Prav te dni mineva 20 let od izida prelomne študije Cerkev na zatožni klopi (Družina, 2005), v kateri je zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar dokazala, da je revolucionarna oblast samo od konca vojne do leta 1961 obsodila 429 duhovnikov, od katerih jih je bila velika večina (339) kaznovanih z zaporno kaznijo, nekateri (73) pa z denarno, še veliko več (skoraj 1.500) pa jih je bilo »deželnih« administrativnih kazni.

Statistično gledano je bil vsak duhovnik poldrugo desetletje po koncu druge svetovne vojne (ki ga prav ta čas dediči tedanjih oblastnih uzurpatorjev bučno praznujejo kot vsesplošno »osvoboditev«) kaznovan več kot enkrat.

Če upoštevamo, da je bilo takrat povprečno v Sloveniji tisoč duhovnikov, se izrisuje srhljiva podoba revolucionarnega boja proti veri in Katoliški Cerkvi: statistično gledano je bil vsak duhovnik poldrugo desetletje po koncu druge svetovne vojne (ki ga prav ta čas dediči tedanjih oblastnih uzurpatorjev bučno praznujejo kot vsesplošno »osvoboditev«) kaznovan več kot enkrat.

Nekateri duhovniki so na rehabilitacijsko pot stopili sami, večina pač ne.

Ob tako množičnih in sistematičnih kršitvah človekovih pravic predstavnikov Cerkev, ki jo je totalitarni režim izrecno razumel kot svojo sovražnico številka ena, se je po demokratizaciji in slovenski osamosvojitvi zastavilo vprašanje: kako doseči njihovo pravno rehabilitacijo in jim vrniti dobro ime? Čeprav bi pričakovali, da bo to država storila tako rekoč »po službeni dolžnosti«, je bilo to ob ravnanjih tranzicijske levice, ki je preko oblastnih in birokratskih vzvodov na vse načine preprečevala ali vsaj zavirala popravo krivic, nemogoče. Nekateri duhovniki so na rehabilitacijsko pot stopili sami, večina pač ne. Mnogi so, preden bi sploh dobili to možnost, tudi umrli, zanje pa vlog niso mogli vlagati potomci, ker jih zaradi življenja v celibatu seveda niso imeli. Po zaslugi pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma je bila kmalu po izidu študije Cerkev na zatožni klopi s spremembo zakona o kazenskem postopku sicer odprta možnost, da so zahtevke za varstvo zakonitosti v primerih krivičnih duhovniških in redovniških obsodb lahko vlagale škofije oziroma redovne skupnosti; ta možnost je bila na voljo do konca leta 2012, a je (pre)večkrat ostala neizkoriščena.

Vrhovno sodišče je doslej izreklo že 42 oprostilnih sodb za 48 oseb, več vlog pa je še vedno v postopku. 

Takšne razmere so – upravičeno lahko uporabimo to besedo – razjezile zdaj že pokojnega sociologa dr. Janeza Jerovška (1929–2023), ki si je prizadeval za spremenjen odnos do tega perečega vprašanja. Vzpostavil je sodelovanje z zgodovinarko dr. Tamaro Griesser Pečar in duhovnikom dr. Janezom Juhantom, sprožena je bila spletna peticija za rehabilitacijo krivično obsojenih predstavnikov Cerkev (podpisalo jo je okoli 400 podpisnikov, med njimi večina duhovnikov). Na tej podlagi je nastala nova pobuda: zahteve za varstvo zakonitosti je delovna skupina Jerovšek-Griesser Pečar-Juhant, leta 2020 pa se ji je pridružil še dr. Nik Trontelj, začela vlagati preko generalnega državnega tožilca. Do danes je bilo tako vloženih že več kot 60 takšnih pobud, ki so bile večinoma tudi posredovane na vrhovno sodišče; to je na tej podlagi doslej izreklo že 42 oprostilnih sodb za 48 oseb, več vlog pa je še vedno v postopku.

Dr. Nik Trontelj, dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Janez Juhant na predstavitvi zbornika v Galeriji Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Ljubljanski ordinarij Stanislav Zore je s svojo podporo vzpostavil nujne pogoje, da lahko delovna skupina za rehabilitacijo duhovnikov in redovnikov učinkovito deluje, za kar so se mu njeni člani javno zahvalili.

Celoten projekt dosedanje revizije montiranih kazenskih obsodb proti duhovnikom, redovnikom in redovnicam je zbran v knjigi Težka pod do pravice, ki je te dni izšla pri Založbi Družina in so jo v ponedeljek, 12. maja, na tiskovni konferenci predstavili sedanji člani delovne skupine. Kaj torej knjiga prinaša? Najprej uvodne študije vseh treh članov skupine, torej dr. Tamare Griesser Pečar (predstavila je strašljiv obseg sodnega preganjanja duhovnikov in redovnikov), dr. Janeza Juhanta (razčlenil je idejne in moralno-politične razloge za medvojne in povojne proti duhovnikom in tudi drugim predstavnikom Cerkve) in dr. Nika Trontlja (predstavil je postopke revizije montiranih kazenskih obsodb); dodani pa sta še študija pravnika dr. Jerneja Letnarja Černiča (razčlenil je pravno obravnavo nepoštenih obsodb predstavnikov Cerkve v nekdanjem nedemokratičnem režimu in opravil kritično refleksijo delovanja slovenskega pravosodja tudi po osamosvojitvi) ter spremna beseda nadškofa Stanislava Zoreta – prav ljubljanski ordinarij je s svojo podporo vzpostavil nujne pogoje, da lahko delovna skupina učinkovito deluje, za kar so se mu njeni člani javno zahvalili. 

