Ob drugih članih delovne skupine (zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar in duhovnik dr. Janez Juhant) deluje kot koordinator revizije montiranih kazenskih sodb proti predstavnikom Katoliške Cerkve. Dr. Trontelj je tudi sourednik obsežnega zbornika, v katerem je predstavljena (kot se glasi naslov knjige) Težka pot do pravice, po kateri stopajo duhovniki, redovniki in redovnice v iskanju pravne rehabilitacije (zbornik je izšel pri založbi Družina).

Kako to, da ste pred petimi leti sploh vstopili v to zgodbo? Ste vendarle iz mlajše generacije, ki je, kot nas vedno znova prepričujejo, zgodbe totalitarne preteklosti menda niti najmanj ne zanimajo …

Pred dobrimi petimi leti mi je dr. Janez Juhant ponudil možnost sodelovanja pri dolgoročnem projektu urejanja krivičnih sodnih procesov zoper predstavnike Cerkve. Tedaj sem bil doktorski študent na Teološki fakulteti v Ljubljani, po predhodni izobrazbi tudi zgodovinar. Moj prispevek naj bi bil predvsem obiskovanje slovenskih državnih in cerkvenih arhivov ter sistematično zbiranje gradiva o različnih oblikah političnega pregona duhovnikov, redovnikov in redovnic v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej, zlasti sodnih spisov montiranih procesov, na katerih so bili uslužbenci Cerkve obsojeni na različne vrste kazni. Zbiranje gradiva je bilo namenjeno pripravi pobud za njihovo rehabilitacijo. Narava dela mi je bila blizu, zato sem sprejel vabilo k sodelovanju, ki je po zaslugi dogovora z nadškofom Stanislavom Zoretom in Slovensko škofovsko konferenco zame postalo zaposlitev s polnim delovnim časom. Delo že od samega začetka opravljam v okviru zaposlitve na Katoliškem inštitutu in njegovi Fakulteti za pravo in ekonomijo, ki mi nudita potrebno infrastrukturo za opravljanje tega poslanstva. Pri vsem skupaj me nagovarjajo osebne zgodbe posameznikov in posameznic, ljudi z imeni in obrazi, ki so postali tarče pregona zaradi svojega stanu oziroma pripadnosti »napačni« idejni in politični strani.

Dr. Nik Trontelj je koordinator revizije montiranih kazenskih sodb proti predstavnikom Katoliške Cerkve. FOTO: Tatjana Splichal

Povojna kazenska zakonodaja je omogočala izrekanje neutemeljenih in krivičnih sodb, saj je bila izdelana po vzoru sovjetskih zakonov, ki niso bili namenjeni objektivnemu iskanju resnice, ampak uveljavljanju politične moči nad domnevnimi nasprotniki.

Šlo je torej za sistematično preganjanje. Niso redki, ki so prepričani, da bi morala demokratična slovenska država po svoji »službeni dolžnosti« že pred deset­letji enako sistematično razveljaviti vse obsodbe totalitarnih sodišč. No, to se ni zgodilo. Bi se tudi po vašem prepričanju moralo?

Povojna kazenska zakonodaja je omogočala izrekanje neutemeljenih in krivičnih sodb, saj je bila izdelana po vzoru sovjetskih zakonov, ki niso bili namenjeni objektivnemu iskanju resnice, ampak uveljavljanju politične moči nad domnevnimi nasprotniki. Tudi kazenski zakonik iz leta 1951, ki mu del stroke priznava usklajenost s pravnimi merili evropskih kazenskih zakonodaj, je bil podlaga mnogih montiranih procesov proti predstavnikom Cerkve. S tega stališča imamo opraviti s problematično zakonodajo in sodno prakso v bivši državi, zato razumem mnenje o enotni razveljavitvi vseh obsodb. To se ni zgodilo. Sedaj je edina možnost za urejanje problema vlaganje individualnih pobud za revizijo posameznih procesov. Gotovo bi imela skupna razveljavitev močan simbolni pomen, po drugi strani pa vidim v izdanih individualnih oprostilnih sodbah še večje zadoščenje v povrnitvi dobrega imena vsakemu posamezniku posebej.

Zbornik Težka pot do pravice je izšel pri založbi Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Zavzemamo se za odpravo krivic in vzpostavljanje bolj demokratične družbe.

Kaj je v sedanjih okoliščinah, ko so pravne rehabilitacije naložene na ramena posameznikov oz. njihovih zastopnikov, temeljno vodilo vašega dela?

Vodilo ostaja enako in je morda v sedanjih okoliščinah še bolj zgovorno – poskrbeti za moralno očiščenje vsakega posameznika in doseči vsaj njegovo posmrtno zadoščenje. Resda so mnogi svojim preganjalcem odpustili, a zaslužijo pravičen zgodovinski spomin. To niso bili kaki zločinci ali prevratniki. Zavzemamo se za odpravo krivic in vzpostavljanje bolj demokratične družbe.

V okviru našega dela smo doslej dosegli 42 oprostilnih sodb za 48 oseb.

Kateri so konkretni koraki, ki jih morate opraviti, da lahko privedejo do uspešne rehabilitacije duhovnikov?

