniki elite beležita vzpone in padce v dozorevanju naroda v nacijo in tudi materializirata družbeno sprejete vrednote.«

V sodobni laični državi simbolni točki združevanja in identifikacije nista več »kralj in škof s svojima simbolnima zgradbama«, pač pa je to »prestolnica kot simbol državotvorne nacije s svojimi simbolnimi zgradbami«.

Skozi zgodovino so se stvari spreminjale: v sodobni laični državi tako simbolni točki združevanja in identifikacije nista več, kot je dejal dr. Sagadin, »kralj in škof s svojima simbolnima zgradbama«, pač pa je to »prestolnica kot simbol državotvorne nacije s svojimi simbolnimi zgradbami – parlamentom, predsedniško palačo in s svojim spomeniškim fondom kot varuhom skupnega, združevalnega spomina«.

Člani vladne komisije za prikrita grobišča: dr. Jože Dežman, Pavel Jamnik in dr. Milan Sagadin. FOTO: Bogomir Štefanič

Nekoč že srce naroda

Toda v primeru Ljubljane se zdi, da se mesto kljub poudarjanju položaja prestolnice, ki ga definira tudi poseben zakon, ta čas »identificira zgolj s svojo lokalno birokracijo«. A ni bilo vedno tako: Ljubljana se je po Sagadinovih besedah že v času, ko še ni bila prestolnica države, zavedala, da je srce naroda, da je njegovo identifikacijsko središče – že takrat se je namreč znala odzvati tudi na tragedije, ki so doletele slovenskih narod: na Žalah je znala postaviti kostnico vsem padlim v 1. svetovni vojni, čeprav so se borili za tujo državo; znala je tudi vzdrževati grobišča vseh tujih armad in znala je ustrezno obeležiti letalsko katastrofo na Korziki.

Poboj domobrancev in Romov v obsegu, ki so ga razkrile raziskave, je bil nedvomno nacionalna tragedija. Oboji so bili namreč bistven del narodovega telesa.

Ob vsem tem je zato, kot je bil jasen dr. Sagadin, »nerazumljivo, da danes največjega poboja v celotni zgodovini slovenskega naroda ne zazna kot nacionalne tragedije in ga ni pripravljena obeležiti. Kajti poboj domobrancev in Romov v obsegu, ki so ga razkrile raziskave, je bil nedvomno nacionalna tragedija. Oboji so bili namreč bistven del narodovega telesa.«

V kolikor je ta neobčutljivost oz. etični deficit omejen zgolj na vodstvo prestolnice, se poraja vprašanje o njegovi moralni primernosti za funkcijo, ki jo opravlja, ali sploh za kakršnokoli javno funkcijo.

Od kod izvira ljubljanski etični primanjkljaj?

Ob tem dejstvu se odpira dvojno vprašanje: »V kolikor je ta neobčutljivost oz. etični deficit omejen zgolj na vodstvo prestolnice, se poraja vprašanje o njegovi moralni primernosti za funkcijo, ki jo opravlja, ali sploh za kakršnokoli javno funkcijo. V kolikor pa ima ta moralna indiferentnost večinsko podporo, pa je vprašljiva reprezentativna funkcija mesta kot prestolnice. V tem primeru Ljubljana preprosto ne opravlja državotvorne oz. združevalne vloge prestolnice, saj je pripravljena marginalizirati velike skupine prebivalstva te države. Očitno ne pristaja na osnovni etični postulat – splošno, mednarodno sprejeto pravico do groba.«

Tu po prepričanju dr. Sagadina »potemtakem ne gre za različne poglede na dogajanja v državljanski vojni, pač pa za bistven etični primanjkljaj, ki ne more biti argument v razpravi«.

Spomenik na Kongresnem trgu ni dokončan, v svoji predvideni dokončni verziji pa je bil označen za protispomenik, saj naj bi bil s svojim oznanjanjem sprave v nasprotju s slovensko resničnostjo.

Spomenik brez posluha za združevanje

Podobno nerazumevanje arheolog in član vladne komisije za prikrita grobišča opaža tudi v procesu nastajanja in postavitve osrednjega nacionalnega spomenika sprave v prestolnici. Spomenik na Kongresnem trgu namreč ni dokončan, v svoji predvideni dokončni verziji pa je bil označen za protispomenik, saj naj bi bil s svojim oznanjanjem sprave v nasprotju s slovensko resničnostjo. Vendar pa prav tak kot je sedaj, s svojo nedokončanostjo, obrobno lego, izpostavljenostjo vandalizmu, nesprejetostjo v prostoru, kjer je nastal, »ves nem in prazen, oznanja ravno to, kar v procesu sprave zaznavamo – moralno indiferenco, brez posluha za združevanje«.

Dr. Sagadin je prestolnici in njeni vlogi pri pluralizaciji slovenske spominske krajine namenjen premislek sklenil z besedami Aristotela: Kdor ni zmožen udeleževati se skupnega življenja ali kdor ničesar ne potrebuje zaradi samozadostnosti, ta ni del države, tako da je ali zver ali Bog.

Sami dodajamo: Ali koga prepoznamo v tem opisu?