Predstavitve zbornika so se udeležili številni gostje, med njimi tudi predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle. FOTO: Tatjana Splichal

Jedro več kot 600 strani obsežne knjige predstavlja 55 oddanih vlog z zahtevki za varstvo zakonitosti iz obdobja 2019–2024 – dokumenti torej, ki so jih dobili v roke na vrhovnem državnem tožilstvu in iz katerih zdaj tudi pred najširši bralski krog prihajajo pretresljive zgodbe o sistematičnem kršenju človekovih pravic desetinam ljudi, ki jih je režim le zato, ker so bili predstavniki Cerkve, zmlel v svojem totalitarnem mlinu, v katerem je bilo t. i. sodstvo neločljivi del enotne komunistične oblasti in tako zgolj orodje za boj proti vsakomur, ki bi ji predstavljal kakršno koli grožnjo. In Cerkev je bila za partijo vedno največja grožnja.

Študijo zaključujeta dva seznama: seznam slovenskih duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki so bili procesirani na revolucionarnih »sodiščih« med drugo svetovno vojno in po njej (obsega 23 strani!) ter seznam tistih med njimi, ki so bili sodno rehabilitirani v samostojni Republiki Sloveniji (ta seznam obsega le nekaj strani!). Že razkorak med seznamoma pokaže, da je rehabilitacijski projekt še daleč od tega, da bi bil končan.

Dr. Nik Trontelj. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Nik Trontelj je opozoril na dejstvo, da številnih sodnih spisov iz duhovniških in redovniških procesov preprosto ni – izginili so oziroma so bili uničeni!

Delovna skupina obljublja, da ga bo nadaljevala, čeprav se pri tem srečuje s številnimi težavami. Ena ključnih je umanjkanje arhivskega gradiva. Dr. Nik Trontelj je opozoril na dejstvo, da številnih sodnih spisov iz duhovniških in redovniških procesov preprosto ni – izginili so oziroma so bili uničeni! Tako se je med drugim dogajalo, da je v fondu kakšnega sodišča manjkal celoten sodni spis kakšnega duhovnika; obstajajo številni primeri izgubljenih sodnih spisov, ki jih niti zaposleni v arhivih, kjer so jih raziskovalci iskali, niso mogli najti; nekaj spisov duhovniških procesov iz obdobja okoli leta 1950 je bilo škartiranih na sodišču; če k temu dodamo še sistematično uničevanje arhivov tajne politične policije ob osamosvojitvi Slovenije, je ta slika brisanja zgodovinskega spomina še bolj temačna …

Druga težava je, da na generalnem državnem tožilstvu vztrajajo pri tem, da so bili procesi, kot je bil denimo razvpiti Kočevski proces (na katerem je bilo »sojeno« tudi duhovnikom), legalen proces, zato na njem izrečenih obsodb ni mogoče razveljavljati (dodajmo: Kočevski proces je pred Evropskim sodiščem za človekove pravice); in še drugo vprašljivo stališče tožilstva: da je kazenski zakonik iz leta 1951 zagotavljal poštene sodne postopke, zato zahtevkov za varstvo zakonitosti iz procesov po letu 1951 s tožilstva ne posredujejo na vrhovno sodišče v revizijo.

Knjiga prihaja med bralce prav v času, ko v javnem (medijskem) prostoru ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne dobesedno doni od triumfalizma, ki nekritično in v maniri ohranjanja revolucionarnih izročil poveličuje t. i. osvoboditev in ignorira dejstvo, da je na Slovenskem en (nacistični) totalitarizem maja 1945 pri oblastnem vzvodu zamenjal drugi (komunistični) totalitarizem, ki je za seboj sistematično puščal številne žrtve – načrtno tudi duhovnike, redovnike in redovnice. Zanimalo nas je, kako se v ta »praznovalni« kontekst umešča knjiga Težka pot do pravice?

Dr. Tamara Griesser Pečar. FOTO: Tatjana Splichal

Sporočilnost knjige je izredno pomembna prav v tem času, ko nas nekateri zgodovinarji celo prepričujejo, da revolucije na Slovenskem sploh ni bilo – in tako tudi njenih žrtev ne.

Dr. Tamara Griesser Pečar je bila jasna: sporočilnost knjige je izredno pomembna prav v tem času, ko nas nekateri zgodovinarji celo prepričujejo, da revolucije na Slovenskem sploh ni bilo – in tako tudi njenih žrtev ne. Režimska inačica zgodovinopisja ob vsem, kar sicer že vemo o dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej, ne le vztraja, temveč se stanje celo poslabšuje, priče smo svojevrstnemu vračanju v nedemokratično preteklost. V takih razmerah so knjige, ki dokumentirano razgaljajo resnico o totalitarni naravi povojnega režima, še toliko bolj dragocene.

Dr. Janez Juhant. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Janez Juhant: »V upanju, da resnica počasi, a dolgoročno le zmaguje, bomo z delom nadaljevali, saj nas k temu zavezuje naša vest in osebno tudi duhovniška solidarnost.«

Tudi dr. Janez Juhant kritično presoja prevladujoča ravnanja ob obletnici konca druge svetovne vojne, a je osebno prepričan, da se stvari tudi s pobudami, kot je projekt pravne rehabilitacije predstavnikov Cerkve, vendarle spreminjajo. Skozi ta prizadevanja tudi sedanja praznovanja dobivajo drugačen – bolj realističen in tudi bolj človeški obraz. Ali kot je v zaključku svoje prispevka v knjigi Težka pot do pravice zapisal dr. Juhant: »V upanju, da resnica počasi, a dolgoročno le zmaguje, bomo z delom nadaljevali, saj nas k temu zavezuje naša vest in osebno tudi duhovniška solidarnost.«