Delo sestoji iz več korakov. Najprej je treba ugotoviti, kateri primer še ni bil rehabilitiran in se je zanj vredno zavzeti. Sledi zbiranje gradiva o sodnem procesu in drugem vsebinsko relevantnem dogajanju, ki omogoča vpogled v potek in okoliščine kazenskega pregona. Po preučitvi gradiva je treba napisati pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kjer pred­stavimo zgodovinske, moralne in pravne razloge za krivičnost sojenja. Generalni državni tožilec nato preuči poslano pobudo in se lahko odloči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, o kateri odloča Vrhovno sodišče RS. Slednje je tisto, ki končno izda oprostilno sodbo. V okviru našega dela smo doslej dosegli 42 oprostilnih sodb za 48 oseb.

Pri predstavitvi zbornika Težka pot do pravice 13. maja letos sta poleg dr. Trontlja sodelovala tudi dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Janez Juhant. FOTO: Tatjana Splichal

Po kakšnem ključu izberete duhovnike, redovnice in redovnike, za katere pri­pravite vloge pri vrhovnem državnem tožilcu?

Izbiramo primere »političnih« obsodb, torej tiste primere, ki obtožencu očitajo kazniva dejanja s področja političnega in družbenega življenja. To so, denimo, očitki v zvezi z delovanjem med vojno in povojno propagando ali nedovoljene zveze s tujino. Ukvarjamo se s primeri predstavnikov Cerkve, za katere upravičeno trdimo, da so bili preganjani zaradi ideološkega nasprotovanja veri in Cerkvi in so bili zato obravnavani kot državni sovražniki. Preprosto želimo doseči revizijo vseh montiranih sodb in se pri tem ne oziramo na težo izrečene kazni. Prepričani smo, da je vsaka izrečena krivična kazen že previsoka.

Z izdajo zbornika Težka pot do pravice odpiramo prostor večje ozaveščenosti o problematiki montiranega sodnega pregona velikega števila duhovnikov, redovnikov in redovnic v Sloveniji po drugi svetovni vojni.

Ali nekaj rehabilitiranih duhovnikov in redovnikov, ki jih predstavljate v zborniku Težka pot do pravice, vsaj delno dobro ime vrača tudi tistim, ki še niso bili in zlasti zaradi umanjkanja arhivskega gradiva morda nikoli ne bodo mogli biti rehabilitirani?

Z izdajo zbornika odpiramo prostor večje ozaveščenosti o problematiki montiranega sodnega pregona velikega števila duhovnikov, redovnikov in redovnic v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Samo v obdobju 1945–1961 se jih je na zatožni klopi znašlo kar 429. Čeprav ne bodo vsi deležni uradne oprostilne sodbe, je njihova krivda moralno oprana vsaj analogno, saj so bili obsojeni po istih zakonih in razmerah, lahko rečemo – z istim namenom oblastnega obračuna s predstavniki edine organizacije, ki je partija ni imela pod vplivom.

Z vidika vsebinske priprave pobud za rehabilitacijo pa je tako: dokler bomo imeli na voljo arhivsko gradivo, bomo lahko pripravljali vloge.

Do kdaj bo trajal vaš projekt?

Naše delovanje ima nadaljnjo podporo vodstva Cerkve v Sloveniji. V času trajanja projekta želimo obravnavati čim več obsojenih posameznikov. Število ugodno rešenih primerov se še naprej redno povečuje, zato ne vidim razloga za ustavitev projekta. Z vidika vsebinske priprave pobud za rehabilitacijo pa je tako: dokler bomo imeli na voljo arhivsko gradivo, bomo lahko pripravljali vloge. Žal je arhivsko gradivo o duhovniških procesih na splošno dokaj skromno ohranjeno, pogosto gre le za ohranjeno sodbo, ne pa tudi druge procesne akte, ki so pomembni za globlje razumevanje okoliščin.

Knjiga skozi več kot 50 zgodb z imeni in priimki prikazuje »težko pot do pravice« številnih duhovnikov, redovnikov in redovnic v iskanju pravne rehabilitacije zaradi krivičnih obsodb. FOTO: Tatjana Splichal

Če imajo sorodniki kako gradivo ali podatek o sodnem pregonu duhovnika, redovnika ali redovnice v svoji družini, mi lahko pišejo na nik.trontelj@kat-inst.si.

Ali vam lahko pri zbiranju potrebnih podatkov o obsojenih predstavnikih Cerkve ob uničenih arhivih pomagajo tudi »navadni ljudje«, če smem uporabiti ta izraz?

Seveda. V preteklosti se nam je že javilo nekaj sorodnikov preganjanih duhovnikov. Če imajo sorodniki kako gradivo ali podatek o sodnem pregonu duhovnika, redovnika ali redovnice v svoji družini, mi lahko pišejo na nik.trontelj@kat-inst.si. Kot rečeno, naše delo je namenjeno razveljavitvi sodnih procesov, zato zbiramo tovrstno gradivo, ne pa tudi o izvensodnih pobojih ali drugih oblikah pregona.

Celoten pogovor je bil objavljen v novomašni številki Družine.